Macbeth

Njegove predstave so gostovale po skoraj vseh celinah. »Naš afriški Rimbaud«, kot ga je imenoval eden od kritikov, stare evropske zgodbe cepi na afriška tla. Po ogledu njegovih predstav Medeja, Orfej ali Macbeth se evropski gledalec vpraša, ali ni bilo nemara nasprotno, ali se niso te zgodbe priselile v Evropo iz Afrike?

V tej radikalni verziji Verdijevega Macbetha se Shakespearjeva zgodba o oblastiželjnem Macbethu in njegovi še bolj oblastiželjni gospe dogaja na pobočju Velikih jezer v srednji Afriki, prizorišču okrutnih bojev med različnimi klani za prevlado nad z diamanti bogatimi afriškimi rudniki.

Kot pravi režiser Brett Bailey, je začutil to Verdijevo opero o čarovnicah, tiraniji in volji do oblasti kot arhitekturni monolit iz 19. stoletja, »kot kolonialno katedralo, izgubljeno v gozdovih in savanah srednje Afrike, spomenik minulim dobam, ki zdaj razpada, prerešetan s kroglami, prepleskan z grafiti, podirajoč se pod težo divjega rastlinstva«.

Odlični južnoafriški pevci, ki so tudi izvrstni igralci, tako pretresljivo prestavijo Verdijevega Macbetha v samo srce črne Afrike, da se vprašamo, ali ni bil Shakespeare nemara popotnik, ki je to Afriko izkusil na lastni koži. Kljub svoji operni preobleki so hkrati tako sodobni in realistični, da prepričajo tudi tiste, ki si mislijo, da je opera stvar evropocentričnega 19. stoletja in da sodi v muzej.