Komedija Dvanajsta noč ali Kar hočete sodi med najpogosteje uprizarjane Shakespearove komedije. Nastajala je med letoma 1600 in 1602, prvič pa je bila uprizorjena na dvoru kraljice Elizabete I. na svečnico leta 1602.
Glavna junakinja plemiška hči Viola se reši iz brodoloma nekje v Iliriji in v tujem kraju poskuša poskrbeti za svojo eksistenco s službo pri lokalnem plemstvu. Ker grofica Olivia zaradi žalovanja za bratom ne sprejema nikogar, se Viola preobleče v moškega in se zaposli pri vojvodi Orsinu kot njegov sluga Cesario. Vojvoda, ki ga obseda ljubezen do nedostopne Olivie, začne pošiljati k njej svojega sla Cesaria, da bi mu pomagal pri snubitvi. Vendar se Olivia zaljubi v Cesaria, Cesario-Viola pa v svojega gospodarja, vojvodo Orsina. Ta precej brezupni ljubezenski trikotnik obdaja družba veseljakov, dvorjanov in slug, ki si privoščijo šalo z nadutim Olivijinim strežnikom, samoljubnim puritancem Malvoliem. Večplastni zaplet se razreši, ko se jim pridruži Violin brat, dvojček Sebastian, ki je prav tako preživel brodolom. Razkričana in prikrita čustva, prikrite identitete, (danes tako popularen) fluidni spol, istospolna naklonjenost, vse to se pri Shakespearu razreši s trojno poroko, kot se spodobi za renesančno komedijo. Vendar pa je tisto, kar v njej še danes vznemirja, prav širok nabor obsesij, nestanovitnih čustev, radoživosti, nesramnih šal, vsakršnega uživaštva in dejstvo, da ljubezenska negotovost lahko muči vsakogar, ne glede na njegov status v družbi.
Z naslovom Kar hočete je Shakespeare povzel bistvo situacije, v kateri so se s svojimi ljubezenskimi in drugimi težnjami znašli njegovi komični junaki. Danes ta naslov zveni osupljivo sodobno. Občutek imamo, da nam je vse na razpolago, da je vse dovoljeno in vse mogoče. A najteže je izluščiti, kaj pravzaprav hočemo. In še potem ni odveč, če nam pri realizaciji naših hotenj priskoči na pomoč kakšna magija, na primer magija dvanajste noči v prazničnem novoletnem času.
Darja Dominkuš
