Marinka Poštrak, 21. 12. 2020

Zapisi iz brloga: Marinka Poštrak

V času popolnega zaprtja gledališč zaradi ukrepov za zajezitev novega koronavirusa vabimo gledališke ustvarjalce k pisanju o času, v katerem živimo, in o njihovem doživljanju prekinitve stika z gledalci. – Marinka Poštrak: "Nataknem si masko in stečem iz tišine pisarne v temino brbotajoče dvorane, kjer igralci v zaščitnih čeladah izrekajo Kosovelovo zaklinjanje v vero v Človeka, in se zavem, da je vsak Kosovelov verz kot na kožo napisan vsem nam v tem težkem in brezupnem Času, in sem hvaležna za ta občutek upa in zanosa igralcem in si želim, da bi ta občutek podelili čim prej tudi s publiko."

Marinka Poštrak / Foto: osebni arhiv

Ko sem pred približno dvema letoma Žigi Divjaku in Katarini Morano predlagala "projekt Kosovel", si nisem predstavljala, kako boleče in obenem odrešilno nas bo Kosovelova poezija nagovorila v tem Času. Takrat sem si želela predvsem (po)deliti svoje ponovno odkritje vseobsežne Kosovelove poezije  … na eni strani tako krhko intimne, po drugi tako neizprosno družbeno kritične, socialno ozaveščene, revolucionarno konstruktivistične in kozmično ekstatične, ki me je nagovorila s svojim neizmernim nabojem … predvsem pa poezije, izklicujoče človečnost in novega človeka v Novi dobi. Danes, v tem težkem času, ki ga vsi boleče doživljamo, je Kosovelova poezija zame z eno besedo – katarzična!

Ko sva se z režiserjem Žigo Divjakom takrat dobila na kratkem pogovoru pred Našim razredom na Borštnikovem srečanju in poskusila odkriti silnice brezupa in upa v Kosovelovi poeziji ter koordinate med njegovim in našim Časom, si nisem niti v najbolj drznem snu predstavlja, da bom v času bralnih vaj hodila po kraških gmajnah v kraški burji mimo brinovih grmov in črnih borov in lovila kozmični signal za zoom. In ko sva takrat tipala obrise predstave, si niti v najhujši nočni mori nisem predstavljala, da bodo vaje potekale v strahu pred dotiki in v skafandrih in da bo vsak Kosovelov verz zarezal kot britev in hkrati legel na nas kot obliž na živo rano. Ko sta Katarina in Žiga besedilo na začetku letošnjega oktobra poslala, sem vedela, da je to to … Napisala sta dramsko poemo iz Kosovelovih pesmi, kot bi jo napisal pesnik sam!

In tako smo na začetku oktobra zanosno začeli z vajami za predstavo s pomenljivim naslovom KONS: NOVI DOBI. V drugem tednu vaj smo si želeli obiskati Kosovelovo hišo v Tomaju in se sprehoditi po Kosovelovi poti do njegove sobe v Sežani, da iz civilizacije brez srca začutimo, kako v jesenski tihi čas prileti brinjevka na Kras. Toda ravno v tem tednu se je zgodilo zaprtje in istočasno sta Žiga in Katarina sporočila, da sta pozitivna na koronavirus. Vaje smo prekinili in čakali, da čim prej ozdravita.

Medtem ko sta prebolevala virus, sem se preselila v svoj novi kraški dom, ki je postal v času dela od doma že v "prvem koronavalu" moja najljubša in najbolj navdihujoča pisarna. Kako nenavadno, a vendar ne čisto naključno se je vse nenadoma prekrilo! In prav na Krasu, med hrasti in bori, se je utrnila tudi ideja za branje Kosovelovih pesmi naših igralcev na spletu … ker Kosovela še zmeraj premalo poznamo in cenimo! Po "drobni", a neizmerno globoki pesmi Moj plašč ga je na svojem koncertu v Trstu, kjer ji je nekdo iz publike prinesel to pesem, kot genialnega pesnika prepoznala tudi pevka Patti Smith. Zakaj ga ne bi končno tudi mi?

Ko sta Žiga in Katarina virus po dveh tednih (ne ravno zlahka) prebolela, smo začeli z vajami po zoomu. Ni bilo enostavno …  zoom vaje niso vaje v živo, in kdor trdi, da je vseeno, ali potekajo vaje v živo ali prek zooma, se moti. Ne glede na vso tehnologijo se zmeraj kje zatakne … še najbolj pa pri osebnem kontaktu, ki je za vaje še kako pomemben. A ne glede na to … vse, kar sem počela iz svoje "kraške pisarne" (če odmislim prekinitve na zoomu in telefonskih zvezah ter z internetom), je bilo še zmeraj v znamenju občutka svobode, ki jo podarjajo kraška narava in kraški ljudje.

Iz novembrskih, z burjo prepihanih poti in osupljivih sončnih zahodov sem se konec novembra vrnila v megleno Ljubljano in v opustelem Kranju smo začeli z vajami v živo, ki smo si jih vsi tako zelo želeli. Pot do Kranja je bila sicer hitrejša kot običajno, saj je bilo prometa manj, a je bila vsaj zame neizmerno pretresljiva. Povsod ob moji poti ljudje zakriti z maskami, stoječi v dolgih vrstah pred poštami, trgovinami in bankami, nemočno opotekajoč se po sivih ulicah in cestah, s palicami, berglami … mladi in stari, vsi z ubitimi pogledi, zazrtimi v tla. Je to Nova doba, o kateri je sanjal Kosovel?!

Ko smo vajo po skoraj štirih tednih začeli v živo, smo se zaradi distance zbrali v gledališki dvorani in ne kot običajno v sobi za bralne vaje. Igralci so se posedli na odru vsak za svojo mizico na varni razdalji in z maskami, jaz sem se z nekaj kolegi in kolegicami iz ekipe posedla na varni razdalji v parterju, seveda zakrita z masko. Bilo je takoj jasno in bilo je več kot očitno … po nekaj tednih sta se v nas naselila tesnoba in strah pred okužbo in boleznijo! In če smo se pri "prvem valu koronavirusa" še spraševali, ali kdo pozna koga, ki je zbolel ali za virusom celo umrl, so bila takšna vprašanja zdaj odveč. Poznali smo jih kar nekaj … 

Tik pred začetkom vaj v gledališču se je od projekta "poslovil" Borut Veselko in na njegovo mesto je stopil igralec Iztok Drabik Jug in tesnobnega vzdušja na vajah prek zooma zaradi "varne" distance vseeno ni bilo čutiti tako zelo kot na prvi vaji v živo. Od časa vaj in premiere Našega skladišča Tjaše Mislej, ki smo ga z režiserko Matejo Kokol septembra ustvarjali dokaj sproščeno in v upanju, da je najhujša mora že za nami, v "preigravanju scenarijev zarote", od časa, ko so se še kresala mnenja o tem, ali je smiselno nositi maske ali ne, in je masko na vajah in tudi na odru nosil samo Borut Veselko, od tega časa se je v dobrem mesecu strah pred virusom globoko zalezel v nas. Virus se nam je v tem času nevarno približal. Potihoma, zavratno in neizbežno!

Ko smo takole po novem vadili z maskami, sem spoznala, zakaj v gledališču sovražim maske, ki so od nekdaj (kako paradoksalno) celo emblem gledališča! Čeprav sem seveda po drugi strani zmeraj bolj sprejemala dejstvo, da so v tem Času neizbežne. In čeprav sovražim maske in se počutim z njimi udušeno, utišano, podrejeno, zatrto, se v zadnjih dneh nehote zalotim, da se razjezim na vsakogar, ki maske ignorira in mi moli iz njih svoj nos ali celo usta in mi s tem deklarativno ali malomarno dokazuje svojo navidezno "svobodo" na račun "moje svobode"! V tem koronačasu smo ljudje marsikaj pomešali in v tem Času je marsikaj in marsikdo na preizkušnji. Predvsem pa je na preizkušnji naše dojemanje in razumevanje svobode in odgovornosti! In seveda človečnosti, o kateri govori v svoji poeziji Srečko Kosovel!

Prav ta zapostavljeni kanček človečnosti, prav ta kanček okusa po svobodi in iluziji smisla ter upa v bolj človeško dobo lovim v tem težkem Času na vajah KONS: NOVI DOBI pa tudi med vajami za Novoletno pravljico, ki jo na zoomu pripravljamo za naše najmlajše. Občudujem naše igralke in igralce: Vesno Jevnikar, Vesno Pernarčič, Darjo Reichman, Miho Rodmana, Vesno Slapar, Aljošo Ternovška, Boruta VeselkaBlaža Setnikarja, tokrat tudi še v vlogi zoom režiserja (pa seveda tudi našo piarovko Evo Belčič kot njegovo zoom "asistentko"), da se po tako napornih vajah, snemanjih Kosovelove poezije in branju slovenskih ljudskih pravljic s tako velikim veseljem, entuziazmom in profesionalnostjo predajo tudi temu. Po dolgem času sem se nasmejala in prav v užitek mi je bilo spremljati zoom vaje za Novoletno pravljico Jožeta Pernarčiča z etičnim in humanim sporočilom o solidarnosti.

Ko tako "potujem" skozi korona čas, vidim, da v njem še kako potrebujemo Kosovelov uporniški, humanistični in kozmični naboj! Njegovo neomajno vero v Novo dobo brez duha ubijajočega kapitalističnega stroja, njegovo izklicevanje etičnega človeka in njegovo neomajno vero v novo, humanistično družbo! Ker je preroditev nujna in neizbežna.

V procesu vaj za predstavo KONS: NOVI DOBI nas je doletelo veliko pretresov. In sprememb … lahko rečem samo hvala Žigi in Katarini, ki sta jih znala sprejeti, hvala igralcem, ki so v skafandrih vadili za našo interno premiero KONS: NOVI DOBI, ki smo jo načrtovali za 23. december, hvala Mirjam, ki je bdela nad nami in "preračunavala" … hvala vsem v Prešernovem gledališču! 

In ko tako sedim v tišini za računalnikom v svoji gledališki pisarni in delam načrte za prihodnost, pomislim s strahom in upom na gledališče v Novi dobi in v duhu "odplavam" na kraško gmajno obirat šipek. Takrat zaslišim v nebo vpijoče Kosovelove litanije, ki se dvigujejo v ekstazi iz globine odra. Nataknem si masko in stečem iz tišine pisarne v temino brbotajoče dvorane, kjer igralci v zaščitnih čeladah izrekajo Kosovelovo zaklinjanje v vero v Človeka, in se zavem, da je vsak Kosovelov verz kot na kožo napisan vsem nam v tem težkem in brezupnem Času, in sem hvaležna za ta občutek upa in zanosa igralcem in si želim, da bi ta občutek podelili čim prej tudi s publiko. Kajti kot pravi pesnik, "je umetnost uteha in religija modernega človeka. V njej se srečata človek in človek, do smrti izmučena od strašnih izkušenj življenja, v njej se spoznata človek in priroda obsovražena po človeškem pohlepu, v njej se strneta človek in vesoljstvo in človek ni več sam."

Koronavirus, Marinka Poštrak

V času ukrepov za zajezitev novega koronavirusa v rubriki »Zapisi iz brloga« sprašujemo igralce in druge gledališke ustvarjalce, kakšen je to čas, v katerem živimo in kako doživljajo prekinitev stika z gledalci. Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledališčnikov, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.

Marinka Poštrak, 1. 10. 2021
Mama
Marinka Poštrak, 6. 10. 2017
101. režija Vinka Möderndorferja
Marinka Poštrak, 27. 3. 2015
Komedija o koncu sveta?