Zala Dobovšek, 16. 12. 2022

Ženska je vedno premalo ali pa preveč

Slovensko mladinsko gledališče, Simona Semenič ŽBAM!, režija Vito Taufer, premiera 16. december 2022.
:
:
Foto: Ivian Kan Mujezinović
Foto: Ivian Kan Mujezinović
Foto: Ivian Kan Mujezinović
Foto: Ivian Kan Mujezinović
Foto: Ivian Kan Mujezinović
Foto: Ivian Kan Mujezinović
Foto: Ivian Kan Mujezinović

Tako preprost naslov, pa tako kompleksna drama. Simona Semenič v najnovejšem besedilu žbam! (ta posnemovalni medmet je uporabila že v replikah svojih predhodnih del, zato ima kot tak svojo zgodovino in samoreferenčno ozadje) v dogajalni prostor zgolj ene »gledališke vaje ljubiteljske skupine« vpne številne problemske plasti. Znova se zavemo, kako različne ponotranjenosti družbenih in zasebnih mehanizmov delujejo po kolobarnem principu, kjer ena stereotipizacija ali diskriminacija že prevzema drugo, ta pa se bolj ali manj posredno že zliva v prejšnjo. Drama žbam! je nastala po navdihu drame 5fantkov.si. To je podatek, ki je pomemben toliko, kolikor tudi ni. Nedvomno ima veliko navezav na svojo »predhodnico« (te so bodisi nasprotujoče si bodisi potrjevalne), vendar žbam! povsem deluje tudi sama zase. V njej je preprosto preveč refleksije o aktualni, akutni, problematični in neozaveščeni družbeni matrici, da ne bi vsebinsko odzvanjala tudi pri občinstvu, ki morda s »sestrsko« dramo 5fantkov.si (še) ni seznanjeno. To je pravzaprav tudi ena od odlik drame, s to potezo Semenič sočasno vpelje ekskluzivnost in inkluzivnost svojega besedila, saj z njim nekaterim ponuja kakovostno »vrednost«, drugim pa »dodano vrednost«. Obema dramama je skupno, da tematizirata nekatere temeljne družbeno-umetniške elemente, feminizem, redefinicije spolov, vojno in estetizacijo nasilja, ki jih avtorica domiselno umesti v vmesne prostore med realnim (vaja) in fikcijo (izmišljen prizor). S tem že tako kompleksne in obširne sociološke pojme vstavi v neko liminalno zarezo, ki se lahko vsak trenutek vrne k alibiju fiktivnosti in se sklicuje na kategorijo domišljije (»ustvarjalne svobode«), hkrati pa je vsa ta »meta-fizična« dimenzija »igre v igri« še kako zavestno obdana s surovo realnostjo, v kateri nastaja, ali pa je vsaj v njeni neposredni bližini.

Semenič si kot potencialno situacijo za detekcijo socioloških zablod in anomalij in refleksijo o njih izbere »gledališko vajo«. Popolno. Gledališka vaja predstavlja izvrsten teren za nešteto sivih con, za neobvezne zdrse, proste asociacije, »sproščeno zajebancijo« (pa kaj, če je polna seksizmov), zakrinkano resnico v fikciji, preigravanje (hierarhičnih) odnosov med sodelujočimi, obračune na račun umetniškega uspeha in navsezadnje tudi uvid v pomenljive dinamike znotraj izbrane skupnosti (ustvarjalne zasedbe). Ko pride na tokratni vaji na vrsto skrajno brutalen spolni prizor in julijana, ena od akterk, začuti odpor (»nehajte, ni smešno«), agata, druga od akterk, občinstvu odvrne: »vse je v najlepšem redu, gledaš umetniško delo«. To simulirano dejanje je namreč skupinsko posilstvo. Odrska reprezentacija posilstva je vedno na izjemno spolzkem terenu, saj se ves čas giba v lastnem paradoksu. Če se mu izognemo, ga že odrinemo iz javnega diskurza (in posledično njegove nujne kritične problematizacije), s tem pa tabu in nevidni sram samo še poglobimo. Če ga uprizorimo, ga že samo s tem lahko legitimiramo. Da gre za ultimativni moment nelagodja (žensk), pa zagotovo potrjuje tudi dejstvo, da (estetizirano) posilstvo na oder vsekakor večkrat umestijo režiserji kot režiserke.

O fenomenologiji principa igre v igri je bilo napisanih že nešteto razprav in še nešteto jih bo (ali pa bi jih vsaj moralo biti), saj se bo družba v prihodnosti razpočila zaradi nakopičenosti vsakovrstnih simulacij, imitacij in deepfakov znotraj resničnosti – no, kaj in kje točno je pravzaprav ta izhodiščna resničnost, vemo vsak dan manj. Vendar tovrstne ločnice še kako zadevajo vse nas, na uprizoritvenem področju predvsem na točki, ko nas začnejo dušiti mučna vprašanja (kaj šele opredelitve do njih), ali je mogoče umetnino ločiti od umetnice/umetnika. Spomnimo se nekaterih spornih primerov, povezanih s to temo; skoraj zagotovo boste pomislili na tiste, ki so a) zlorabljali ženske, b) podpirali vojne zločince. Fino, pa smo prispeli do dveh ključnih komponent drame žbam!: ženske in vojna. Ali konkretneje: diskriminacija žensk in vojno nasilje. Če se prepustimo vzpostavljenemu toku, nas bo kombinacija popeljala še dlje in k še bolj zanimivemu zgodovinskemu fenomenu, t. i. dívčí válka, ki ga Semenič tokrat uporabi kot motor za celotno strukturo in narativni ritem. Dívčí válka je češki izraz za dekliško vojno, ki naj bi se po legendi zgodila nekje v 8. stoletju, gre pa za zgodbo iz češke tradicije o uporu žensk proti moškim. Dramatesa se je načelno odločila, da izraza ne bo prevajala v slovenščino, saj v izvirniku zveni lepše, in prav ima. »pa naj bo dívčí válka … / pa naj poguglajo«. V sami osnovi pa gre za zasuk zakoreninjenih zgodovinskih spolnih shem, ki so tako v vojni kot v vsakdanjem življenju jasno narekovale oblike bivanjskega delovanja žensk in moških. »dívčí válka je o tem, da dekleta iz lipovega lesa namesto žlic in šefel rezljajo kopja in loke«.

Prizori v drami so razporejeni po notranji logiki nalog na eni od gledaliških vaj ljubiteljske skupine, vsak prizor pa ima svoj naslov: prizor pet debelih bab, prizor energetski mrk, prizor klet, prizor sanje, prizor bojevnice, prizor dívčí válka, prizor plešem na tvojem grobu, prizor rada bi kaj povedala. Bistvena finta pa je seveda v tem, da zasuka spolne vloge v interpretiranju likov. Moške vloge namreč igrajo ženske. Lucidnost te odločitve ni le v provokaciji, kako bo drama potem dejansko uprizorjena, ampak vsebuje subverziven politični komentar sodobnega razumevanja in redefinicije spolnih vlog, identitet, seksualnosti, pojavnosti in biološke standardiziranosti. Semenič s to gesto ne ponuja le kreativne arene za igralske in dramaturške potenciale, ampak s fluidnostjo spolnih preobratov na neki način govori tudi o njihovi »nepomembnosti«. To ni nepomembnost kot sinonim za irelevantnost, ampak nadideja, ki gleda onstran konvencij in presega diktate uveljavljenih (spolnih) norm, ki jih večina (kako zelo tudi v gledališču) še vedno razume kot edine možne, prav(iln)e, sprejemljive. Prehajanje med odrskimi/uprizoritvenimi spoli ni le v funkciji morda že videnih subverzij, komedij ali celo posmehov, ampak v razgrinjanju človeškega bitja, ki temelji na svoji osebnosti, na katero se šele naknadno pripne spol (če se že mora) in ne obratno.

Ker si Semenič za osrednji navdih pri pisanju drame izbere zgodovinski trenutek oziroma historično legendo, je pričakovano, da se bo feministični boj gibal v razmerju med ženskami in moškimi. Danes je jasno, da so borbe za enakopravnost med moškimi in ženskami samo ena od neštetih bitk (intersekcionalnega) feminizma in še zdaleč ne edina. Navsezadnje pa se odpor tu ne kaže le zaradi pomanjkanja enakopravnosti, pač pa predvsem v kritiki uničujočih samovšečnih poglavarjev, katerih  stranski učinki so poleg lastnega zadovoljstva tudi zmasakrirani ljudje, pokrajine in hiše. Ali prosto po felicijino: »seveda sovražim moške / na prste ene roke lahko naštejem, koliko žensk je zakuhalo vojne / in dívčí válka je o tem / o vojni, ki jo zakuhajo ženske / in zmagajo / pimpeki pa se morajo pol naučit kuhat in peglat in hodit na govorilne ure / ampak to bomo naredile v dívčí válka dve«. Še vedno zakoličene (heteroseksualne) spolne vloge med štirimi stenami in vnovična retradicionalizacija v razcvetu ne ohranjajo le načel življenja, vrednot in »želja«, ki jih potuhnjeno diktira krščanstvo (oziroma predvsem teror njegovih krivd), ampak tudi nevzdržna pričakovanja družbe, ko gre za podobo in delovanje žensk. Tu se z religijo z največjim veseljem spajdaši (novi) kapitalizem.

Dramske likinje doroteja, agata, neža, julijana in felicija so sicer združene v entuziazmu ljubiteljskega gledališča in kritičnem tematiziranju aktualnih tem, vendar so njihove življenjske okoliščine precej različne: ločene, samske, poročene, z otroki, brez otrok, z bolj ali manj očitnimi družinskimi represijami in celo nasiljem, z rednimi službami in prekarke. Poznajo se, ker so spletle mrežo po principu naključnih, sorodstvenih ali sosedskih odnosov. A navkljub raznovrstnosti značajev, navad in stališč se v vsakem trenutku lahko vrnejo na stabilno »skupno« točko, namreč k temu, da so ženske. In kot ženske: ne smejo biti debele ali predebele (»debele babe se mi res … niso atraktivne«), pa tudi presuhe ne (»ta suha nima ne joškov ne riti, ima pa zgubano kožo in očala«), skratka »grda suha baba / grda debela baba«. Poraščenost in dlake so nujno regulirane, po telesu najbolje nič, na glavi pa košato grivo, prosim (»men gre pa na kurac, da vse nori okoli tega telesa, dlake ja, dlake ne, spodaj izžgat, zdaj je trend zgoraj risat, komu na čast že?«). Če jih morda ne šikanirajo krščanske »vrednote«, jih pa neobhodno trpinči patriarhalni kapitalizem.

V žbamu! poleg fiktivnega in dvojno fiktivnega nenehno cirkulirata dva sociološka časa, že omenjeni historični in že skoraj surovo aktualni. Dobesedno dandanašnji čas Semenič vnaša z dvojnim namenom: prvi nastopa kot povsem potencialno odrsko »dramatični« moment, drugi pa zato, da nas primora k razmisleku in priznanju, kako se sodobni svet (dobesedno tu in zdaj) od 8. stoletja z vidika razumevanja položaja žensk ni premaknil tako rekoč nikamor. Avtorica v posamične prizore vpeljuje nedvomne in takoj prepoznavne medijske reference obstoječih »afer in škandalov«, ker pa jih obloži z veliko izvajalske plastičnosti, jih nekako popači, se od njih distancira, a s tem le še bolj nazorno osvetli njihovo prisotnost v vsakdanjih patriarhalnih okoljih. Skoraj prepričane smo lahko, da so že udeleženke dívčí válke pred stoletji poslušale enake opazke kot me danes: »miška, če si prišla sem, si vedela, kaj te čaka, želela si si mojega trdega tiča / vsaka ženska si globoko znotraj sebe želi bit posiljena, a ne da«. Ko felicija na neki točki ob razmisleku o omenjenih temah z dvomom v sebi izjavi: »meni se še zmir zdi tko over the top moralistično« in ji neža odgovori: »ma ne, v redu je, super poveš, v redu je«, pa se razkrije ena od ključnih nevralgičnih točk v celotni drami. Komponenta moraliziranja. Ste opazili, da se nad moraliziranjem največkrat pritožujejo tisti s privilegiji, socialnim in finančnim kapitalom ter stabilnim statusom? Ni naključje. Kolikokrat se ti je že zgodilo, da so ti ob kakšnem kritičnem mnenju očitali, da preveč moraliziraš, da si res moralistka? Če zanje moraliziranje pomeni to, da opozarjam na diskriminacijo, zatiranje in izkoriščanje nevidnih, marginaliziranih in deprivilegiranih – potem sem z največjim veseljem moralistka.

Povezava: PDF Gledališkega lista

Vito Taufer, žbam!, Simona Semenič, SMG

Povezani dogodki

Zala Dobovšek, 1. 10. 2020
V zakulisju naših užitkov
Zala Dobovšek, 19. 11. 2008
Odrski PROCES novodobnega Josefa K.
Sprašuje: Zala Dobovšek, 11. 3. 2007
37. Teden slovenske drame - Pogovor z Blažem Lukanom