Tomaž Gržeta, 8. 6. 2022

Pogled na sezono v ljubljanski operni hiši

SNG Opera in balet Ljubljana v sezoni 2021/2022
Apollon Musagète/Oedipus Rex / Foto: Darja Štravs Tisu
Capuleti in Montegi / Foto: Darja Štravs Tisu
Ljubezenski napoj / Foto: Darja Štravs Tisu
Faust / Foto: Darja Štravs Tisu
The Sound / Foto: Mankica Kranjec

Premiere novih opernih produkcij so vsekakor v središču posebnega zanimanja (glasbene) javnosti vsakega mesta, ki premore operno gledališče. Zato je prav poseben privilegij (ki se ga, žal, zaveda čedalje manj ljudi) spremljati čisto vse premiere, ki jih v dani sezoni ponudi neko gledališče. In ti prav posebni dogodki si vsekakor zaslužijo ovekovečenja in refleksije v obliki pisane besede, kajti predstavljajo barvite tesere v mozaiku kulturne podobe nekega okolja.

Letošnja operna sezona v Ljubljani se je začela z dvojno premiero – na sporedu sta bila balet Apolon, ljubljenec muz ter operni oratorij Kralj Ojdip – deli Igorja Stravinskega, postavljeni v počastitev 50-letnice skladateljeve smrti. Predstava je združila vse tri ansamble SNG Opera in balet Ljubljana (orkester, zbor in baletni ansambel), ob njih pa seveda tudi vokalne in plesne soliste ter drugo umetniško in tehnično osebje. Dvojno predstavo je režiral Rocc s svojo značilno minimalistično interpretacijo, ki odraža poseg v globino dela. Koreografija Renata Zanelle, kostumi Belinde Radulović in svetlobni učinki Jasmina Šehića so predstavi nadeli privlačno in ganljivo vizualno podobo, ki je bila v ravnovesju z glasbeno izvedbo, ki jo je vodil Aleksandar Marković. Med vokalnimi solisti sta izstopala Nuška Drašček in Peter Martinčič. Apollon musagète in Oedipus rex sta osvežila repertoar ljubljanskega gledališča ter s kakovostjo produkcije upravičila optimistična pričakovanja do preostanka sezone.

Ta se je nadaljevala z novo produkcijo opere Capuleti in Montegi Vicenza Bellinija. Kljub učinkoviti vizualni podobi, ki so jo ustvarili Belinda Radulović, Jasmin Šehić in scenograf Philippe Miesch, je bila v ospredju glasba. Italijanski dirigent Roberto Gianola je upravičil svoj sloves strokovnjaka za železni repertoar italijanske opere. Vodil je izvedbo, v kateri je orkester učinkovito in brezhibno podprl solistični spektakel, katerega glavnina sta bili Nina Dominko in Nuška Drašček kot nosilki vodilnih vlog. Njune briljantne pevske in igralske sposobnosti so se združile v karizmatičen, strasten in iskren pretok energije ter v posledično izjemno prepričljivo, ganljivo upodobitev ljubezenske drame. Da se je ta lahko odvila, pa je z izvrstnim, izvirnim in izjemno učinkovitim posegom v delo omogočil belgijski režiser Frank Van Laecke.

Ljubezenski napoj Gaetana Donizettija je očaral predvsem s svojo razkošno, zabavno in prikupno vizualno podobo – že samo kostumi Alana Hranitelja, nedvomno zvezde večera, so bili pravi elisir d' amore. Režija Krešimirja Dolenčića, glasbeno vodstvo Simona Krečiča, domači vokalni solisti in s študenti Višje baletne šole Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana dopolnjen plesni ansambel so oblikovali solidno, vendar ne dovolj uigrano glasbeno plat predstave, ki pa je kljub temu zadovoljila pričakovanja večine ljubiteljev komične opere.

Že potrjeno uspešno sodelovanje z izvrstnim režiserjem Frankom Van Laeckejem se je nadaljevalo tudi pri postavitvi Fausta Charlesa Gounoda. Predstava je navdušila ne le z izjemno izvirno, učinkovito in dovršeno scenografijo Paula Gallisa, temveč tudi z izvrstno glasbeno podobo. V veliki meri je k njej prispevala posrečena zasedba vodilnih vlog – od Petra Martinčiča, ki je ponovil uspeh svojega mariborskega Mefista iz sezone 2018/2019, do Aljaža Farasina in Martine Zadro kot Fausta in Margarete. Njihovim izjemnim nastopom se je na visoki ravni pridružil tudi zbor SNG Opera in balet Ljubljana, ki ga vodi Željka Ulčnik Remic, sicer pa je celoto vodil izvrstni mladi belgijski dirigent Ayrton Desimpelaere.

Zadnja novost v repertoarju ljubljanske Opere in zadnja premiera iztekajoče se sezone pa je bila novo delo Roka Goloba The Sound. Z njim se je Golob predstavil kot avtor tako glasbe kot tudi besedila, njegovi stvaritvi pa je življenje vdihnil režiser Jaša Koceli. Slogu dela The Sound je bila več kot primerna izbira dirigenta – izvedbo je vodil izjemno razgledani in v sodobni operi ter muzikalu izurjeni Simon Dvoršak. Skupaj z orkestrom, zborom in baletom ljubljanske Opere je podal tehnično dovršeno interpretacijo zahtevne partiture. Na enako visoki ravni je bila oblikovana tudi vizualna podoba predstave, ki ji je nadela značaj spektakla. Vendar je predstava imela tudi šibko točko – in ta je bila, za čuda in na žalost – glasbeno delo samo. Slogovno eklektično delo z vsebinskimi in dramskimi pomanjkljivostmi je ponudilo blišč forme namesto tehtnosti vsebine. Gledališče je postreglo z vrhunsko produkcijo dela, ki si take produkcije (torej tudi zanjo potrebnega financiranja) po vsej verjetnosti ne zasluži.

*

V ospredju vsake operne predstave so njeni solisti, SNG Opera in balet Ljubljana pa je letošnjo sezono svoje premiere predstavilo s precej posrečenimi zasedbami. V njih je sicer bilo zaznati precej velike razlike v kakovosti interpretov vodilnih in stranskih vlog, vendar je to povsem v skladu s pričakovanji in ne vpliva odločilno na podobo predstave. Kljub temu je treba pohvaliti dve izjemno prikupni interpretaciji stranskih vlog, ki sta opazno obogatili predstavo ter navezali pristen stik z občinstvom – gre za prispevka Mirjam Kalin v Faustu in Štefice Stipančević v Ljubezenskem napoju. Zahtevnejše pa je uskladiti izvajalce glavnih vlog in v tem kontekstu so letošnje premiere postregle z nekaj zares posrečenimi kombinacijami, kot sta že omenjeni Nina Dominko in Nuška Drašček ter Peter Martinčič, Martina Zadro in Aljaž Farasin. Na splošno bi lahko trdili, da sta Nuška Drašček in Peter Martinčič trenutno glavna aduta in največja zaklada ljubljanske Opere, kajti s svojim dovršenim petjem in prepričljivo igro ganeta in navdušita občinstvo ter nedvomno v precejšnji meri poskrbita, da to napolni dvorano.

Ravno ta gledališča, ki se nahajajo v prestolnicah manjših držav ter v manjših mestih večjih držav, predstavljajo evropsko »provinco« – pravzaprav tvorijo evropsko povprečje. In biti del tega povprečja ni razlog za sramovanje, temveč je zagotovilo za kakovost in razlog za ponos.

Vsi trije ansambli SNG Opera in balet Ljubljana – orkester, zbor in balet – so v tej sezoni izkazali precej visoko tehnično in umetniško raven delovanja ter bili pri tem dosledno zanesljivi, brez večjih nihanj med posameznimi produkcijami. Morebitna nihanja si morda lahko najlažje razlagamo kot posledico sodelovanja z različnimi dirigenti – še najboljše so se odzvali na taktirko v roki Roberta Gianole, Aleksandra Markovića in Ayrtona Desimpelaereja.

Poleg kakovostnega, ljubljanskemu občinstvu že dobro znanega in prepoznavnega Roccovega režijskega prispevka je letošnjo sezono zaznamovalo predvsem sodelovanje z belgijskim režiserjem Frankom Van Laeckejem. To se je materializiralo v dveh izvrstnih predstavah – v Capuletih in Montegih ter v Faustu. V obeh se je predstavil kot suveren in navdihnjen umetnik, ki z ostrim nožem družbene kritike ter s še ostrejšim čutom za etiko in estetiko pogumno zareže v tkivo opernega dela. Njegovi rezi so vedno spoštljivi do izvirnika ter namenjeni njegovi aktualizaciji, zato sta obe predstavi delovali sveže, kljub temu da gre za poldrugo stoletje stari operni deli. S svojim pristopom je v ljubljansko Opero prinesel dolgo pogrešani pridih »sodobnega«, »aktualnega«, a kljub temu ne prisiljeno prestavljenega v današnji kontekst ali nujno odetega v minimalistično podobo. Všečnost, globoka ekspresivnost in izvirnost njegovih vizij je letošnji sezoni dala prepoznavno podobo in trajno, zgodovinsko vrednost. Zato je izjemna škoda, da je režiser sam, po premieri Fausta, napovedal nepreklicno prekinitev sodelovanja z ljubljansko Opero, in sicer zaradi nespoštljivega odnosa njenega vodstva do njegove umetniške vizije. Lahko samo upamo, da bo operno gledališče naše prestolnice v prihodnjih sezonah uspelo k sodelovanju privabiti še kakšnega primerljivo kakovostnega režiserja.

Umestitev opere, oziroma boljše rečeno, multimedijskega, prevladujoče glasbenega spektakla The Sound v sezono državnega opernega gledališča je bila po vsej verjetnosti dobronamerna, vendar ne najprimernejša poteza. Ciljna publika – predvsem abonenti, pa tudi ostali, manj zvesti, a enako pomembni obiskovalci – ima določena pričakovanja: ne zgolj do kakovosti, temveč tudi do sloga in žanra predstav. Širitev opernega repertoarja v sodobno ustvarjalnost je vsekakor dobrodošla in zaželena, vendar izbira ustreznih del še vedno mora ostati prioriteta pa tudi domena strokovno visoko usposobljenega kadra. Ta isti kader bi prav tako moral pokazati več razumevanja in spoštovanja do umetnikov, s katerimi sodeluje (ne nazadnje na osnovi njihovih referenc) – da bi se izognili prenehanju takšnih sodelovanj ter za dolgoročni interes gledališča. Ne nazadnje gre za odgovorno in pravično razpolaganje z davkoplačevalskim denarjem v ustanovi, katere dolgoročna strategija naj bi bila ohranjanje slovenske umetniške produkcije na najvišji mogoči ravni.

Če povzamem: letošnja operna sezona v SNG Opera in balet Ljubljana je postregla z zanimivim, precej pestrim repertoarjem ter s produkcijami, ki izraz »provincialno« postavljajo v bistveno drugačen kontekst od tistega, v katerem ga vse prepogosto zaničevalno uporabljajo slovenski glasbeni kritiki. Treba se je zavedati, da je Slovenija pač »provinca« Evrope – ni Italija, ni Francija in ne Britanija. To pa še ne pomeni, da vse preostale dežele, med drugim tudi take, ki so bile nekoč (tudi v zlatih časih opere) del častitljivega Avstrijskega cesarstva, ne premorejo visokokakovostnih opernih produkcij, ki pogosto nadaljujejo zelo dolgo tradicijo. Ravno ta gledališča, ki se nahajajo v prestolnicah manjših držav ter v manjših mestih večjih držav, predstavljajo evropsko »provinco« – pravzaprav tvorijo evropsko povprečje. In biti del tega povprečja ni razlog za sramovanje, temveč je zagotovilo za kakovost in razlog za ponos.

SNG Opera in balet Ljubljana

Povezani dogodki

Tomaž Gržeta, 20. 6. 2022
Ujetnica časa (dvojni kritiški zapis)
Tomaž Gržeta, 7. 6. 2022
Prikupna zvočna in vizualna pripoved
Tomaž Gržeta, 23. 5. 2022
The Sound v ljubljanski Operi