Koprski gledališčniki vsako leto dve premierni uprizoritvi namenijo otrokom. Z mislijo na najmlajše so zasnovali tudi tretjo uprizoritev sezone, Župančičeve Mehurčke, v priredbi in režiji hišnega režiserja Jake Ivanca. Predstavo si mladi nadebudneži lahko ogledajo že to soboto v mali dvorani Gledališča Koper.
Oton Župančič se je s poezijo za otroke ukvarjal vse življenje in ji namenil prav toliko pozornosti kot ustvarjanju za odrasle. V letih, ko je bila njegova ustvarjalna moč na vrhuncu, je napisal svoji najboljši zbirki pesmi za otroke in mladino: Sto ugank in zadnjo, objavljeno za časa njegovega življenja, Ciciban. Prav s slednjo je kot osrednjega pesniškega junaka postavil Cicibana (ime zanj je našel v srbski ljudski uganki), ki je postal sinonim za malega navihanega, radovednega in včasih nagajivega otroka, ki mu je šele Grafenauerjev Pedenjped pol stoletja pozneje prevzel absolutni primat.
Ciciban je postal tudi osrednji junak zbirke Mehurčki, ki je prvič izšla leta 1952, tri leta po pesnikovi smrti. V zbirki je bilo prvotno 24 pesmi, zbranih iz vseh Župančičevih zbirk za otroke, pozneje so zbirki dodali še štiri. Pesmice o fantiču, ki ga čebelica kliče Cicifuj, vse dokler se ne umije v bistrem potočku in spet ne postane Ciciban, so gledališkim ustvarjalcem pogosto služile kot predloga za gledališke uprizoritve (Lahkih nog naokrog, SMG, 1978; Mehurčki, LGL, 1999; Mehurčki, SNG Nova Gorica, 2004; Ciciban, SSG Trst, 2010, Diči diča, Hiša otrok in umetnosti ter LG FRU-FRU, 2017), v katerih je bil nabor pesmic umeščen v vedno drugačen vsebinski okvir, največkrat v preprosto in zgoščeno zgodbo o dogodivščinah Župančičevega junaka.
Avtor dramatizacije, režiser in scemograf koprske uprizoritve Mehurčkov Jaka Ivanc, je iz zbirke izbral osem pesmi in jih prepletel v privlačno, duhovito, poetično, pedvsem pa otrokom všečno zgodbo o Cicibanu, ki zvečer ne more (in noče) zaspati, zato z Možičkomč-kopitljačkom, ki oživi le takrat, ko sta s Cicibanom sama, uganjata norčije, napihujeta milne mehurčke, poletita z zmajem, jahata konjiča. Toda kaj ko njuno zabavo vsakič prekine mama, ki vstopi v otroško sobo, da bi preverila, ali Ciciban že spi …
Jaka Ivanc, ki ga na Mehurčke veže spomin na šolsko knjižnico, predvsem pa pesmica Dičidičidiča, ki jo je prepeval njegov oče, medtem, ko ju je s sestro gugal na kolenih, je eno ključnih vlog v predstavi namenil glasbi, ki bo slogovno poudarjene pesmice kar najbolj poskušala približati otrokom.
Potrebuje poezija za to, da bi jo otroci danes lažje razumeli, gledališki moment, uglasbitev? Ivanc je prepričan, da »potrebuje odprto glavo in srce bralca ali poslušalca, kajti, ko jo prenesemo v gledališki svet, dobi novo, vizualno komponento, ki ji samo pomaga najti te odprte glave in srca«.