Kaja Novosel, 6. 12. 2021

Pustiti sledi

Mike Bartlett: KLINC. SLG Celje, 4. 12. 2021.
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik

Gledalec se mimo avditorija povzpne na oder, obkroži valjasto konstrukcijo, vstopi vanjo ter zasede svojo mesto v nenavadnem, a vznemirljivem prepišnem prostoru, kjer osrednji (anti)karakter John (Urban Kuntarič) sizifovsko grabi popolne kroge v črn pesek, medtem ko njegov partner M (Aljoša Koltak) še ni zares na prizorišču, a s svojo v avditoriju sedečo negibnostjo ustvarja negotovo napetost odnosa, ki se krha. V intimno zaprtem amfiteatrskem sedišču (scenografinja Sara Slivnik) se za približno štirideset gledalcev prične (prva slovenska) uprizoritev besedila dramatika Mika Bartletta Klinc.

Po začetnem Johnovem simbolnem poskušanju zakrivanja sledi v nagrabljenih krogih ima gledalec visoka pričakovanja, kaj se v tako zastavljenem prostoru zgodi, vendar bi lahko uprizoritev še bolj izkoristila potenciale črnega peska (ki je sicer nežen spremljevalec posameznih prizorov) in krožne brezmejnosti, ki med predstavo lahko postane ječa, peskovnik za sproščanje otroškosti v likih ali pa bojna arena. Režiser Peter Petkovšek se z uprizoritvijo prvič predstavlja slovenski publiki in zdi se, da v gosto besedilno telo Klinca (v gibkem prevodu Tine Mahkota) zagrize tekstovno in psihološko poglobljeno, a hkrati brez vizualne preobloženosti, s tem pa omogoči predvsem razširitev igralskega izraza, ki se znotraj utesnjujočega in skorajda brutalističnega mizanscenskega prostora nasloni na moč (in ranljivost) besede. K osredinjenju na dialog se sinhronizirajo tudi domačnost toplih, pastelnih barv in hkratna nevtralnost kostumov Tine Bonča, asketsko zvočno okolje (avtor glasbe Peter Žargi) ter prefinjeno intimna svetlobna kreacija Andreja Hajdinjaka. Ta je sestavljena iz reflektorjev, krožno razpostavljenih nad valjasto konstrukcijo, dopolnjuje pa jo ena sama viseča žarnica na sredini, ki je uporabljena bolj posrečeno in premišljeno kot pesek: beremo jo kot luč spoznanja ter (možno) osvetlitev identitete in drugega v odnosu.

Tempo predstave (dramaturg Urban Zorko) diktira predvsem intenzivnost besedila, ki sicer postopoma upada predvsem z beckettovskim spoznanjem, da zaključka v resnici ne more biti, a kljub temu vzdrži pozornost gledalca zaradi poglobljenih igralskih interpretacij, ki se ovijajo okrog besedila. Najširši diapazon čustev razpre Aljoša Koltak, ki ves čas niansira razne nivoje nevrotičnosti in ranljivosti pa vedno večje ranjenosti in uničujočega sadizma. V svojem izrazu ter postopnem plastenju dvojnosti mučenca – mučitelja svojega partnerja je prepričljiv in živ, poln pa predvsem v igralskem dvojcu z Urbanom Kuntaričem. Slednji prikaže ne le dobro igralsko kondicijo, saj je ves čas prisoten na odru, temveč tudi poglobljeno študijo razsredinjenega lika, ki v svoji (ne)eksistenci ne zna, ne more in noče sprejeti dokončne odločitve, kdo je in koga ima rad. Gledalec zato nanj izmenično, a vsakič intenzivno reagira bodisi z empatijo ali odporom do skoraj avtistično nečustvenega protagonista (ali pa antagonista?), ki koleba med svojim partnerjem in novo ljubimko, ki jo interpretira Maša Grošelj. Lik Ž, ki se skorajda latentno materinsko bori in (tudi dobesedno) grabi za to, da Johna spravi na »pravo pot« v (heteroseksualno) razmerje, Maša Grošelj upodobi s krepkim in ženstveno prezentnim nabojem, ki igralca vabi na svojo stran, a hkrati taisti lik problematizira v svoji neusahljivosti borbe za človeka, ki ne premore dovolj muje, da bi se odločil zanjo, namesto za bivšega - zdajšnjega partnerja. Dodatno netivo za medsebojne reakcije je v dogajanje sorazmerno pozen vstop četrtega lika, O-ja Branka Završana, ki želi s humorno, a zaščitniško držo razrešiti konflikt v korist svojega sina M-ja.

Tempo predstave (dramaturg Urban Zorko) diktira predvsem intenzivnost besedila, ki sicer postopoma upada predvsem z beckettovskim spoznanjem, da zaključka v resnici ne more biti, a kljub temu vzdrži pozornost gledalca zaradi poglobljenih igralskih interpretacij, ki se ovijajo okrog besedila.

Kljub temu da se gledalec na neki točki vda v svoji angažiranosti, saj skupaj z vpletenimi in zapletenimi z Johnom spozna, da je celotno iskanje njegove končne rešitve v resnici mlatenje prazne slame – oziroma brezupno grabljenje nikoli popolnih krogov – pa v ospredje vstopa bridka poantiranost besedila, ki ga krasi predvsem natančno izpisan prikaz kompleksne dvojnosti ljubečega in zlega v posamezniku. Napovednik predstave želi asociirati predvsem na stiske v času pandemije, ko se Jazi drobijo in Drugi postajajo bolj in bolj podčrtani predvsem v svojih negativnih konotacijah, a je sporočilnost besedila in uprizoritve bolj univerzalna in presega trenutne okvire časa in prostora, v katerem živimo. V sklepnem trenutku predstave na Johna s torto v roki biblično pada črn pesek oz. prah, ki nam pravi, da se nam ni (več) treba vrniti v prah – prah smo že (v sebi). Morda pa smo se zato gledalci tudi ob izhodu iz prepišnega valja tako ogibali stopiti na nič več pograbljen, temveč shojen, na kupčke raztreščen črni pesek. Pustiti sledi je vendarle odgovornost, ki jo je treba nositi s seboj – in ki jo s tabo nosijo tudi drugi.

Urban Zorko, Peter Petkovšek, Peter Žargi, Urban Kuntarić, Branko Završan, Tina Bonča, Maša Grošelj, Tina Mahkota, Aljoša Koltak, Andrej Hajdinjak, Sara Slivnik

Povezani dogodki

Kaja Novosel, 31. 5. 2022
(Ne)moč Penelop(iad)e
Kaja Novosel, 24. 5. 2022
Pa si dajmo predstavljati