Drzno delovanje »pod zemljo«, stran od oči oblasti, odpira pomembna vprašanja sodobnikov osemnajstega stoletja, kaj pa tistih, ki živimo v enaindvajsetem?

Glasbeno komedijo z naslovom Beraška opera, nastalo po motivih Johana Gaya, Wilhelma Pabsta, Bretolta Brechta in Václava Havla, ki govori o kraljih angleškega podzemlja, je na oder zelo slikovito in udarno postavil Vito Taufer. Kljub nekoliko kompleksni sestavi drame, z mnogo osebami in ključnimi dogodki, mu je uspelo, da je zgodba gladko tekla, noben od delov ni bil nerazumljen. Scenografija, ki sta jo postavila Liberta Mišan in Voranc Kumar, je bila skromna, na odru so bili na primer le miza in nekaj stolov ali le zaporniška kletka, vendar je gledalcu že sama po sebi natančno povedala kje bo dejanje potekalo in kdo bo udeležen v prizoru. Najmočnejši lik zgodbe je bil, po mojem mnenju, zagotovo petičen Jonathan Jeremiah Peachum, ki ga je odlično, včasih celo tako, da nam je pognal srh po koži in strah v kosti, odigral Radoš Bolčina. Popolno nasprotje Peachumu so bili zagotovo sodelavci Keptna, in sicer razigrani Harry (Matija Rupel), Matt (Jure Kopušar) ter Ben (Žiga Udir), ki so ozračje v dvorani s svojo navidezno nevednostjo ali željo po poveličevanju šefa, publiko pogosto prav prijetno nasmejali. Njihove glasne pištole so dosegle svoj učinek, predvsem do prvih vrst, kjer sem sedela sama. Glavna predstavnica ženskega spola, Polly Peachum (Urška Taufer), je izgledala čudovito; mlada, naivna, nevedna, neizkušena, pred starši zlagano neprepričana sama vase... Vse to je bilo z nešteto različnimi emocijami, ljubeznijo, sovraštvom, celo razočaranjem, rahločutno postavljeno na odrske deske. Z ravno dovolj pretirano, za ta čas sodobno kostumografijo, so gledalca postavili v čas meščanskega osemnajstega stoletja. Konec je presenetljiv, celo šokanten. Tik preden ljubčka publike usmrtijo, pride do preobrata. Originalni songi Iztoka Mlakarja, ki v predstavi med drugim odigra tudi uličnega pevca, so zapeti v slovenskem knjižnem jeziku in nesporno doživeto poživijo dogajanje na odru ter predvsem poglobijo emocije, ki pri gledalcu sčasoma privrejo na dan.

Zakaj torej ravno Beraška opera, ki govori o »kraljih podzemlja«? Je za nas ta tema še vedno pomembna, kot takrat, ko je delo nastalo? So nam takratne razmere v Londonu danes res tako blizu? Moj odgovor je »zagotovo ne,« vendar je obravnavana glasbena komedija veliko več, kot le zgodba o moškem, ki »zaposluje« berače in »poslovnežu,«, ki berače, po drugi strani, uči kako krasti in mu posledično prinesti kar največ denarja v svojo blagajno. Glavna obravnavana tematika je predvsem kapitalizem, ki ni bil težava le v osemnajstem stoletju, vendar ostaja težava še danes. Ljubezen ali čustvo, ki nas postavlja v mnoge neprijetne (pa tudi zelo prijetne, da ne bomo krivični) že od prazgodovine dalje. Laži, prikrivanja, spletke, milo rečeno, izkoriščevanje naivnosti, predvsem žensk, za različne usluge.

Teme, ki jih glasbena komedija obravnava, niso bile izničene, še manj razrešene s časom. Danes so, da bi družba, ko se o njej govori, izgledala lepše in da se »krivi« posamezniki ne bi počutili tako slabo, pometene pod preprogo. Prav je, da  kljub lahkotnemu, vendar žlahtnemu, uprizarjanju, ponovno privrejo na plano in se o njih spregovori četudi na gledalcu izredno zabaven način.

***

Študentska kritika je nastala pri izbirnem predmetu Slovenska uprizoritvena umetnost v okviru študijskega programa Slovenistika na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Nosilka predmeta je red. prof. dr. Katja Mihurko Poniž, asistent Rok Andres.