Uporaba izraza zakulisje v naslovu ni slučajna, saj model dramske pisave v Našem skladišču na več ravneh premika simulacijske meje »resničnega in umišljenega«, »vidnega in zastrtega«, »spontanega in igranega«. Skladišče je prvenstveno res le dogajalni prostor in osrednja (dramska) lokacija, a je sočasno še veliko več; je metafora, parafraza, je »soba pobega«, a prav toliko tudi preživetja. Vstopamo v njegovo nazorno skicirano dinamiko, kjer kraljujeta norma in disciplina. Skladišče (neke trgovske korporacije) je strogo varovano območje in skrita cona hrbtne strani maničnih nakupovanj, je toksično zakulisje spektakla potrošnje. Ogromna hala neštetih izdelkov, ki dan za dnem polnijo naš mozaik praznin. Skladišče je kot naše odrinjeno nezavedno, nujno, a zanikano, naša slaba vest, a če je ne vidimo, potem je (morda) ni.

Delavke, osrednje figure drame, se v njem gibajo v prelivajočem pomenskem registru, skladišče je zanje ječa in hkrati odrešitev. Pozicija avtorice tako rekoč izhaja iz pogleda vsevedne opazovalke, orisuje nam (so)bivanje/delovanje/životarjenje štirih generacijsko raznolikih delavk, talk surovega skladiščnega sistema. V skladišču garajo, spijo, se družijo – skratka živijo. Skladišče je njihovo začasno, a prav toliko tudi stalno prebivališče. In ker so si med seboj značajsko tako zelo različne, že skoraj zbujajo konotacijo formata resničnostnega šova. Ko bi vsaj bil in bi se vanj naselile prostovoljno, iz radovednosti, izzivanja, dolgčasa ali dokazovanja. Brutalno nasprotno je. Reprezentacija delavk je upodobitev sodobnega potrošniškega mehanizma, ki onstran nabasanih stelaž izkorišča delovno silo, zatira vsakršen upor in socialno ogroženo populacijo še dodatno avtoritativno ustrahuje, kot da že ni dovolj prestrašena od življenja samega.

»Sem Evelin in delam v skladišču« – tovrstne replike so odmik od lika in hkrati opolnomočenje stvarnosti, so brechtovski sestop in takoj za tem že vstop v zavestno izjavo o svojem početju, kakršen je tudi ključni princip dialoga skupin za samopomoč. Zato se zdi, da se retorika delavk nenehno vrtinči v znakovnem sistemu, ki na eni strani ponazarja kombinatoriko (post)dramske pisave, na drugi pa služi kot gola izreka v (samo)uvid lastnega obstoja. Štiri delavke, štiri ženske različnih generacij, socialnih ozadij in predvsem raznolikih želj, ambicij in strahov. Avtoričin izbor poenotenega spola zagotovo ne gre le na račun prikaza feminizacije poklicev (lahko bi bili tudi delavci, pa bi dogajanje prav tako odslikavalo poraznost prekarnih delovnih razmerij), še bolj se zdi, da jih jemlje kot kanal, prek katerega posredno izvede dvojno gesto kritike in ozaveščanja: najprej delavskega razreda, nato pa položaj ženske v širšem družinsko-družbenem smislu. Avtorica se povsem neobremenjeno sklicuje tudi na sočasno lokalno dramsko pisavo: »Mene pa to spominja na eno predstavo. Sedem kuharic je bilo. Cel čas so lupile krompir. Nič drugega.«

Druženje, debatiranje, prerekanje, smeh in negotovost, ki spletajo odnose ženskega kolektiva, je sicer neprestano vpeto v delovni proces, tam nastaja, a se ves čas razpira, prebija tudi ven, vstopa v življenja njih samih, lušči njihove osebnosti onstran vloge delavk. Generacijski razpon sicer pokaže raznolikost bivanja in doživljanja sveta, še bolj pa prek manj vidne linije detektira slabo zaščito in diskriminacijo številnih delavk ne glede na njihovo delovno dobo in izkušnje. Včasih ni zlahka oceniti razmerja pretoka med njihovim poklicnim in zasebnim profilom. In če si kaj kot podplačana delovna sila vendarle lahko privoščijo, je to avtentičnost lastnega značaja. Med seboj ne blefirajo, se ne pretvarjajo in ne tekmujejo, ampak si dajejo duška tako na tuj kot lasten račun. Medtem ko izvajajo fizičen napor, tudi sanjarijo, ogovarjajo, se zabavajo, tempo dela daje ritem njihovi proletarski »poeziji«. Ko se projicirajo v nedoločno prihodnost, s predstavljanjem sebe postavljajo v nek imaginarni svet, ki jih dela kot like še bolj polnokrvne, kompleksne in nepredvidljive.

Skladišče je morda muka, a še večja mora je delo na blagajni, nenehni stik s strankami vseh obrazov in čudi. In znotraj mizernih razmer si tako najdejo občutje privilegija. Ni jim potrebno prenašati sitnih, arogantnih, hitečih in prezirljivih strank, imajo pa že raje neme zaboje, konzerve, škatle, in to na tone njih, a očitno so ti še vedno lažji kot teža/zateženost potrošnikov in potrošnic. Dokaz, da so trgovine naše »kolektivno nezavedno«, je toliko bolj eskaliral v času nedavnega prvega vala epidemije covid-19, ko smo nekateri prvič v življenju doživeli občutek »izpraznjenih polic« in paranoidno histerijo ljudi, ki so v lovu za lastno preživetje (polnjenje želodcev in brisanje riti) brez težav pozabili na druge. Vera, najstarejša od delavk, v debati o tem, ali je mogoče, da bi nekoč pokupili vse, pravi: »Trgovine so bile prazne, ko je bila vojna.« Samo nekaj tako ultimativnega lahko opustoši trgovske shrambe, pri tem pa vemo, da Vera govori o nekem drugem času, ki ni poznal izobilja, turbokapitalizma, nepovratne embalaže in manije po kopičenju nepotrebnih artiklov.

Dandanašnja navidezna naslada, zapolnjevanje (kakršnekoli že) praznine, občutek (več)vrednosti in osmišljevanje bivanja, ki ga nudi politika neprestanega potrošništva na vseh ravneh, se premalokrat ali celo nikoli ne zazre v »zakulisje teh užitkov«. Obrat perspektive, ki ga avtorica opravi s to dramo, ni le zasuk ideološke narave ali površinski pogled na drugo stran obstoječe realnosti, je tudi gesta opolnomočenja nevidne in podplačane delovne sile – ki z njo dobi javni glas (glas v javnosti). Ta poteza je vse prej kot samoumevna. Ne le v širšem javnem diskurzu (politika in mediji), tudi uprizoritvena scena trpi za pomanjkanjem raznovrstnosti prikaza družbenih slojev. Morebitna reprezentacija (gmotnega) pomanjkanja, ki jo upodablja oziroma razume večinska gledališka produkcija, v resnici naslavlja srednje ali celo višje družbene razrede, populacijo, ki si lahko privošči kredite, počitnice, varuške in potovanja. Vsi ti elementi so dejanskemu delavskemu razredu tuji in nedostopni. Minimalna plača in odsotnost finančnega zaledja, s čimer morajo vsaka na svoj način preživeti pričujoče delavke, odpira pogled v surovo stvarnost prezrtega družbenega sloja, ki živi iz rok v usta. Nekatere povejo, da si nikoli ne bodo mogle privoščiti lastnega stanovanja, in knjiga, ki jo piše Maria ima malo možnosti, da bo kdaj izdana. To nima zveze s kvaliteto njene vsebine, pač pa s pomanjkanjem »kvalitete« njenega bivanja, druženja in lobiranja, ki spada k tovrstnemu uspehu. Pripadnici delavskega razreda je ta svet preprosto nedosegljiv. Nujnost preizpraševanja bivanjskih privilegijev in za začetek sploh samo razumevanje tega pojma je nedvomno spoštljiva drža avtorice, ki kot ena redkih znotraj izvirne dramske pisave naslavlja problematiko revščine v njeni oprijemljivi in stvarni obliki.

Skladišče kot odslikava brezpravnosti delavskega razreda kljub svoji naturalistični upodobitvi nehote odzvanja niz drugih podtonov, veliko bolj brutalnih, a simbolično gledano povsem sorodnih. Je to morda prispodoba sodobnega delovnega taborišča, je to beckettovski vakuum čakanja nikoli dočakanega, je to razvedrilna oddaja za upravo, je to azilni dom za službo za nedoločen čas, je to socialni eksperiment? V vsakem primeru je to »pogodba s hudičem« (Maria), sporazum za ceno celega človeka, da bi v zameno omogočil neprekinjeno vihtenje turbokapitalističnega kolesja in negoval naše lastne »užitke« ob nakupovanju avokada ter kitajskega in ruskega fižola. A težko je biti pravičen in pameten. Pred poletjem sem razmišljala o nakupu blazine za na plažo in res jih nekega dne zagledam v trgovini velikega M, lepe, povrh vsega pa so jih ob predložitvi njihove pikaste kartice ponudili še kar z zajetnim popustom. Naslednji dan sem se vrnila v trgovino, opremljena s kartico (sposojeno od staršev), kupila blazino in še par reči ter šele zunaj opazila, da mi popust sploh ni bil odštet od cene. S težkim srcem (pogajanje mi ni v krvi) sem se vrnila v trgovino in blagajničarko opozorila na napako. Takoj me je napotila k drugi sodelavki. In sem šla. Starejši prodajalki (lahko bi bila tudi naša Vera) sem razložila situacijo, jo peljala do police z blazinami, ji pokazala etiketo s popustom. Vzela je mojo blazino in etiketo in odšla – v skladišče. Za kar nekaj časa. Potem se je vrnila in mi povedala, da gre za pomoto. Da je cena redna in da je popust pomotoma ostal tam. S ciničnim potrošniškim tonom sem ji rekla: »Aha, super, dobre taktike imate ...« In ona je odgovorila: »Ne, gospa, sploh ne, samo preveč dela imamo ...« Prestrelil me je nenadni sunek krivde, ki pa ji nisem znala najti pravega izvora. Smo v sistemu, ki nas presega tako v obsegu, moči kot manipulaciji in zasvojenosti. Kupila sem si blazino in čez nekaj dni odšla na morje, če si je isto lahko privoščila tudi omenjena prodajalka, se ne upam vprašati …

Povezava: PDF Gledališkega lista uprizoritve