Beraška opera, ki pravzaprav prekipeva od razkošja in bogastva, je premierno zaživela 23. marca 2017, sicer že tretjič na odru SNG Nova Gorica. Pod budnim očesom režiserja Vita Tauferja je ansambel kar osemnajstih vrhunsko podkovanih igralcev pripravil spektakel, ki traja poltretjo uro.

Že skoraj filmsko predstavo otvori Iztok Mlakar v vlogi uličnega pevca, ki gledalce prijazno pozdravi v spremljavi benda, v katerem igrajo David Trebižan, David Šuligoj in Roman Kobal, ki ves čas skrbijo, da praznično vzdušje v dvorani ne zamre. Svoj pozdrav v slogu stand-up komedije seveda pospremi z enim svojih avtorskih songov ter nas povabi k ogledu predstave. Sledi Kristjan Guček, ki gledalcev v vlogi Macheatha ali Mackie Noža zopet ne pusti ravnodušnih. Ob njegovem boku zagotovo izstopa Urška Taufer kot Polly Peachum, njegova žena ter njena starša Jonathan Jeremiah Peachum, ki ga igra Radoš Bolčina, in Ana Facchini v podobi Celie Peachum, njegove žene, pri dejanjih pa jima pomaga Andrej Zalesjak kot vajenec v Peachum & Co. Pri boju za »pravico« veliko vlogo odigra tudi Gojmir Lešnjak - Gojc kot Jackie Lockit, skorumpirani šef policije, ki je pravzaprav med mafijci in prevaranti sam največji kriminalec, njemu pa pomaga Žiga Saksida. Za vroč razplet zgodbe pa poskrbijo Arna Hadžialjević, Medea Novak in Maša Grošelj kot prostitutke Jenny, Molly in Dolly. Komičnost dodajajo Matija Rupel, Jure Kopušar ter Žiga Udir v vlogi beračev in članov tolpe, za ljubezenski zaplet pa poskrbi Patrizia Jurinčič Finžgar v vlogi Lucy Lockit.

Fantastičen in predrzen muzikal, poln ironičnih duov, ljubezenskih zapletov in perverznih songov za vso svojo komičnostjo v ospredje postavlja vprašanje o korupciji in oportunizmu ter nas vedno znova spominja na pokvarjeni svet, v katerem živimo, ki je poln prevar in kjer pravilo, da vedno zmaga dobro, ne velja. Eden mnogih primerov je oportunizem Peachuma, ki v poroki svoje hčere vidi le denarno korist ter tako v ospredje postavlja še eno vprašanje, ki se gledalcu poraja v mislih: ali ljubezen dandanes sploh še kaj velja? Smo ljudje drug z drugim le iz navade, tradicije, koristi, seksa ali dejansko obstaja neka višja sila, ki nas povezuje? V komediji s pomočjo Mlakarjevih songov diskutirajo o dilemi: žena ali kurba? Kristjan Guček, Miki Nož, šarmanten mafijec, ki dobi in zapelje vsako žensko, ki si je želi, pa pravi: »Žena je zastonj, a kurba je ceneje.« Ljubezen stane, a stane nas duše in srca, o katerem prepeva Patrizia Jurinčič Finžgar. O Macheathu pove: »Edina pot do tvojega srca je z nožem skozi prsni koš.« Kar dokazuje dejstvo, da Macheath ženske obravnava le kot objekt svojega zadovoljstva, kot brezglave kreature, ki razmišljajo s srcem. Mlakarjev song pravi: »Ko ženska s postelje vstane, / pozabi tvoje obljube in poljube, / in ko začne uporabljati možgane, / če ne zbežiš, si si sam kriv pogube.«

In prav beg je v komediji obravnavan kot sredstvo odrešitve. Beg pred žensko, zakrivanjem laži, beg pred roko pravice ... in navsezadnje pred samim seboj. Beg predstavlja tudi občutje občinstva, ko nanj pritiska oblast in obratno. Vsak si želi pobegniti pred odgovornostjo, a le redki to storijo odgovorno. Najlažje je prirediti zakone ter ostati na oblasti – Gojmir Lešnjak - Gojc pravi: »Nima smisla, da si na oblasti, / če svoje oblasti dodobra ne zlorabiš.«

V boju za oblast se borita pokvarjeni prevarant Peachum, ki beračem ironično izstavlja licence za beračenje, ter mafijec Macheath. Peachum pravi, da beračem pomaga, in gledalec lahko v beraču prepozna sebe, slehernega malega človeka, ki ga ropajo ter dan za dnem »rešujejo« beraštva. Mogoče ne pomaga v finančnem smislu, a končno nam je pomagal odpreti oči in spoznati, kdo pravzaprav smo: vsi smo berači. Dan za dnem se borimo za svoj obstoj, od katerega nimamo nobene koristi. Lutke smo – državna lastnina, saj z nami razpolagajo kot z blagom v veleblagovnici. A Radoš Bolčina pravi: »Revni mislijo, da smo jim potrebni bogati, a se ne zavedajo, da so v bistvu oni potrebni nam.« Revni se ne zavedamo svoje moči, saj ko se bomo nekoč osvobodili marionetnih vrvic, bo na višjih položajih zavladal kaos, mi pa bomo končno osvobojeni. Saj berači niso tisti, ki prosjačijo za denar in kruh, ampak tisti, ki to imajo, in prosijo za smrt.

Vrhunski so pevski vložki mojstrice Ane Facchini, ki nas z Mlakarjevimi songi popelje v kruto realnost, ter vrhunsko odigrana vloga Patrizie Jurinčič Finžgar, ki se vživi v vlogo zmešane »nosečnice« Lucy, ki svojo priložnost vidi v ranljivosti Macheatha, a se ne zaveda, da je v bistvu ona tista, ki je vedno znova izrabljena. Vse to postavlja glavno žensko vlogo Urške Taufer, Polly, ki na začetku predstave deluje zmedena, kot da svoj lik še išče, v senco. S stopnjevanjem predstave pa Polly postaja vedno bolj gospodovalna in Urška Taufer konec odigra vrhunsko.

Kristjan Guček je bil tokrat kralj odra. Odru je bil gospodar in živel je življenje, ki si ga želi vsak moški. Denar, ženske in slava, vse to je kot v filmu prikazal z odlično igro in vrhunsko zapetimi ironičnimi dui z Urško Taufer.

Režiser nam pušča odprt konec. Kot vsaka zgodba se ta lahko konča s srečnim ali žalostnim koncem. Čeprav je skandiranje občinstva »happy end«, poceni zabava za ljudi lačne pozornosti, srečni konec po napeti sceni obešanja ni tisto, kar bi si vsak želel. Od nekdaj smo si želeli smrti ali žalega tistemu, ki v zgodbi ni moralen, toda: ali to pomeni, da si želimo smrti tudi sebi? V resnici nihče ni pravičen. Vsak išče luknje v zakonu ter priložnosti za svoj uspeh brez ozira na druge, zato takšno razmišljanje vodi do samouničenja. Je pa naše edino vodilo, ki nas venomer slepi, saj ko si mislimo, da drugi ravnajo narobe, svojih napak niti ne opazimo. Pravica ne zmaga vedno, na oblasti nikoli. Pravimo ji »roka pravice«, a na koncu dneva je kriminalec v svojih dejanjih vsaj odkrit, medtem ko skorumpirani vodilni organi vlade dan za dnem zakrivajo svoje laži v komfortu zakonov, ki jim to dovoljujejo.