Opera v petih dejanjih.
Goethejevo mojstrovino, fragmentirano v Gounodovi glasbeni preobleki skozi prizmo transformativne moči ljubezni, predstavijo v četrti operni premieri sezone. Gounodov Faust velja za eno najbolj slikovitih romantičnih del iz svetovne operne literature. Mefistov dar mladosti, ki je hkrati prekletstvo Faustove duše, reši preprosta a najmočnejša sila – ljubezen (do) Margarete. Arhetipska zgodba boja med dobrim in zlim, ki se konča v apoteozi ljubezni, še danes močno vznemirja globine človeškega duha in deluje katarzično.
Legenda o doktorju Faustu – ranocelniku, astrologu in alkimistu dvomljivega slovesa, ki je prodal svojo dušo hudiču, da bi si za kratek čas pridobil vse zaklade, moči in užitke sveta – je kmalu po svoji prvi literarni obdelavi konec 16. stoletja dobila mitske razsežnosti. Z motivom Faustovega iskanja poslednje resnice in njegovega zanikanja konvencionalnih nazorov je v naslednjih stoletjih postala predmet številnih predelav in interpretacij. Nenavadna literarna snov ni našla odmeva le med literati, pesniki in dramatiki (Marlowe, Lessing, Goethe, Klinger, Grabbe, Mann) ter upodabljajočimi umetniki, temveč je pritegnila tudi pozornost skladateljev – ob Ignazu Walterju, Gaspareju Spontiniju, Ludwigu Spohru, Hectorju Berliozu, Arrigu Boitu in mnogih drugih tudi francoskega romantičnega skladatelja Charles-Françoisa Gounoda.
Snov za opero je Gounod (1818–1893) povzel po prvem delu Goethejeve pesnitve Faust, s katero se je seznanil v francoskem prevodu leta 1838. Libretista Jules Barbier in Michel Carré, ki sta po predlogi weimarskega klasika napisala besedilo, nista skušala zajeti njenega filozofskega duha, temveč sta se zadovoljila le z osrednjo ljubezensko zgodbo med naslovnim junakom in preprostim dekletom, Margareto. Navkljub oddaljitvi od literarne predloge in priredbi, ki izpostavlja lik Margarete in njeno usodo, velja libretistoma priznati spretno izpeljavo prizorov, dober izbor pestrih in mikavnih slik ter učinkovito porazdelitev dramskih vrhuncev in liričnih mest, skladatelju pa smisel za širino glasbenega izraza, saj je kot tankočuten glasbenik v veliki meri uresničil možnosti, ki mu jih je ponujal libreto.
Krstno uprizoritev je Faust doživel leta 1859 v pariškem Théâtre Lyrique in čeprav se je delo skladatelja, ki je v svojih stvaritvah uspešno uveljavil tipične francoske značilnosti, zdelo nekaterim preveč »nemško«, manjkalo pa ni niti kritikov, ki so operi, polni čudovitih melodij, očitali nemelodičnost, se je Faust občinstvu priljubil, svoj zmagoviti pohod na evropske operne odre pa je začel desetletje pozneje, leta 1869, ko je Gounod delo za uprizoritev v pariški operi obogatil z recitativi, s posameznimi točkami (Valentinova arija, kuplet Mefista v četrtem dejanju) in s skoraj dvajset minut dolgim baletom ter tako Fausta močno približal strukturi velike opere.
Besedilo: Tatjana Ažman
