Predstavljajte si, da imate psihično ali fizično prizadetega otroka in da država nekega lepega dne ugotovi, da jo njegovo zdravljenje in življenje preveč stane, saj tak otrok (in pozneje kot odrasel človek) po ekonomskih merilih za skupnost ne bo prispeval ničesar »koristnega«, ampak predstavlja za državno blagajno le odvečen strošek ...

Predstavljajte si, da vsoto tega »stroška«, ki ga vaš prizadeti otrok predstavlja za družbo, država celo objavi na uličnih plakatih ...

Predstavljajte si, da je vaš otrok avtist, da ima mogoče downov sindrom ali kakšno drugo t. i. motnjo v psihičnem razvoju ali telesno hibo, država pa ugotovi, da potrebuje samo fizično in mentalno zdrave državljane, ki bodo družbeno uporabni in koristni, nekoristne, ki so državi in družbi zgolj v breme, pa je treba preprosto ubiti ali lepše rečeno evtanazirati oziroma jim omogočiti tako imenovano »milostno smrt«! Kako bi se odzvali? Na kakšen način bi poskušali zaščititi svojega otroka?

Natanko to se namreč zgodi glavni junakinji drame Helverjeva noč, ki jo je avtor postavil v začetek novembra leta 1938, ko se je ob vzponu nacizma izoblikoval in pričel uresničevati evtanazijski program, imenovan Akcija T4 (Aktion T4). Šlo je za program neprostovoljne evtanazije, v okviru katerega so zdravniki v nacistični Nemčiji ubili oziroma umorili okrog 70.273 invalidnih oseb in oseb z duševnimi motnjami in je potekal v obdobju med oktobrom 1939 in avgustom 1941 (18. avgusta 1941 ga je Hitler ustavil zaradi pritiska katoliške cerkve in članov družin umorjenih žrtev, čeprav se je neuradno nadaljeval do leta 1945). Nove raziskave iz leta 1990 navajajo številko 200.000 psihično in mentalno hendikepiranih ljudi, ki so jih v okviru omenjenega evtanazijskega programa pod geslom akcija milostna smrt (Gnadentod) v tem obdobju umorili z zdravili ali zadušili v plinskih komorah. Evtanazijski program T4, imenovan po ulici Tiergartenstrasse 4 v Berlinu, kjer je bil njegov domicil, je vodil Hitlerjev osebni zdravnik Karl Brandt. Cilj programa je bil t. i. »rasna higiena« oziroma ohranitev genetske čistosti nemške rase in odstranitev rasno, gensko in socialno nezaželenih ljudi. Eden izmed argumentov za pomor je bil, da je obstoj psihično prizadetih in invalidnih ljudi nesmiseln in jih lahko odreši le evtanazija oz. milostna smrt. Leta 1939 je zato začelo Ministrstvo za notranje zadeve s Hitlerjevo privolitvijo z registriranjem otrok s posebnimi potrebami, ki je zahtevalo od babic in zdravnikov poročanje o vseh primerih novorojenčkov s hujšimi motnjami v razvoju. V tem času so bili tudi že starejši invalidni otroci ločeni od svojih družin in sprejeti v posebne bolnišnice. Ideja ubijanja prizadetih otrok se je kmalu razširila tudi na idejo ubijanja odraslih duševnih bolnikov, ljudi s posebnimi potrebami ter starih in dementnih ljudi v domovih za ostarele.

Sprva so žrtve morili s smrtonosnimi injekcijami v okviru zdravstvenih ustanov, da pa bi postal proces ubijanja »ekonomičnejši« in hitrejši, so začeli zmeraj pogosteje žrtve pokončevati tako, da so v bolniške sobe ali posebne komore spustili ogljikov monoksid, kar je bila na neki način »uvertura« v kasnejše sistematično iztrebljanje Judov v koncentracijskih taboriščih. V času Akcije T4 so zdravniki in zdravniško osebje žrtve prepričali, da gre zgolj za rutinski pregled, seveda z namenom, da ne bi posumile, da jih bodo ubili. Zato so jim, da bi se izognili nepotrebni paniki, najpogosteje zagotovili, da gre zgolj za posebni dezinfekcijski postopek. Ob tem so bili seveda prisotni ljudje v belih oblačilih in z oznakami centrov za dezinfekcijo.

Nikakor ni slučaj, da sodobni poljski dramatik, ki se podpisuje s psevdonimom Ingmar Villqist, postavi dogajanje drame v čas kristalne noči, saj je pogrom nad Judi sovpadal s pogromom nad vsemi duševno in fizično prizadetimi in tako ali drugače »drugačnimi«. Prav tako tudi ni slučaj, da dramo, napisano leta 1999, uprizarjamo prav zdaj v Prešernovem gledališču Kranj (prva uprizoritev v Sloveniji), saj se zdi, da je danes njena tematika aktualnejša kot v letu njenega nastanka.

Čeprav gre za intimno dramo, ki govori o odnosu med srednjeletno Klaro in njenim tridesetletnim posvojencem Helverjem, se skozi njuno osebno zgodbo razkrije ves zlovešči in uničujoči smrtonosni (u)stroj nasictičnega »programa« in pogroma nad nezaželenimi posamezniki v času vzpona nacistične stranke in do skrajnosti spervertirane nacistične ideje o nadčloveku, v kateri ni bilo prostora za Jude, Rome in Slovane kot tudi ne za drugačno spolno orientirane ali psihično in fizično prizadete ali hendikepirane ljudi. In prav Helver, osrednji akter drame Helverjeva noč, je eden izmed teh nezaželenih, odvečnih in nekoristnih, ki zaradi svojega hendikepa nikakor ne sodi v herojsko shemo nemške družbe. Ta je namreč za veliki triumf tretjega rajha pošiljala v smrt  samo rasno, mentalno in fizično popolne mladce. Toda Helver je pri svojih tridesetih letih še zmeraj na stopnji otroka in za takšno družbeno ureditev neuporaben in neučinkovit. Njegov hendikep je, če se izrazim v jeziku današnje psihiatrije, lažja motnja v duševnem razvoju. Ne glede na svoja fizična leta je namreč duševno ostal na stopnji otroka, kar za nacistično družbo predstavlja zgolj napako v sistemu in odvečen strošek. Za vojsko je neuporaben in državo stane občutno preveč, kot ji lahko kakor koli povrne. In ne glede na prvotni program nacionalsocializma, ki je v svojem programu in ideologiji zavračal tako imenovano judovsko tržno in ekonomsko logiko, se nacistični sistem odzove in deluje prav na neoliberalistični način; posameznik, ki družbi ne koristi in ki ji ne prinaša dobička, ampak jo s svojim obstojem zgolj »izkorišča«, je v tej družbi le suha veja, ki jo je potrebno čim prej odrezati.

Vendar je bil, kot se izkaže tudi skozi dramo, sistem tretjega rajha skrajno perfiden, saj Helverjevo naivnost in infantilnost kljub njegovemu hendikepu izkoristi in ga zmanipulira v svoj prid. Dokler ga potrebuje, ga izkorišča v polni meri! V kristalni Helverjevi noči nacistični sistem pod vodstvom Hitlerjugenda in njegovega poveljnika Gilberta Helverja uporabi za uničevanje judovskih trgovin in za pogrom nad Judi, čeprav bo že naslednji hip na vrsti tudi on.

Toda tega, česar se Helver v vsej svoji prostodušni naivnosti in infantilnosti nikakor ne zmore zavedati, se dobro zaveda njegova skrbnica, katere življenje se je po spletu usodnih okoliščin usodno prepletlo z njegovim. Klari je popolnoma jasna neznosna lahkotnost nacističnega delovanja, s katero diktatorski sistem manipulira z njenim posvojencem, in srhljivost Akcije T4, ki ga bo doletela. Helver je tako rekoč vzorčni primer tega, o čemer piše Stanley Milgram s svoji knjigi Poslušnost avtoriteti. Poanta Milgramovega eksperimenta v zvezi z (ne)možnostjo ponovitve holokavsta, ki ga je izvedel na univerzi Yale v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, je bila namreč  šokantna, saj je ugotovil, da agresivna dejanja poskusnih oseb ne izvirajo iz sovraštva ali jeze do žrtev, ampak so zgolj posledica poslušnosti do avtoritete. Njegova opažanja in kasneje knjiga namreč temeljijo na poskusu, v katerem je izbral naključno in po javnem pozivu izbrane ljudi različnih socialnih profilov, ki so pod pretvezo eksperimenta o učinkovitosti vzgojnih metod in kazni za napake poskusni osebi, ki ni pravilno odgovarjala na zastavljena vprašanja, zadajali vse močnejše elektrošoke vse do smrtonosne frekvence. In natanko to se zgodi tudi Helverju, kar se kaže v njegovem vedno agresivnejšem odnosu do Klare. Pod vplivom Gilbertove avtoritete se namreč tako kot so se znašali nacisti nad njim, pozneje tudi sam znaša nad njo, svojo skrbnico in krušno mamo, ki mu pomeni največ v življenju in ki je v bistvu edini človek, ki ga ima in ki ga ima neizmerno rad. Toda Klarina človeška veličina je prav v tem, da »igro« krvnika in žrtve (s katero se Helver nad njo izživlja zaradi svoje nemoči, želje po priznanju in poslušnosti avtoriteti) sprejme popolnoma vdano in z jasnim zavedanjem, od kod ta izvira. Zaveda se namreč, da tortura in dresura, ki ju nad njo izvaja Helver, izvirata iz torture in dresure, ki ju je nad Helverjem izvajal nacistični fanatik in Helverjev vzornik Gilbert.

Glede na grozljive posledice te nore noči in glede na vse, kar ve o nacističnih programih in pogromih, se Klara po neuspelem poskusu Helverjevega pobega iz nacističnega inferna odloči, da bo sama prevzela vlogo usode in ga rešila pred nacističnim pogromom. Njena odločitev, da odreši Helverja mukotrpne poti do plinske komore ali poti do evtanazijske injekcije, je herojska in zahteva zrelost ter neizmeren pogum. Tako kot gospa Alving v Ibsenovih Strahovih se tudi Klara v Helverjevi noči na koncu (ko dejansko ne vidi nobenega izhoda in rešitve več!) odloči, da bo svojemu posinovljencu pomagala v smrt. Vendar je smrt izpod rok njene brezpogojne ljubezni in skozi »igro« z barvastimi tabletkami dejansko milostna in ne tako kot t. i. milostna smrt v taborišču ali zadušitev v zavodu za duševno prizadete. Helver to smrt sprejme kot igro in Klara mu jo na tak način tudi »uprizori«, da bi ga odrešila ponižanja, trpljenja in neizbežne krutosti smrti. In prav njena odločitev o milostni smrti za Helverja je vredna pravega pomena te besede. Lahko samo upamo, da so časi, ko so morale padati takšne odločitve, daleč za nami.