Kaj bi se zgodilo, če bi videoigre lahko igrali v živo? Uprizoritev Zelda je poskus, ki eksperimentira z možnostjo implementacije narave in zakonitosti videoiger v resnično, materialno življenje, s čimer razpre vprašanje, kako daleč smo pripravljeni iti, ko odgovornost za naša dejanja prevzame nekdo drug. Kje se igra sploh začne in kdaj konča?
»Zelda raziskuje svet videoiger skozi format igričarstva ter estetskih in narativnih elementov, značilnih za videoigre. Prepleta konstrukt gledališke fikcije z naključnostjo in nepredvidljivostjo terenskega uprizarjanja v realnem prostoru in času. Vsebinsko se naslanja na osvetljevanje fenomenov, kot so laično zasnovana filozofija memov – doomerizem, japonski pojav prostovoljne osame mladih, hikikomori, ter vsesplošno naraščajoča socialna samoizolacija in potopitev v virtualno resničnost generacije Z.«
- Varja Hrvatin
»V začetku je bila beseda in beseda je bila Zelda in Zelda je bil delovni naslov. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bila igra in igra je bila luč ljudem. In luč sveti v temi tako kot zaslon računalnika, na katerem se bleščijo naši avatarji. Potem smo potovali od levela ena v neskončnost možnosti izbir. In nismo opazili, kdaj vstopamo v temo, ker smo imeli svojo luč. Svojo igro. In bilo nam je vseeno, ali smo igrani ali smo igralci. Žremo, kri ščijemo, serjemo, krademo, ubijamo, samo da igra ne umre. Zelda, ki ni The Legend of Zelda, ki ni čarovnica iz TV-serije, ki ni ogromna črnka z velikimi joški in modrozelenimi čeveljci, kot si jo je predstavljal neki belec s harmoniko in burno domišljijo.
Zelda, ki je naša beseda. In beseda je meso postala in se naselila med vami. Game over ali Zelda to je zdaj vprašanje.
- Anja Novak
»Izvržen na svet tistega neznosno vročega julijskega jutra davnega 83. kot froc z najnižjo porodno težo. Zelda. Fotr večkrat rad ponovi, da je moja mati vso nosečnost pušila kot Turk. Zelda. Tenks. Zelda. Res. Zelda. Premorem ubogih meterzwanzig in sem fucking … pritlikavec! Zelda. Ne živim na planetu skupaj z zmaji in vilinci, ampak na tem zapacanem in nagužvanem planetu s 14 miljardami človeških tac, ki samo še bolj tacajo in tacajo ta fucking planet, ki se utaplja v fucking plastični juhi. Zelda. Postaja mi vroče. Zelda. Švicam kot zamorc, zato si želim, da bi implodiral v črno luknjo in se reinkarniral na ledenem planetu pritlikavcev, kjer bom lahko samo eden izmed mnogih. Zelda. Nočem, da me gledajo s takimi očmi. Zelda. Vzamem ledene glasbene vilice in jim izpraskam vse tisto, kar se skriva na drugi strani njihovih očesnih zrkel. Zelda.«
- Rok Kravanja
»Leta 2001, ko sem bil star dvanajst let, sem doživel svoj prvi live stream. Na eni od televizijskih postaj so cele dneve v živo prenašali invazijo na Afganistan. Sprva se mi je zdelo grozljivo in sploh nisem mogel verjet, da se to dogaja, kaj šele da to predvajajo po televiziji. Vendar je minil kak mesec in vse to se mi je zdelo bolj normalno, nekako sem se navadil. Po drugem mesecu pa je bilo že kot kakšna spremljevalna glasba v ozadju. Pravijo, da svet po 11. septembru ni več enak. Zdaj je september 2021 in z Anjo se sprehajam po Ljubljani, oba oblečena v stereotipne like, z nahrbtnikom, iz katerega gleda selfie stick s telefonom, ki prenaša v živo, ter 'delava izzive'. Ljudje naju gledaju, komentirajo, ignorirajo, se čudijo in še kaj. Občutek totalnega nelagodja fikcije v resničnosti. Delamo predstavo, v kateri bodo morali gledalci fizično priti v gledališče, da bodo gledali live stream fikcijo, ki se bo dogajala v resničnosti. Meni se zdi popoln recept za …«
- Stane Tomazin