Ker še vedno velja vraža, da se imena vojaškega poveljnika, ki naj bi umoril kralja Duncana, da bi se sam povzpel na škotski prestol, ne sme izgovarjati, se je tragedije oprijel vzdevek škotska igra, je pojasnil Strojan.

Delo je nastalo med letoma 1599 in 1606, v času, ko je po smrti kraljice Elizabete I. angleški prestol zasedel škotski vladar Jakob VI. in zavladal Angliji kot Jakob I. Ta je bil pokrovitelj Shakespearove igralske skupine, zato dramatikova odločitev za snov iz škotske zgodovine po Strojanovem mnenju ni naključje.

Kot zanimivost je Strojan omenil, da se prekletstvo igre ni držalo od začetka, čeprav obstajajo legende o različnih nesrečah še iz Shakespearovega časa. Tako naj bi zaradi nesreče na mesto igralca, ki naj bi upodobil Lady Macbeth, vskočil sam Shakespeare, ki je poleg njega edini znal besedilo.

Obstaja tudi poročilo o uprizoritvi predstave v nekem nizozemskem gledališču, kjer naj bi igralec zamenjal gledališko nabodalo s pravim in do smrti zabodel soigralca. Za največjo tragedijo pa velja dogodek leta 1849 v New Yorku, ko je čakajoče občinstvo, naščuvano od igralcev, izzvalo pretep, v katerem je posredovala tudi policija, ki je streljala v množico in ubila 20 ljudi.

Strojan je Shakespearovo igro označil za politično dvorljivko. Kot je poudaril, kralj Macbeth sodeč po zgodovinskih zapisih ni bil tako slab človek, kot je predstavljen v Shakespearovem delu. Shakespeare naj bi si le želel ustreči kralju Jakobu, zato je po svoje priredil določena dejstva in kralja Duncana, ki je v resnici veljal za krutega, nasilnega in vojaško nesposobnega vladarja, spremenil "v bitje srebrnobele kože in zlate krvi".

Njegovo željo po ugajanju kralju Jakobu naj bi po Strojanovem mnenju upodabljale tudi vloge čarovnic, saj naj bi bil kralj velik poznavalec magije in preganjalec čarovnic.

Prevajalec Shakespearea Jesih je povedal, da je dramatik čarovnicam in hudobcem vlil neko posebno strast do zla, ki jo izraža tudi na jezikovni plati. Sicer je ocenil, da je v svojih prevodih prevečkrat uporabil "jesihizme", kar je povzročalo težave igralcem.

Strojan je menil, da je Jesih s prevajanjem Shakespeara naredil veliko uslugo Slovencem, saj da je podobno, tako kot veliki dramatik, "obseden z jezikom".

Kot je še povedal Jesih, je pri prevajanju vedno ostal zvest avtorjevemu duhu oziroma je bil z njim, nikoli pa si ni delal utvar, da bo njegov prevod edini. "Svoje sem dodal na oltar, nikoli pa si ne bi upal narediti prevoda, ki bi moral veljati 500 let", je poudaril.

Predavanje so v Cankarjevem domu pripravili pred gostujočo predstavo južnoafriškega režiserja Bretta Baileya. Njegov Macbeth bo 23. februarja v Gallusovi dvorani.