Anita Volčanjšek, SiGledal, 17. 4. 2010

Ruska ruleta s slepimi naboji

KRITIKA (A. P.Čehov: Platonov, režija: V. Taufer)- Njegov Platonov je izjemno dovršena podoba cinizma in donjuanstva - na posameznih mestih izzoveta salve smeha - , kompenziranega zaradi eksplicitnega truda po reorganizaciji takratne nazadnjaške miselnosti.

foto Peter Uhan / Marko Mandić, Nataša Barbara Gračner

Anton Pavlovič Čehov
PLATONOV

Prva uprizoritev priredbe


Premiera:
17. aprila 2010

Avtor priredbe Vito Taufer
Prevajalec Borut Kraševec
Režiser Vito Taufer
Dramaturginja Darja Dominkuš
Scenograf Žiga Kariž
Kostumografinja Nina Jagodic
Avtor glasbe Andrej Goričar
Lektorica Tatjana Stanič
Oblikovalec luči Pascal Mérat
Asistentka scenografa Barbara Kapelj Osredkar
Asistentka kostumografinje Erna Ostanek

Nastopajo:


Nataša Barbara Gračner - Ana Petrovna Vojniceva, mlada vdova, generalica
Saša Tabaković - Sergej Pavlovič Vojnicev, sin generala Vojniceva iz prvega zakona
Polona Juh - Sofja Jegorovna, njegova žena
Aleš Valič k.g. - Porfirij Semjonovič Glagoljev 1
Uroš Fürst - Kiril Porfirjevič Glagoljev 2, njegov sin
Valter Dragan - Gerasim Kuzmič Petrin
Saša Mihelčič - Marja Jefimovna Grekova, dvajsetletno dekle
Andrej Nahtigal - Ivan Ivanovič Trilecki, polkovnik v odstavki
Bojan Emeršič - Nikolaj Ivanovič Trilecki, njegov sin, mlad zdravnik
Ivo Ban - Abram Abramovič Vengerovič 1, bogat Jud
Tom Ban k.g. - Isak Abramovič Vengerovič 2, njegov sin, študent
Jurij Zrnec - Timofej Gordejevič Bugrov, trgovec
Marko Mandić - Mihail Vasiljevič Platonov, vaški učitelj
Maša Derganc - Aleksandra Ivanovna (Saša), njegova žena, hči I. I. Trileckega
Matevž Müller AGRFT - Osip, tridesetleten moški, konjski tat
Tina Vrbnjak - Katja, služabnica Vojnicevih
Andrej Zalesjak AGRFT - Jakov
Vito Weis AGRFT - Marko

 

Smeh je vel iz sedežev ljubljanske Drame, ko je sploh prva slovenska uprizoritev Platonovega včeraj predpremierno ugledala avditorij. Režiser Vito Taufer je Čehov zgodnji tekst ujel v drobce časa, saj se štiri dejanja (z obilico prizorov) gibljejo družbeno kronološko; od ikonografije Čehovove dobe, preko zametkov modernizma pa vse tja do današnjega dne. Duh sedanjosti, ki se – zaradi bistva drame same – še ni docela izkristaliziral, je gledalcu omogočil permanentno percepcijo celotnega dogajanja, sicer baziranega na propadu naslovnega junaka.

Četudi so prehodi med dejanji prekinjeni z zastrtjem zavese in prižigom stranskih luči, hipni vdor realnosti ne vpliva na fluidnost dogajanja. Tudi zdajšnji Platonov ostaja enak fantu iz začetka predstave, ko se je v podeželski sobani vdove generalice (začetno navidezno strogost in zapetost ji sčasoma odvzame goreča razbrzdanost zaradi strastne ljubezni v igri Nataše Barbare Gračner) pričela odvijat nit ruske zgodbe, s kazalcem uperjene proti podkupljivi aristokraciji in propadajočim anti-junakom znotraj kaotičnega ustroja družbe.

Marko Mandić je upodobil lik inteligentnega, a iščočega se mladeniča, kateremu so nenehna porajajoča se eksistenčna vprašanja ter prestrašeno beganje od dekleta do dekleta na fizis naložila dodatna leta. Njegov Platonov je izjemno dovršena podoba cinizma in donjuanstva - na posameznih mestih izzoveta salve smeha, kompenziranega zaradi eksplicitnega truda po reorganizaciji takratne nazadnjaške miselnosti. Če je Mandić v prvih dejanjih še viden obris razmišljujočega človeka, sicer ujetega v ženske čare, se proti koncu njegova transformacija spremeni v bolnega tresočega se starca, ki mu preostane le eno-smrt v podobi plavolase boginje Sofje Jegorovne (prefinjeno koketno jo upodobi Polona Juh).

Njegov dokončni propad, na katerega vseskozi opozarja prekomerna konzumacija alkohola in cigaret (najpogostejše fizične akcije skoraj vseh akterjev), katerih vzroke gre iskati tudi zaradi ljubezenskih ˝težav˝, se zgodi tipično čehovljansko: s strelom. Zaključek predstave je edini moment, kjer nas – prav zaradi grmenja, ki poustvari temačno atmosfero – smeh mine. Celo zgodbo prežema vesela glasba Andreja Goričarja, ob usodnem razpletu prekinjena z zvoki nevihte, ki igralce spremlja tudi ob priklonu. Vendar je v množici komičnih situacij (zaradi hitro menjajoče se mizanscene- kratkih vstopov/izstopov čete nastopajočih že kar feydojevsko urejenih) in prazne, a duhovite dialoške konverzacije, poleg stopnjevanega propada protagonista napet le še z usodo Ane Karenine analogen prizor. Ženski pol, poleg treh fatalk – dvojici že omenjenih se pridruži še mlada Marja, ki ji nedolžnost in naivnost, a tudi že nakazujočo se pretkanost bodoče znanstvenice vdahne Saša Mihelčič – kroji Platonovemu najbližja (vsaj fizično) Saša Ivanovna (Maša Derganc). Slednja se je, zaradi moževih konstantnih pobegov pod različna krila, skušala, tako kot Tolstojeva junakinja vreči pod vlak (njegova pojava je poustvarjena zvokovno), vendar ji ne uspe. Edini, ki je pahnjen v smrt, je Platonov.

Svet podkupovanj, posojanj in zadolževanj je v scenografiji Žige Kariža nazorno prikazan že z generaličino realistično opremljeno dnevno sobo, kamor se steka ruska (pokvarjena) smetana, ki si želi le živeti in jesti. Sliko domnevnega bogastva prekrije skromnost vaščanov, ki variira med pastmi eksterierja in zatohlostjo notranjih soban. Znotraj množice nastopajočih je kot ogledalo plehkemu razmišljanju postavljen Platonov, ki v svoji učiteljski sobi brezbrižno na ogled postavi vse, kar t.i. elita skriva v dragocenem posodju. Starinsko-moderne rekvizite – uporaba se sklada s časovnimi (družbenimi) preskoki med dejanji – dopolnijo prav tako s pridihom spreminjajočega se sveta ozaljšani kostumi Nine Jagodic.

V ospredju vsekakor spremljamo burno (iskateljsko) življenje naslovnega junaka, ki dramaturško (ne)namerno – zasenči vse ostale. Tako motiv očetovstva in propadajočega posestva nista izpeljana do konca, saj se os dogajanja suče okoli Platonovih ljubezenskih pripetljajev, vmesne zgodbe pa služijo kot dodatni komični vložki. Slednji je najuspešneje integriran v igri Bojana Emeršiča, ki z dobrodušnim, a naivnim in venomer "suhim" zdravnikom Trileckijem, ustvari verodostojen posnetek miselnosti postromantične (meščanske) družbe: govoriti, jesti, piti in na lahko zaslužiti. Znotraj zreduciranih odnosov je v oči bijajoča vodilna zgodba Platonovega, ki je skušal spremeniti filozofsko kolesje, vendar so ga na stari tir pijančevanja in brezbrižnosti vedno znova (po lastni neumnosti) zapeljale ženske. Ki tokrat – začuda – ne hlepijo po Moskvi, ampak neživi ideal nadomestijo s prav nič kaj platonskim hrepenenjem po Platonovemu.

 

Povezave:

- Vito Taufer na Geslu
- Vito Taufer na Repu

 

Čehov, Vito Taufer

Povezani dogodki

Anita Volčanjšek, SiGledal, 11. 4. 2010
Zarjavela evolucijska prtljaga
Anita Volčanjšek, SiGledal, 25. 4. 2010
Mila Kačič, temperamentna pesnica
Anita Volčanjšek, SiGledal, 4. 11. 2010
»Imamo krav'ce, štal'ce žal ne«
Anita Volčanjšek, SiGledal, 23. 4. 2010
Brvi čez morje
Anita Volčanjšek, SiGledal, 30. 4. 2010
Polivalentni konstrukti časa