Peachum, ki vodi preprodajo ukradene robe in hkrati ovaja roparje, je ogorčen, saj se hčerka Pollynjegovi volji navkljub poroči z Macheathom, šarmantnim bonvivanskim šefom mafijske tolpe. Bes porodi maščevanje in z razkritjem, da je Macheath obljubil poroko tudi Lucy, noseči hčerki upravnika zapora, Peachum sproži lov, v katerem je ključno vlogo izdajalke pripravljena odigrati nekdanja ljubica Jenny, ena izmed mnogih prostitutk, s katerimi je Macheath preživljal radostne noči …
Intriga očeta, ki mu hčerka odreče pokorščino, spopad dveh rivalov podzemlja in med njima kolebanje varuha javnega reda ter soočanja treh (raz)očaranih dam - ta žgečkljiva zgodba iz okolja kriminala in prostitucije je bila dramatiku Johnu Gayu sredstvo za izris kompleksne politične satire na račun skorumpiranosti angleške družbe v začetku 18. stoletja. Odločitev za formo parodije italijanske opere, ki je bila takrat tako priljubljena, da so se angleški dramatiki počutili ogrožene, je povzročila, da je bila Beraška opera največkrat izvajano delo tedanjega časa. Spodbudila je tudi številne priredbe in predelave, med njimi sta najbolj znani Opera za tri groše Bertolta Brechta in Kurta Weilla (1928) ter modernistična glasbena adaptacija Benjamina Brittna (1948), omeniti pa velja tudi politično angažirano (ne-glasbeno) dramo češkega dramatika Vaclava Havla (1978) in Opero Wonyosi nigerijskega nobelovca Wole Soyinka (1977). John Gay je svojo Beraško opero sklenil z mislijo: »V toku igre ste imeli priložnost opaziti takšno podobnost med navadami višjega in nižjega sloja, da se je težko odločiti, ali fini gospodje posnemajo cestne razbojnike ali cestni razbojniki fine gospode.« Bertolt Brecht je dilemo radikaliziral: »Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke?« In prav ta krilatica nas spodbuja k odločitvi, da se po Gayevih motivih soočimo z vivisekcijo današnje družbe v besedilni priredbi in režiji Vita Tauferja, s songi Iztoka Mlakarja in glasbo Aleksandra Pešuta Schatzija.
