Petra Pogorevc, 28. 4. 2021

Zapisi iz brloga: Petra Pogorevc

Med zaprtjem gledališč zaradi ukrepov za zajezitev koronavirusa je gledališkim ustvarjalcem odvzet stik z gledalci. Kdaj bodo igralci lahko spet stopili pred publiko? Kakšen je ta čas za gledališke ustvarjalce? – Petra Pogorevc: "Hvala vsem, ki nas pogrešate in delite z nami žalost, jezo in skrb, ker smo še vedno zaprti. Brez vas nas ni, zato #odprimogledališča."

Petra Pogorevc / Foto: Peter Giodani

V času pandemije novega koronavirusa, ko delo v gledališču neusmiljeno, neživljenjsko in v marsikaterem pogledu naravnost nerazumno omejujejo vladni ukrepi za zajezitev okužbe, sem se velikokrat spomnila na to, kako sem v svojih prvih delovnih dneh razvila obsesijo z vrati. Ne s katerimi koli, temveč s tistimi, ki vodijo z odra v foaje. V prvih tednih dela v MGL sem se neštetokrat sprehodila skoznje, pa čeprav samo iz golega vznemirjenja spričo misli, da je v enem samem koraku zajet celoten prehod iz območja predstave v območje njene recepcije.

Prej sem gledališče poznala iz dvorane, v kateri občinstvu kaže svoj napudrani, kostumirani, ozvočeni in razsvetljeni obraz, takrat pa sem začela od blizu postopno spoznavati še njegovo manj izpostavljeno zakulisno realnost. Ta je iz dogajanja na odru največkrat konceptualno in estetsko izključena, vendar se ga seveda kljub temu nujno drži. V skladu z analogijo Hans-Thiesa Lehmanna, po kateri je dramsko gledališče sorodno okvirju slike, ki slednjo navznoter združuje, navzven pa zaključuje, nisem občudovala slike, temveč raziskovala slikarski atelje.

Del večernih dežurstev sem se navadila preživeti za odrom ter kolegice in kolege opazovati med igranjem. Izza inspicientove kabine dobi pogled na dogajanje sredi osvetljenega odra novo perspektivo, njegov okvir postane sugestivno razrahljan. Privilegirana s tem pogledom sem se skozi vrata med odrom in foajejem plazila nazaj v dvorano in tam skrivaj opazovala gledalce. Zanimali so me njihovi odzivi na predstavo, pa med odmori sem hodila v zakulisje poročat kolegicam in kolegom, kdo vse tisti večer sedi v dvorani in kakšno je vzdušje v njej.

Nikoli si nisem predstavljala, da bo prišel čas, ko bomo za odrom ustvarjali uprizoritve brez upanja na to, da si jih bo kdo kmalu ogledal. Da bom ljudem, ki si želijo na predstave, samo nemočno poročala, kaj vse počnemo in kako zelo jih pri tem pogrešamo. Da bo posluh tistih, ki odločajo o usodi kulture in umetnosti v tej državi, v odnosu do nas tako pičel in ponižujoč. A v nasprotju z njimi nam ni obrnilo hrbta občinstvo. Hvala vsem, ki nas pogrešate in delite z nami žalost, jezo in skrb, ker smo še vedno zaprti. Brez vas nas ni, zato #odprimogledališča.

Koronavirus, Petra Pogorevc

V času ukrepov za zajezitev novega koronavirusa v rubriki »Zapisi iz brloga« sprašujemo igralce in druge gledališke ustvarjalce, kakšen je to čas, v katerem živimo in kako doživljajo prekinitev stika z gledalci. Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledališčnikov, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.

Petra Pogorevc, 2. 10. 2021
Križ čez vrt
Petra Pogorevc, 19. 5. 2017
Petra Pogorevc bere sodobno slovensko dramo
Polona Ramšak

Zadnji čas, nujno je! Nekaj predstav sem si ogledala preko spleta, izvrstnih predstav, ki bi se me resnično dotaknile, če bi sedela v teatru. Tako pa sem resnici na ljubo drugo in tretjo in četrto vstopnica kupila iz solidarnosti do umetnikov, ki se trudijo. Doma, v pižami, ni gledališča. Komaj čakam, da potegnem iz omare črno žametno obleko, ki jo imam največkrat za v teater, in zavonjam tisti nezmotljivi vonj, ki je mešanica odrskega prahu, pudra in vznemirjenja. 28. 4. 2021