Rok Andres, 10. 1. 2013

Zapiski Bogastvu ob rob

SNG Nova Gorica, Aristofan BOGASTVO, režija Luka Martin Škof, premiera 10. januar 2013.
foto Arhiv SNG NG
foto Arhiv SNG NG
foto Arhiv SNG NG
foto Arhiv SNG NG
foto Arhiv SNG NG
foto Arhiv SNG NG

Prolog

Kdo ali kaj je Bogastvo? Bogastvo ali Plutos (Ploutos) je v grški mitologiji poosebljenje bogastva, Demetrin in Jazionov sin, ki ga je Homer imel za smrtnika. Kot pravi izročilo, ga je Zevs oslepil, da ne bi bil pristranski pri razdeljevanju bogastva.

»V našem času uspeš le, če se povsem odpoveš morali.« (v. 50)

Ali bi bilo treba karkoli dodati gornjemu citatu? Če ne, ali to pomeni, da bi zaradi poudarjene vzporednice z našim časom sploh potrebovali uprizoritev tega teksta? Aristofan je 388 let pred začetkom našega štetja izpostavil problematiko bogatenja, ki obstaja ne glede na količino sredstev – bogastva, s katerim upravljamo. Komedijo je napisal po koncu strahovlade tridesetih tiranov, ko je bila znova vzpostavljena demokracija – in posledično gledališče, saj v času diktature (totalitarizmov) ni prostora za umetnost, pač pa le za agitpropovsko delovanje.

Da njegov čas ni bil zlata doba demokracije, kaže že sodni umor Sokrata le deset let pred nastankom Bogastva. Moč atenske demokracije je bila, kot zapiše Siegfried Melchinger v svoji Zgodovini političnega gledališča, velika blagajna na Akropoli, v katero so pritekali plen in dajatve. Vsaka vojna je prinesla nov dobiček, nov plen, ki je napolnil blagajno. Za vojno so glasovali meščani (z volilno pravico), saj so živeli tudi od tega, da so bili člani ljudske skupščine (skupno 5000 članov) in porotniki. Zelo spodobno se je dalo živeti tudi od vojaške plače, tisti v Atenah pa tudi od sodniških dnevnic in sejnin (Sunčič 2010, 62). Vsa ta plačila so šla neposredno iz akropolske blagajne. Tako se je interesno mišljenje dodobra zažrlo v pohlepno zavest grškega vsakdana. Javna morala je bila načeta, korupcija ni bila sankcionirana, še več, potekala je vsem na očeh; kupovali so se politični glasovi, s plačanimi pričami so se pred sodišči uničevali politični nasprotniki … Državo so torej ugrabili posamezniki, da bi uresničili svoje namene, čemur lahko najdemo sodobne paralele v vseh porah političnega in družbenega življenja; tako v nepotizmu, konvertitstvu, potvarjanju dokumentov, kot tudi v zlorabi demokracije, ugrabitvi ustave in ropanju državne blagajne.

»Nočem biti z žensko,
ki jo je pofukalo trinajst tisoč letnih časov.« (v. 182–183)

Aristofan in njegova dela spadajo v obdobje stare komedije archaia. Komedije tega obdobja so večinoma politične satire, s številnimi neposrednimi aluzijami na spolnost, so groteskne, obscene in grobo obračunajo s predstavniki političnega in javnega življenja. Aristofanov jezik je bogat in sočen, večinoma parodičen. Dialogi v Bogastvu (in njegovih besedilih nasploh) so živahni, polni duhovitih, dvoumnih namigovanj in bodic. Stara komedija je vplivala na mnoge evropske pisce, kot sta denimo Cervantes in Voltaire. Danes bi jo gledali kot burko ali še bolj aktualno, kot nekaj podobnega skupini Monty Pyhton ali televizijski oddaji Saturday Night Live.

»V nikomer ni čisto nič dobrega, ampak vsem vlada pohlep po dobičku.« (v. 363)

Ko se Hremil in Karion ogrevata, da bosta Bogastvo pridobila zase, se obrneta na ljudstvo, saj vprašanje bogastva ni nikoli vprašanje posameznika, temveč celotne družbe. Bogastvo se pogojuje z nemoralo, nepoštenjem, skopuštvom, skratka z lastnostmi, s katerimi družba ne želi neposredno imeti dosti opravka. V pridobivanju bogastva je nekaj nečistega, intuitivno se tega zavedata tudi Hremil in Karion, zato vabita poleg še druge, saj nihče ni kriv, če vsi nečistujejo. Bogatenje se tako legalizira skozi proces družbenega prevrednotenja vrednot; stari maliki padejo, da bi se postavili novi spomeniki. In seveda glavno vprašanje: čigavo je bogastvo, ki se sprehaja po cesti? Ali je res samo last tistega, ki ga prvi ujame? Vprašanje bogastva je vedno
politično vprašanje.

»Ti si Bogastvo, pa v tako bednem stanju.« (v. 80)

Glavna tema komedije je krivična porazdelitev bogastva, saj se ne ukvarja z javnimi problemi ali vprašanji odnosa posameznika do oblasti. Poudarja lopovsko bogatenje in slo po lahkem zaslužku. Obravnava človeške lastnosti, ki jih v sodobnosti srečujemo med menedžerji, tajkuni, direktorji multinacionalk, lastniki zavarovalnic, bankirji in politiki. Gre za zgodnjo obliko pajdaškega kapitalizma, ki prav v našem času pustoši v zahodni civilizaciji. A tako kot bogastvo v izropani družbi naše dobe se Bogastvo slepo in revno sprehaja po atenskih cestah, čakajoč, da ga nekdo ugrabi, zlorabi in poskusi oplemenititi. Slepo Bogastvo postane žrtev koncepta univerzalne blaginje, ko bo bogastvo postalo last vseh. Prav iz tega interesnega mišljenja Aristofan pripravi ogrodje svoji komediji. Antični filozofski svet se je dobro zavedal dejstva, da kultura nastaja v obliki igre, saj v igri skupnost izraža svoje tolmačenje življenja in sveta. Element igre je prisoten v znanju in pesništvu, pravnem in državnem življenju, kultu, v vseh porah antičnega sveta in sodobnosti.

»S čim Zevs vlada bogovom?
Z denarjem; ima ga namreč največ.« (v. 130–131)

Aristofan se ne ustraši niti kritike religije, ko ljudstvo bogovom prinaša žgalne, materialne, klavne in druge daritve. Z Olimpa se spusti celo Hermes, ki sestradan želi prepričati Hremila, naj izpusti Bogastvo, češ da je zmanjkalo daritev in so bogovi lačni ali vsaj nezadovoljni. Aristofan smeši bogove skozi njihovo odvisnost od človeka. V približno istem času se v judovskem izročilu pojavi prerok Malahija, ki pušča ljudstvu podobno sporočilo kot Hermes:

»Na moj oltar prinašate omadeževan kruh in pravite: ‚S čim te omadežujemo?‘ Ker pravite: ‚Gospodova miza je malo pomembna.‘ Ko prinesete za daritev, kar je slepo, ni to nič hudega? In ko prinesete, kar je kruljavo in bolno, ni to nič hudega? Prinesi to svojemu deželnemu oblastniku! Misliš, da mu bo ugajalo in da se bo ozrl nate, govori Gospod nad vojskami.« (Mal 1, 7)

Torej Bogu (bogovom) pripada enako bogata daritev, kot bi jo naklonili zemeljskim gospodarjem, saj se v tem kaže tudi koristnost posameznika. Zaradi koristnosti pa se mora posameznik odreči nekaterim svoboščinam in prestižu, da je v vsakem trenutku koristen svetni oblasti in bogovom. Vsak si svojo osebno srečo zagotovi tako, da v nespornem spoštovanju do avtoritet dá najboljše od svojega, da bi si zagotovil mirno življenje. Iz tega pa lahko sledijo mnoge zlorabe, saj se avtoritete s slehernikom ne ukvarjajo rade.

V Aristofanovem primeru ljudje žrtvujejo nekaj sredstev (drobnico, denar, otroke, zlatnino) Bogastvu v čast Zevsu. Tako Bogastvo postane posrednik. Ljudje darujejo, da bi jih na koncu Zevs še bolj bogato obdaril. Darovalec potemtakem venomer vnaprej preračuna, da bo njegova daritev šla skozi nekakšen multiplikator, ki bo iz njegove daritve naredil večje bogastvo. V tem primeru je morala uravnotežena zaradi Zevsove avtoritete. Zevs postane neke vrste moralna banka, saj uravnava dotok materialnega bogastva nazaj v družbo glede na svojo božansko presojo. V trenutku, ko naredimo državo posvetno, in ljudje so kaj kmalu ugotovili, kako, lahko iz sistema izpustimo enega agenta, a ne posrednika. V novem sistemu postane Bogastvo njegov osrednji nosilec, brez Zevsa in ostale metafizične navlake.

»Če pogledava moralo, vama pokažem,
da spodobnost prebiva z menoj, z Bogastvom pa ošabnost.« (v. 563–564)

Revščina zagovarja element pomanjkanja, ki ljudi sili, da postajajo ekonomični, da proizvajajo, prodajajo, da stopajo v interakcijo drug z drugim. Gre za načelo družbene delitve dela in družbeno koristnega, kar je za antiko moderen uvid. Ljudje smo skupnost/družba in ne nepovezana bitja, ki smo se na poti evolucije socializirali, ker smo bili po eni strani v to prisiljeni, po drugi strani pa nam to koristi. Povezani v družbeni organizem namreč sami sebi omogočamo napredek. Hkrati s tem rešujemo tako lastni problem pomanjkanja kot tudi družbeni problem; in sicer tako, da povečujemo skupno in lastno bogastvo.

Revščina opozarja, da z ukinitvijo revščine ne bodo rešeni osnovni produkcijski odnosi, ki omogočajo materialno življenje posameznika. Lahko imamo bogatega posameznika, katerega bogastvo ne bo nič vredno, saj ga ne bo mogel porabiti za svoje namene; ljudje namreč ne bodo več počeli drug za drugega visoko specializiranih del. Vsakdo, kot ugotavlja Revščina, bi moral opravljati vsa dela, ki bi mu omogočila uživanje blaginje. Stališče, ki ga zavzame Revščina in tako opozarja na kritičnost ustroja družbe, če bi bila večinsko bogata, je ustrezno Melchingerjevim ugotovitvam:

»Gospodarski položaj mesta je bil tak, da se je bilo treba pogovarjati o tem; zakaj prvič se je v Atenah pojavil proletariat. To, kar je politika moči do določene mere zakrivala, je zdaj izbruhnilo: globok prepad med bogatimi in revnimi.« (Melchinger, 85)

Danes, dva tisoč štiristo let pozneje, se spopadamo s precej podobno situacijo, ko srednji sloj izginja in je preživetje mogoče le za ljudi, ki jim vladata ali Revščina ali Bogastvo. Poleg tega v argumentaciji zmaga Revščina s svojo racionalnostjo. Revščina je v Bogastvu zagovornica libertarnih vrednot. Sicer ne zmaga de facto, saj gre za komedijo, a v primerjavi z drugimi liki je pametna, prizemljena, na nek način kruta. Predstavljena je kot edina prava uravnilovka med različnimi deli družbe.

Epilog

Zakaj sploh Bogastvo? Aristofanova komedija postavlja sodobnemu bralcu in uprizoritelju vprašanja, ki so provokativna, aktualna, neprizanesljiva in zaobjemajo vse generacije. Bomo na njegov izziv odgovorili le z obljubo, da bo naša družba postala boljša, ali bomo dejavno premaknili meje? Za vzgib naj nam služi Karionova replika:

»Jaz, ki sem bil prej svoboden, sem
zaradi prgišča denarja postal suženj.« (v. 147–148)

***
Viri in literatura
Aristofan. Ekonomska komedija (prevod, komentar in spremne študije Maja Sunčič). Ljubljana: ISH publikacije, 2010.
Melchinger, Siegfrid. Zgodovina političnega gledališča. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 2000.
www.biblija.net



Iz gledališkega lista uprizoritve
Povezava:

 

SNG Nova Gorica

Povezani dogodki

Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Smo kot velika sadna solata.«
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Imate izjemno močno kulturo.«