Uvrščanje kanonskih dramskih del na repertoarje je v institucionalnih repertoarnih gledališčih vsakdanja praksa. V določenih sezonah bolj izražena kot v drugih, pri občinstvih izmenično sproža odobravanje moči »klasičnih dramskih besedil« oziroma negodovanje o njihovi zaprašenosti. V najboljšem primeru pa omogoča refleksijo kanonizacije avtorjev in besedil. Pri njihovem uprizarjanju se zgodovina in sodobnost srečata v, tako upamo, kritičnem dialogu, ki odstira spremembe načinov mišljenja in gledanja (takisto uprizarjanja), tako rekoč deluje kot pregled družbenih sprememb ali tistih zakoreninjenih vzorcev, ki nam vladajo še danes. Sicer pa ravno uprizoritve teh besedil v gledališčih pogosto vzpostavljajo občutek preživete umetnosti, ki nagovarja izrazito omejen del populacije (tako z reprezentacijami na odru kakor z vsebinami, ki jih te reprezentacije razpirajo) in potrjuje diskriminativne ideologije. Nekje na presečišču teh dveh polov je tudi tokratna uprizoritev Shakespearove komedije (te so v letošnji sezoni na slovenskih repertoarjih izrazito prezentne) Kar hočete v režiji Janusza Kice in produkciji SNG Drama Ljubljana. Estetsko dovršeni in obrtniško izpiljeni uprizoritvi ne uspe izbrusiti kritične osti do problematičnega pozicioniranja likov žensk niti odpreti kvirovskih potencialov te ljubezenske zmešnjave ali polnokrvno reprezentirati kvirovskih likov, ki v besedilu nastopijo (pri čemer velja omeniti, da ima zgodovinska realnost Shakespearovih iger, v katerih so nastopali izključno moški, danes ne glede na izbor besedila izrazito prezenten kvirovski potencial). Za kaj takega bi bila potrebna drznejša avtorska gesta, ki bi konceptualno tudi trdneje osmislila razloge za uvrstitev besedila v sodobni repertoar, onkraj njegove pozicije v (literarnem) dramskem kanonu. 

Najbolj je za to odgovorno ravno besedilo samo. Ljubezenski trikotnik, katerega gonilna sila je Viola, preoblečena v Cesaria, je še danes izvrsten teren za komiko, medtem ko se njegovo obravnavanje žensk in neheternormativnih spolnih identitet zdi močno zastarelo, saj stereotipno v njih vidi zgolj priložnost za cenene šale. Janusz Kica v svoji režiji ta problem deloma reflektira, predvsem v tandemu z izvrstno in hvalevredno interpretacijo Tine Vrbnjak kot osrednje Viole_Cesaria, ki skuša vsebinsko orisati cinizem protagonistke do sistema, ki jo ukaluplja, in posledično do samega besedila, ki ga izreka. Čeprav je Vrbnjak v tem izrazito prezentna in se na odru izkaže z detajliranim branjem drame ter se do nje opredeljuje z jasnimi stališči (v tem je še posebej pomenljiv njen molk ob »srečnem« koncu), se zdi premalo podprta z drugimi uprizoritvenimi elementi, da bi zmogla na celoto vreči kritično luč. Abstrakten in likovno atraktiven prostor Karin Fritz, vizualno privlačno in atmosfersko polno osvetljen s strani Aleša Vrhovca, v katerem izmenjevanje med črnino in belino pomensko ni nikoli do kraja razjasnjeno, a vzpostavlja asociativne konotacije s postopno potopitvijo akterjev v norost, ter detajlirani črno-beli kostumi Eve Marie Dessecker (asistentka Ana Janc) ustvarjajo zaokroženo podobo uprizoritve, ne pa tudi jasnejših vsebinskih opredelitev pri soočanju z besedilom. Komunikativnejša je v tem smislu glasbena oprema Darje Hlavka Godina, katere eklektično poigravanje z žanrsko raznoliko in sodobno glasbo je v zadnjem času postalo pečat njenega sodelovanja z Januszem Kico. V tem smislu je še posebej vsebinsko pomenljiv izbor začetne skladbe »Sliver of Ice« izvajalke Anohni and the Johnsons, ki izkazuje subtilen in precizen pristop k vsebinam, ki jih besedilo razpira. Začetek uprizoritve je tudi v vseh pogledih njen celostno najkakovostnejši del, v katerem se ritmično razgibani prizori, žanru primerno nanizani v hitrem tempu (dramaturginja Mojca Kranjc), srečajo z gladkimi prelivi in fluidno mizansceno, ki venomer odlikuje Kičeve režije. V nadaljevanju pa se zdi, da uprizoritvi umanjka nekaj začetnega zaleta in mestoma deluje pretirano razvlečeno, s čimer izgublja dinamiko zgodbe in možnost zbranega spremljanja zapletov.

Ljubezenski trikotnik, katerega gonilna sila je Viola, preoblečena v Cesaria, je še danes izvrsten teren za komiko, medtem ko se njegovo obravnavanje žensk in neheternormativnih spolnih identitet zdi močno zastarelo, saj stereotipno v njih vidi zgolj priložnost za cenene šale.

Navkljub temu se, kot je morda tudi pričakovano, uprizoritev izkaže z nekaj resnično vrhunskimi igralskimi kreacijami ter zapomnljivimi prizori. Med temi velja zagotovo izpostaviti komedijsko mojstrovino Malvolievega branja pisma. Malvolio v interpretaciji Branka Šturbeja, ki izkaže pretanjen občutek tako za poantirano izrekanje kot za telesno komiko, ob spremljavi Igorja Samoborja v vlogi Tobije Rigeja, Gregorja Bakovića v vlogi Andreja Medlike ter Janeza Škofa kot norca Festa – trojice, ki bo svoj polni komični potencial zagotovo še dodatno razvila z igranjem predstave – ustvari enega najbolj vznemirljivih, navidezno subtilnih, a v srži pristno razigrano komičnih prizorov v predstavi. Ob Tini Vrbnjak gre, glede na vsebinski manko paradoksalno (ali pač?), izpostaviti še Polono Juh kot grofico Olivijo in Veroniko Drolc kot njeno služkinjo Marijo. Juh s svojim neverjetno izraznim telesom že zgolj v hoji ali teku razpira psihološko stanje zaljubljene grofice, pri čemer se oprijemljivo poigrava s stereotipi zaljubljene ženske in ustvari zaokroženo odrsko osebo, ki predvsem v drugem delu deluje kot nekakšna gonilna sila komedije v uprizoritvi. Prav tako navduši z jasnostjo izreke in obvladovanjem verza (prevod Milan Jesih, lektura Arko), ki gledalca gladko vodi prek Shakespearovih jezikovnih krajin v jasno poantirano misel. Nič manj telesno vešča in razigrana ni Veronika Drolc, ki Marijo glede na situacijo transformira iz krotke in gibke navihanke skorajda otroške kvalitete v predano in umirjeno uslužbenko, katere jezik ostaja oster kot britev. Izrazito kvalitetno igralsko izvedbo zaokrožujejo Marko Mandić kot grof Orsino, čigar poudarjena melanholija upodobitvi vsebinsko ustvarja ustrezno problematičen predznak, Klemen Janežič kot Violin brat dvojček Sebastian, Gorazd Logar kot kapitan ladje in kasneje duhovnik ter Benjamin Krnetić kot Antonio. Antonio, katerega istospolna ljubezen do Sebastiana je najbolj deklarativno izrečena in izigrana (biseksualnost obeh dvojčkov ni deležna nikakršne obravnave), je emblematičen v tem, da iz uprizoritve kar nekako izpuhti, s čimer se zamudi priložnost za opredelitev za polnokrvno reprezentacijo, ki bi bila še kako dobrodošla glede na to, da ta drama, napisana okoli leta 1600, njegovo identiteto normalizira.

Kar hočete je tako estetsko zaokrožena in kvalitetno izvedena komedija, ki pa ostaja v svojem pozicioniranju do tem in v utemeljevanju svojega mesta v repertoarju nekoliko benigna. Izkazuje izvrstno formo in ustvarjalni naboj igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana, za katerega lahko le upamo, da bo deležen kompleksnejših in relevantnejših ustvarjalnih izzivov, ki mu bodo omogočili v večji meri nagovarjati in obravnavati živopisno realnost sodobnega sveta. Ob tokratnem osredotočanju na intimnejša vprašanja ljubezni gre ob tem omeniti vsaj še razredno razslojenost, ki je svet grofov in grofic ne premore, a se zdi, da je dandanes še kako bistvena tudi, ko gre za zadeve srca.