Samo
Lopovi
Obogatijo
(transparent na eni jesenskih demonstracij)
***

Aristofanovo Bogastvo se zdi danes na moč aktualno. Strnjen oris stanja sveta, ki požene glavnega junaka v akcijo in tako sproži dogajanje zadnje izmed ohranjenih Aristofanovih komedij, bi – mutatis mutandis – zlahka služil tudi za opis enega poglavitnih vzvodov nezadovoljstva v naši državi, to jesen in zimo zaznamovani z demonstracijami. Tudi po Hremilovem mnenju namreč v svetu, v katerem je prisiljen živeti, bogatijo v prvi vrsti največji pokvarjenci, medtem ko mali, pošteni ljudje le žalostno tolčejo revščino. Sam je, na primer, kot pravi, »pravičen ... in bogaboječ mož, vendar ... od nekdaj neuspešen in reven«; v nasprotju z njim so tako bogateli in si »krivično nakopičili« (503) bogastva tisti, ki si to najmanj zaslužijo: »tatovi svetišč, govorniki, ovaduhi in pokvarjenci« (28-31).¹ Dodajmo, da so za Grke govorniki tako rekoč sinonim za politike.

Povezava, ki omogoča živ in ustvarjalen dialog preteklosti s sedanjostjo, je za uprizarjanje dramskih besedil, nastalih v oddaljeni preteklosti, nedvomno nujna. Na to dejstvo nas
posebej plastično opozarjajo prav Aristofanove komedije. Vpete v kraj in čas svojega nastanka, Atene petega oziroma četrtega stoletja pr. n. št., jih je v izvirni obliki le težko ali sploh nemogoče uprizarjati. To velja tudi za Bogastvo, čeprav to delo med vsemi ohranjenimi Aristofanovimi komedijami vsebuje najmanj referenc na tedanje dogodke in sodobnike. Prva slovenska postavitev ga tako predstavlja v sodobni adaptaciji; priredba Jake Andreja Vojevca in Luke Martina Škofa pa je seveda tudi sama zase zanimiv material, ki razkriva, kaj ima po mnenju avtorjev Aristofan povedati sodobnemu svetu.

***
»Dvignimo glave za vse, ki trpe,
podajmo roke vsem, ki hrepene ...«
(Pesem upora, kot jo poje ženski pevski zbor Kombinat in je postala neuradna protestna himna)
***

A začnimo z izvirnim Bogastvom. Vse se torej začne zato, ker ima Hremil – dovolj. Njegovo delovanje ima najprej povsem individualistične in tudi konformistične temelje. Svojemu edincu bi rad omogočil boljše življenje, kot ga je deležen sam. Naj sina potemtakem vzgoji v amoralnega lumpa, saj se »v življenju ... lahko samo tako profitira« (38)? Vprašanje naslovi kar na slavno preročišče v Delfih. Božji izrek mu enigmatično veli, naj prvega, ki ga bo srečal, vzame k sebi domov. To je nezaupljiv in star slepec; izkaže se, da je uboga para sam Plutos, bog bogastva, ki ga je Zevs oslepil iz zavisti. Hremilu se naenkrat posveti: kriminalci torej bogatijo zato, ker Plutos ne vidi, komu deli blaginjo. Ob tem gre seveda za komični narobe-svet, saj je sicer v grški mitologiji slepota največkrat stanje, ki omogoča boljši uvid v prav in resnico; slep je na primer slavni »videc« Tejrezias in tudi Zevs v drugi mitološki različici Plutosa oslepi ravno zato, da bi na slepo, torej pravičneje, razdeljeval svoje dobrine.

Na tej točki dobi Hremilovo početje širše temelje: zdaj ne gre več le za njegovega sina, temveč za vse ljudi. »Najboljša pot, da človeštvu zagotovimo blaginjo« (506), se domisli komični junak, je pot v tempelj Asklepija, boga zdravilstva, kjer bo Plutos znova spregledal. In res, po Hremilovi zaslugi svet v celoti postane lepši: Plutos »dobre, pravične in zmerne« ljudi (387) naredi srečne, kar v močno poenostavljenem komičnem svetu pomeni – obdarjene z bogastvom. Za nameček se tudi nekoč bogati lumpi lahko poboljšajo. Še več, Hremilovo delovanje vpliva tudi na razmere prav pri vrhu: v skladu z dejstvom, da je prav »vse ... podrejeno bogastvu« (146), se Plutosu od zdaj naprej pokorava sam Zevs. Na koncu novega vrhovnega boga v svečanem sprevodu celo pospremijo iz Hremilove hiše v središče atenske polis: ustoličili ga bodo za »večnega zaščitnika Atenine zakladnice« (1193). Tako bo torej na simbolni ravni potrjeno, da sprememba sveta na bolje velja na ravni države, torej za vse ljudi, ne le za Hremila ter njegove bližnje.

Hremilovo delovanje je od začetka do konca mešanica junakove iznajdljivosti, sreče in tudi nedoslednosti, kot jo omogoča le licentia poetica. A kljub navidezni lahkotnosti, s katero junak stopa zastavljenemu cilju naproti, je v temelju njegovih dejanj vendarle upor, upor zoper življenje, kot ga je bil prisiljen živeti sam in njegova družina, in zoper ustroj sveta, na katerega zaradi nemoči (revščine in z njo povezanega življenjskega neuspeha) ni imel nobenega vpliva. Njegovo delovanje se sicer porodi iz osebnega nezadovoljstva in razočaranja predvsem (če ne samo) nad osebnim premoženjskim statusom. A vendar na koncu ne more biti dvoma, da Hremilovo početje daleč preseže njegov zasebni interes.

***
»Nismo za revolucijo, saj za te vemo, da se izrodijo, pač pa za evolucijo, ki lahko edina prinese nekaj dobrega.«
(izjava enega izmed protestnikov za eno slovenskih televizij; citirano po spominu)
***

Idealni svet, ki ga vzpostavi Aristofanov Hremil, interpreti mnogokrat vzporejajo z zlato dobo človeštva, kot jo poznamo iz grške mitologije. Rezultat Hremilove akcije je morda res podoben idealizirani dobi in pomeni fantastičen zasuk v preteklost. A koraki, ki vodijo do takšnega stanja, predstavljajo nekakšno postopno spreminjanje sveta na bolje. Ta metamorfoza ni politične narave, saj si Hremil ne prizadeva za spremembo Aten kot države (to na primer stori Praksagora, junakinja Aristofanovih Parlamentark, ki s prevaro vzpostavi vsežensko vladavino). Njegova akcija je vezana na svet v splošnem pomenu besede, na svet, ki je v etičnem in moralnem pogledu povsem iztiril. Razlog za to je v komediji seveda poenostavljen, leži predvsem v krivično razporejenem bogastvu in dejstvu, da denar pokvari ljudi. Plutos tako opaža, da potem, ko se ga ljudje »enkrat polastijo in obogatijo, njihova pokvarjenost preide vse meje« (107-9).

Za izboljšanje sveta je gotovo pomembno, da Hremil sam začne v igri odstopati od večinske mentalitete. Junak se zdi najprej daleč od ideala: na začetku tako prostodušno priznava, da je pripravljen obogateti »na pošten ali nepošten način« (233) in se ponaša s svojo vprašljivo »zmernostjo «, saj »nihče ne varčuje raje« od njega, »pa tudi ne razsipa raje, ko je treba« (247-8). A vendar mu kasneje uspe obogateti na zelo nenavaden način. Njegova hiša se naseli z blaginjo, ne da bi on ali njegovi »kaj slabega zakrivili« (805). Bogastvo ga ne pokvari, nasprotno, ko obogati, se obnaša na moč čudno: »zdaj, ko mu gre dobro,« se čudi eden izmed njegovih bližnjih, »kliče k sebi prijatelje; to se pri nas ne dela« (340-2).

Naslednji korak je seveda sprememba mentalitete družbe. To je kompleksen proces, saj je revščina, kot poudarja poosebljena Revščina sama v komediji, pojmovana kot vrednota. Po njeni razlagi je tako svet razdeljen na tri sloje: ob bogataših sta tu še dve vrsti uboštva, berači in reveži. Življenje slednjih »zaznamuje varčevanje in trdo delo«, revež kot pozitivna kategorija tudi »nima ničesar odvečnega niti mu nujnega nič ne manjka« (553-4). Hremil takšni logiki, po kateri eni zaradi svojega imetja brezskrbno živijo, drugi pa bi morali biti blaženi, ker garajo, pa jim kljub varčevanju »ne ostane nič, niti za pogreb« (556), ostro nasprotuje. Njegov svet je črno-bel in na tej podlagi tudi izvede spremembe na bolje. V takšni splošni moralni evoluciji igra znatno vlogo Asklepijev tempelj; ta morda ni pomemben le zato, ker Plutos tam spregleda, temveč zaznamuje tudi širše, simbolno očiščenje, na podlagi katerega se lahko zgodi preobrat.

Zanimivo je, da se slovenska adaptacija na točki izboljšanja sveta, s katerim se zaključi izvirni Aristofan, šele prav začne: kar sledi, je pravzaprav prilika o revoluciji.² Akcija slovenskega Hremila se tako izrodi v revolucionarni prevrat, ki se mora izjaloviti, ker drugače enostavno ne gre. Hremil s svojo dobrohotnostjo je lahko ob tem le pasivni opazovalec, ki kot da ne more več vplivati na svet, ki ga je sam ustvaril: iz njega na silo naredijo mit; novi, »boljši« svet za mnoge postane pekel; eden njegovih prijateljev postane krvoločni likvidator; pogoltnosti ni ne konca ne kraja; na koncu zmanjka denarja, da ga morajo tiskati vedno večje in večje količine ... Hremilov poskus izboljšanja sveta gre torej v slovenski različici po zlu, razlog za to pa – kot se zdi – leži v nekakšni splošni logiki, po kateri se vrti naš svet. Če se nam na začetku sodobnega Bogastva dozdeva, da skozi Aristofanovo prizmo predvsem zaradi krivične razporeditve bogastva opazujemo našo sedanjost, nam na koncu vse bolj postaja jasno, da pravzaprav spremljamo zgodbo iz pol pretekle zgodovine, nekakšno lekcijo o tem, kje smo že bili in kjer bomo očitno znova in znova. Vse je le neskončni circulus vitiosus.

Če je bila fantastična evolucija, ki jo je pognal v tek izvirni Hremil, starim Grkom komična, se zna sodobnim gledalcem revolucija, ki jo razočarano opazuje slovenski Hremil, zdeti v prvi vrsti tragična.

***
1  Ta in vsi naslednji odlomki so navedeni v prevodu Maje Sunčič (Aristofan, Ekonomska komedija, politične komedije 1, prevod, komentar in spremne študije M. Sunčič, Ljubljana 2010).
2 Pisati o adaptaciji pred uprizoritvijo je seveda na moč nehvaležno početje, še toliko bolj, če je bilo prirejanje besedila od vsega začetka mišljeno kot »delo v nastajanju«. Avtorica pričujočega zapisa tako poudarja, da je priredbo brala še in statu nascendi in v predvidevanju, da bo v splošnih obrisih in idejnih poudarkih ostala ista ali vsaj zelo podobna.




Iz gledališkega lista uprizoritve
Povezava:

• Gledališki list uprizoritve - ovitek (PDF / 1199 Kb)
• Gledališki list uprizoritve (PDF / 1901 Kb)