Pogovor z dramskim igralcem Francescom Borchijem
V medičejskem Carmignanu v Toscani rojeni Francesco Borchi je z odliko diplomiral iz italijanistike in filozofije na univerzi v Firencah, se kot igralec kalil na gledališki akademiji v Firencah ter izpopolnjeval v različnih igralskih studijih in šolah. Na profesionalnem gledališkem odru je debitiral leta 2002 z vlogo Romea v predstavi Jerusalem Juliet (Teatro Rifredi, Firence), izraelsko-palestinski različici Shakespearove tragedije Romeo in Julija, nato pa kar šest sezon sodeloval z gledališčem Metastasio iz Prata, s katerim je leta 2006 prvič obiskal Slovenijo in s predstavo E. Erbe Živali v megli v režiji Paola Magellija gostoval v ljubjanski Drami. Leto pozneje je z Magellijem sodeloval tudi pri uprizoritvi Pirandellove igre Nocoj bomo improvizirali (Italijanska drama HNK Ivana pl. Zajca, Reka) in za vlogo Rica Verrija na festivalu MESS v Sarajevu leta 2009 prejel nagrado za najboljšega mladega igralca.
Francesco Borchi se je uveljavil tudi kot filmski igralec. Nastopil je v 17 celovečernih in štirih kratkih filmih. Slovensko občinstvo ga pozna po vlogah, odigranih v Vojnovićevih filmih Piran - Pirano (2010) in Fountain (2017), Stuparjevem Nekje v septembru (2011), Maksimovićevem Nevidna roka Adama Smitha (2017) in TV-nanizanki Mame 2 (2018), kmalu bo na ogled tudi tretji Vojnovićev celovečerec Nekoč so bili ljudje, v katerem je Borchi tudi nastopil. Leta 2019 je posnel svoj režijski prvenec, kratki film Zadnja lekcija.
Dramski monolog, ki ga je dramatik Simon Stephens leta 2008 napisal po naročilu londonskega gledališča Bush Theatre, dobro desetletje pozneje prihaja na slovenske gledališke odre, po spletni uprizoritvi v SNG Drama Ljubljana tudi na oder Gledališča Koper. Kaj je tako privlačnega v tem besedilu?
Da Steno v morju v isti sezoni uprizarjata kar dve slovenski gledališči, je zgolj naključje, saj mi je besedilo že pred leti mi priporočil prijatelj in režiser Goran Vojnović, ki si je monodramo z odličnim Andrewom Scottom ogledal ob enem od svojih obiskov Londona. Zdel sem se mu primeren igralec za to vlogo, zato mi je pozneje poslal še povezavo za ogled posnetka predstave. Ta me je resnično prevzel, pozneje ob branjih vedno znova tudi besedilo; ne le zaradi zgodbe, ki me je pretresla, zaradi teme ali vprašanj, ki jih načenja, besedilo je zanimivo tudi po svoji formi, saj ne sledi ustaljenim dramaturškim obrazcem oziroma naraciji, kakršne se največkrat poslužuje dramski monolog. Drugačno je.
Kako drugačno?
Iskreno je in pristno! Je monolog, ki prihaja iz duše in ni odraz dramatikovega racionalnega razmišljanja. V besedilu ne najdem ničesar zlaganega, globoko je, zato njegova uprizoritev ni predstava za enega igralca, temveč predstava za eno dušo. Le duša lahko izpove to, kar prihaja iz naših globin.
Gre torej zasluga za uspeh izvirne postavitve Stene v morju samo avtorju ali tudi interpretu krstne uprizoritve, odličnemu Andrewu Scottu?
Tako kot dobro besedilo včasih ne najde pravega interpreta, lahko zaradi odličnega igralca tudi iz ne najbolje napisanega besedila nastane dobra predstava. V primeru Stene v morju je bilo »ravnotežje« med besedilom in igralcem idealno; Scottovo podajanje besedila monologa ni poskušalo nadgraditi za vsako ceno, prav tako za njim ni zaostajalo, bilo pa je dovolj globoko, da je bilo z njim uravnoteženo. V tej smeri pri študiju predstave iščeva z režiserjem Borisom Cavazzo; ne poskušava iznajti nečesa novega, v vsem, kar delava, želiva biti le iskrena.
Kaj se skriva za naslovom Stena v morju? Najbrž vse kaj drugega kot navpična stena, do katere se potopi fotograf Alex, ki zgodbo pripoveduje?
V monologu povem tudi tole: »In tako naju je odpeljal k steni. Mater, ko plavaš tam, sonce je, in gor nad nama je svetlo, in to zelo, ker je jasen dan, ta tema, ki jo vidiš ravno zaradi stene, ki se spušča v morje, pa je nekaj najbolj srhljivega, kar sem kdaj videl.« Stena torej skriva nekaj srhljivega, kaj je to, izvemo šele na koncu. Na drugi strani pa stena, ki se globoko spušča v morje, predstavlja nekaj globokega, kar najdemo v vsakem izmed nas – dušo. Monolog zato razumem tudi kot poezijo, ki si jo zaradi čustvenega dojemanja vsakdo lahko razloži nekoliko po svoje. Enako naslov.
Zanimivo je, da iz monologa več kot o Alexu izvemo o članih njegove družine, za njegovega tasta se celo zdi, kot bi bil ob vas na odru ...
O sebi oziroma o Alexu v monologu nikoli ne spregovorim neposredno, vendar pa s tem, ko pripovedujem o svoji ženi Helen, hčerki Lucy, predvsem pa o tastu Arthurju, razkrivam tudi sebe, svoja čustva, svojo dušo, svojo »steno v morju«. Besedilo bi zato lahko primerjal z nadrealističnimi platni Mirója ali slikami francoskih impresionistov, na katerih, če opazuješ detajle, ne razločiš celote, ko pa na platno pogledaš od daleč, kompozicija postane jasna, v njej prepoznaš zgodbo, emocije. Tudi Alexovo življenje je sestavljeno iz drobcev, nedokončanih misli, je nekakšen kolaž spominov in kratkih anekdot, o katerih ne moremo povedati prav veliko, ko pa te drobce sestavimo, se nanje ozremo »od daleč«, razumemo tako Alexa kot avtorjevo sporočilo gledalcu.
Avtor je v uvodu zapisal, naj igralec »izvaja monolog na čim bolj praznem odru, pri čim bolj naravni svetlobi in s čim manj zvočnimi učinki«. Ker gre za izrazito igralsko predstavo, vprašujem, ali je igralec na odru brez scenografije, rekvizitov, igralskega partnerja bolj razgaljen, bolj ranljiv?
V monodrami je igralec vedno bolj ranljiv, ko pa mu odvzameš še vse, kar bi mu pri igri lahko pomagalo – kostum, rekvizit, scenografijo in glasbo – postane še ranljivejši, tako rekoč »gol« pred občinstvom. Tudi sam se v Steni v morju počutim zelo ranljivo, vendar me prav ta ranljivost nenehno opozarja na to, da se pred občinstvom ne smem pretvarjati, lagati, da moram biti iskren, da sem na odru jaz in ne nekdo drug.
S Steno v morju se občinstvu predstavljate tudi kot prevajalec iz angleškega v italijanski jezik. Zakaj ste se odločili, da besedilo ponovno prevedete, če prevod v italijanščino že obstaja?
Omenil sem že, kako me je navdušil film-predstava, zato sem se, ko sem se odločil, da bi monolog tudi uprizoril, želel kar najbolj poglobiti v besedilo. Ena od možnosti za to je bila odločitev, da monolog prevedem sam, ga ob prevajanju prilagodim lastnemu načinu govora, vzporedno pa se začnem ukvarjati tudi z besedilom in študirati predstavo. Prevajanje je bilo zanimiva izkušnja, in ker poznam predstavo, verjamem, da je prevod pošten tako do avtorja kot do izvirnega besedila in sporočila, ki ga je avtor želel posredovati gledalcem. Mislim, da je prevod dober, saj kot diplomirani italijanist in filozof premorem kar nekaj jezikovnega znanja.
V italijanskem prevodu ste naslov ohranili v izvirniku, Sea Wall, zakaj?
Sea wall v angleščini pomeni zid ali nasip v morju, ki varuje kopno pred močnimi valovi in tokovi. Če bi naslov poskušali prevesti v italijanščino, Il muro nel mare, bi ta sicer zvenel poetično, a vendarle kot slaba poezija. »Včasih se ti zdi, kot da plavaš proti toku. Paničen rataš, ker misliš, da se sploh ne premikaš. Ampak se. Samo na hrbet se moraš obrniti. Umiriti dihanje. Počasi brcati. In se premikaš.« Sea wall se kot nekakšna obramba prepleta skozi vse besedilo in tudi zato sem podobno kot italijanske produkcije ohranil izvirni naslov.
Čeprav tekoče govorite slovensko in ste v filmu že igrali v slovenščini, Stena v morju ni lahek zalogaj niti za igralca, ki govori v materinščini. Kako ste se spopadli s slovenščino?
Petdesetminutni monolog je težka naloga že v italijanščini, še bolj v slovenščini, toda, ker imam rad izzive, se mi je to besedilo vendarle zdelo primerno za prvo gledališko preizkušnjo v slovenskem jeziku. Vem, da moja slovenščina ni popolna, nekateri gledalci bodo to opazili, zato bi se bilo nesmiselno pretvarjati, da sem Slovenec. Tudi v jeziku moram biti iskren. Na odru bom jaz in jaz vam bom pripovedoval zgodbo. In ker je ta fragmentarna in drugačna, je tak lahko tudi jezik. Tudi zato, ker se »totalno krušim noter vase«.
Steno v morju kot režiser podpisuje Boris Cavazza. Tudi zato, ker z Alexom deli podobno izkušnjo?
Nikoli nisva govorila o tem. Ko sem mu besedilo ponudil v branje, ga je z zanimanjem sprejel, prebral in se tudi on navdušil. Srečen sem, da sodelujeva! Boris ni le odličen igralec in režiser, je tudi človek, ki je vedno pripravljen pomagati z nasveti in izkušnjami. Stena v morju ne potrebuje le dobrega igralca, potrebuje tudi dobrega režiserja, ki bedi nad igralcem, ga vodi in mu pomaga, ko ta sam ne ve več, kako naprej. Hvaležen sem mu za to izkušnjo. Tudi direktorici Katji Pegan, ki je bila predstavo pripravljena vzeti pod okrilje Gledališča Koper.
Tudi sami ste oče dveletnemu sinu; je bilo s to izkušnjo lažje graditi vlogo očeta?
Igralci si pri študiju vloge vedno pomagamo z izkušnjami, ki smo jih pridobili v življenju, in četudi naša izkušnja ni povsem enaka tisti v besedilu, nam vendarle pomaga, da ne lažemo sebi in drugim. Ko sem besedilo prebral prvič, me je ganilo. Če ne bi bil oče, bi ga najbrž bral drugače. Četudi je besedilo dobro napisano, so izkušnje vedno dobrodošle.