Da bi se odvisnica od drog ali alkohola uspešno izognila vrnitvi k starim navadam (relapsu), mora biti pozorna na tri ključne dele vsakdanjega življenja: na ljudi, ki jo povezujejo s prejšnjimi navadami, na kraje, ki sprožijo željo po ponovnem konzumiranju substanc, in na stvari, ki jo asociirajo nanje. Ljudje, kraji in stvari, predstava, ki jo je po dramskem besedilu britanskega dramatika in režiserja Duncana Macmillana režiral Matjaž Pograjc, je psihološka študija značaja odvisnice od alkohola, tablet in drog, istočasno pa tudi premislek o tem, kako se odvisnost povezuje s kapitalistično ekonomijo ter potrošniško in individualistično družbo. Predstava dokaj zvesto sledi dramski predlogi, glavno mesto v njej zavzame Janja Majzelj v vlogi igralke in odvisnice Emme.

Prvi del besedila se pri poskusu karakterizacije glavne junakinje uspešno izmika klasični ukleščenosti v enotno, konsistentno osebnost, ki bi se identificirala s travmo iz preteklosti in z njo opravičevala lastna dejanja. Odvisnost skuša avtor prikazati bolj kompleksno, kot proizvod naključnih in manj naključnih dogodkov in občutij pa tudi kot proizvod nenehnega pritiska na posameznico k vse večji efektivnosti, uspehu in funkcionalnosti. Vendar pa se besedilo proti koncu vrne na mesto zločina: k Emmini družini, kjer mora obračunati z ambiciozno mamo, odsotnim očetom in mrtvim bratom. Hladnost domače hiše ob koncu drame vzpostavi prav tisto, proti čemur se je drama na začetku borila; Emmina disfunkcionalnost navsezadnje le korenini v družinski travmi, protagonistka pa se relapsu izogne z motivacijskim govorom, ki ga je slišala v enem izmed podjetij, kjer je delala.

Predstava si ni želela ali pa si ni upala poigravati se z mislijo, da se je mogoče tako kot v umetniško delo marsikdaj potopiti tudi v samonanašalni svet neproduktivne zadetosti in v njem vztrajati v uporniški drži proti nenehnemu kapitalističnemu proizvajanju. Navsezadnje ni naključje, da je glavna junakinja besedila igralka.

Uprizoritev temelji na dramskih dialogih, predvsem med Emmo in zaposlenimi v instituciji, kot so zdravnica (Katarina Stegnar), medicinski tehnik (Ivan Peternelj) in eden od uporabnikov (Vito Weis). Sprva zelo dinamični in zanimivi dialogi sčasoma postanejo shematični in ponavljajoči, karakterji igralcev in igralke pa stereotipni. Dialogov ne razgibajo niti plesno-glasbeni vložki številčne igralske zasedbe, saj je njihova prisotnost potisnjena ob stran, njihovo gibanje na odru pa izjemno okorno in omejeno. Razlog za to tiči v manku režije in rigidni scenografiji (Miloš Narobe), sestavljeni iz črne konstrukcije, podobne mostu s stopnicami na obeh straneh, kjer se igralcev in igralk skorajda ne vidi, vsake toliko pa občinstvo zaskrbi, da se ne bodo z glavami udarili v strop. Ta gibalna omejenost na odru velja tudi za lutke, ki nastopijo kot metafora za Emmine halucinacije, vendar s telesom igralke ne vzpostavijo prepričljive koreografije. Lutke ne oživijo, poleg tega delujejo kot zelo predvidljiv gledališki znak: Emmina grozljiva fantazija med odtegnitvenim učinkom.

Predstavo rešujejo močni, zabavni in kompleksni dialogi, ki sicer proti koncu žal razvodenijo, predvsem pa izjemna prezenca, prepričljivost in energičnost Janje Majzelj. Čeprav je glavni dramski lik igralka, se režija ne dotakne igre vlog, ki jo sicer besedilo vsebuje. Tudi tema, ki na pladnju ponuja povezavo med svetom realnosti in fikcije, v katero se lahko zapremo tako z umetnostjo kot s substancami, ostaja prisotna zgolj na ravni dialoga, z uprizoritvenega vidika pa njuna vez ostaja pozabljena. Predstava si ni želela ali pa si ni upala poigravati se z mislijo, da se je mogoče tako kot v umetniško delo marsikdaj potopiti tudi v samonanašalni svet neproduktivne zadetosti in v njem vztrajati v uporniški drži proti nenehnemu kapitalističnemu proizvajanju. Navsezadnje ni naključje, da je glavna junakinja besedila igralka.

Ljudje, kraji in stvari se sicer dotika dandanes vse bolj prisotne in pomembne teme, saj marsikdo od nas pozna vsaj eno osebo, ki ima takšne ali drugačne težave z odvisnostjo, poleg tega je vse več substanc čedalje bolj dostopnih. A predstava žal pozabi na dva vidika: na kritiko institucij, ki je namenjena zgolj temu, da odvisnike pripravi na aktivno sodelovanje v svetu onkraj svojih sten, ter na strašljivo povezanost vedno hitrejšega in funkcionalnega posameznika, ki istočasno konzumira ravno nasprotno, da bi tem zahtevam ubežal. Predstava Ljudje, kraji in stvari ostaja statično zaprta v besedilni okvir in se mu ne upira, ga ne dopolnjuje ali razširi v sebi lastnem gledališkem jeziku.