Jasmina Založnik, 12. 12. 2020

Zapisi iz brloga: Jasmina Založnik

V času ukrepov za zajezitev novega koronavirusa vabimo gledališke ustvarjalce k pisanju o času, v katerem živimo, in o njihovem doživljanju prekinitve stika z gledalci. – Jasmina Založnik: "Manjkajo nam telesa in njihove energije, manjka hrup in živ odziv, dolgi pogovori in debate, mimobežni nasmehi in dotiki, trk kozarca, vznemirjenost ob pričetku, koncu in tudi povsod vmes, energija, ki je splet ne ponuja."

Jasmina Založnik / Foto: Urška Boljkovac

O osamljenih prostorih in tesnobnih občutkih ob drugem valu epidemije virusa SARS-CoV-2

Kljub temu da se je o morebitni pandemiji govorilo že leta 2019 in da so se kazalci, ki so to apokaliptično sliko napovedali, pričeli postopoma kopičiti s prestopom v leto 2020, s(m)o v veliki večini njeno morebitno udejanjenje raje odmislili. Poskušali smo upati oziroma verjeti, da bomo napovedanemu scenariju nekako ubežali. »Slovenija, tista mala dežela v Evropi, ki jo še virus preskoči,« je pisalo v nekem zapisu na družabnih omrežjih. A žal ni bilo tako.

Šele ko smo se prebudili v napovedane ukrepe za zajezitev koronavirusa SARS-CoV-2, ki so jih pričele vlade z naglico sprejemati marca, in ko smo se tudi sami prebudili v popolno zaprtje, smo si bili prisiljeni priznati, da smo se motili. Kako zelo, se nam ni niti sanjalo. Dober mesec smo se gibali na razpotju psihoze, anksioznosti in tudi utopičnih vizij ter nestrpno čakali, da se ukrepi sprostijo oziroma da se zbudimo v vedrejši jutri. Nestrpno smo čakali, da se vrnemo in napolnimo studie in dvorane ter da ustvarjalne procese oziroma produkcije podelimo s širšo javnostjo.

Kljub temu da je bil novi vsakdan še kako drugačen od tistega, ki smo ga poznali, smo se mu poskušali prilagoditi (nekateri tudi na kreativen ali aktivističen način odzvati) in, kolikor je bilo le možno, tudi zaživeti. Predvsem tisti, ki umetniške in kulturne prireditve ustvarjamo in jih javnosti posredujemo, smo aktivno ustvarjali soobstoječe mogoče scenarije, ki bi nam omogočili hitre odzive na spreminjajoči se zdaj in zagotovili realizacijo zastavljenih projektov. Četudi je umetniški in kulturni sektor še kako fleksibilen in vajen prilagajanja, na dane razmere ni bil docela pripravljen. A kljub vsemu lahko z gotovostjo zatrdim, da s(m)o vsi, in to z vso svojo energijo, delovali v smeri čim (učinkovitejšega) vzpostavljanja vsebin za posredovanje in prostorov za javno udejanjanje le-teh. Umetniškega ustvarjanja in posredovanja umetniških vsebin ne dojemamo zgolj kot delo, od katerega je odvisen naš vsakdanji kruh, temveč ga velika večina dojema kot poslanstvo.

Tako tisti, ki delujemo v poljih efemerne umetnosti, kot tudi tisti, ki raznorodne prakse žive umetnosti spremljajo, še kako cenimo neposredno umetniško izkušnjo; magije prisotnosti, ki posameznika nagovori celostno, ne more nadomestiti posredovana, mediatizirana vsebina. 

Prav zato sta bila ponovno odprtje hramov kulture in vnovična možnost udeležbe umetniških dogodkov v živo neprecenljiva. Bila sta neke vrste praznovanje. Vsakič znova.

Predvsem prve tedne po odprtju smo na dogodkih sijali s svojimi široko razprtimi očmi in nasmehi. Bili smo veseli, če ne celo iskreno (pre)srečni. Pri čemer pa ni šlo le za umetnost kot tako oziroma za navdušenje nad partikularnim umetniškim izrazom, temveč tudi in predvsem za prisostvovanje fluidni, spremenljivi, začasni skupnosti, ki vznikne v podeljenem prostoru-času. Skupnosti, ki jo poveže odločitev obiska oziroma udeležbe umetniškega dogodka. Srečanje, ki se zgodi in gradi pred, med in pogosto tudi po dogodku; v čakanju, klepetanju, bežnih pogledih, skupnem zaužitju sadov ustvarjalnega dela umetnikov in kasnejšem podoživljanju dogodka z drugimi člani te začasne skupnosti.

Pomen te, četudi začasne skupnosti in njen mogoči razcvet v nekaj trajnejšega in stabilnejšega smo na CoFestivalu, mednarodnem festivalu sodobnega plesa v Ljubljani, ki se odvija v drugi polovici novembra in katerega del kuratorske ekipe sem tudi sama, smo že pred leti prepoznali kot enega od pomembnih gradnikov. Želeli smo oziroma si še vedno želimo (kot verjetno marsikatera institucija, organizacija ali platforma), da bi nas javnost prepoznala kot tvorca kakovostnih, vznemirljivih vsebin, ki odpirajo (v)poglede in bogatijo duha ter prostor, v katerem se počuti sprejeto in navdihnjeno. V turbulentnem času, v katerem smo se znašli, nismo želeli popuščati svojim idealom, temveč jih, nasprotno, še zaostriti. Želeli smo pokazati, da smo sposobni ponovno potrditi visoke umetniške kriterije in jih vpeti v družbenopolitično aktualnost, ponuditi premislek o sodobnem plesu in koreografiji, njunih prizadevanjih in potencialni vlogi, ki jo lahko ples in koreografija imata v družbi.

Delovni proces snovanja je bil zahteven, saj se s hitrimi in preprostimi rešitvami nismo hoteli zadovoljiti. Želeli smo namreč ponuditi celovit mednarodni program in ustvariti platformo za lokalne ustvarjalce, pospremljeno z bogatim in premišljenim diskurzivnim programom, ki bi dodatno osvetlil izbrane historične in aktualne teme, prešil vrzeli med njimi ter odprl nove uvide v sodobno plesno umetnost in tudi širšo družbeno stvarnost. Po intenzivnem delu in tudi večkrat zavrženih programskih odločitvah smo v poletnih mesecih našli festivalski fokus, ki bi plesu dejansko dal tudi glas oziroma pokazal, da obstajajo številni koreografi in koreografinje, ki glas uporabljajo kot osrednjo materijo svojih ustvarjalnih taktik in strategij. Glede na preteklo izjemno uspešno izpeljano festivalsko edicijo bi lahko dejali, da smo svoje vizije tudi uspešno dosegli, saj je zastavljeni program ponujal izjemno širok spekter vsebin in pokazal na pomen in vrednost plesa in koreografije ter tudi posameznika, ki se temu mediju profesionalno ne predaja.

Upali smo, da bodo vrata hramov kulture ostala odprta, da se bo/-do skupnost/-i te scene trdneje povezale ter da bomo ohranili zveste obiskovalce lačne umetnosti. A bolj ko smo se nagibali v jesen, bolj na dlani je bilo, da se ponovnemu zaprtju ne bomo mogli izogniti. Vrata naših festivalskih prizorišč bodo tako ostala za obiskovalce zaprta. Festival pa se v svoji integralni obliki in v živi izvedbi ne bo zgodil. Vsaj v letošnjem letu ne. Ekipa je bila primorana sprejeti kompromisno rešitev o izvedbi festivala v dveh delih, s čimer smo izvedbe predstav v celoti prestavili na prihodnjo pomlad, uverturo v program pa zasnovali s tistimi formati, za katere menimo, da »še nekako« prenesejo spletni medij.

Kljub pozitivnim in spodbudnim odzivom nekaterih stalnih obiskovalcev so ostali naši občutki do festivala kot celostne žive izkušnje, medli. Manjkajo nam telesa in njihove energije, manjka hrup in živ odziv, dolgi pogovori in debate, mimobežni nasmehi in dotiki, trk kozarca, vznemirjenost ob pričetku, koncu in tudi povsod vmes, energija, ki je splet ne ponuja. Anonimnost in oddaljenost vodita v sploščitev, v zunanjost in brezosebnost, ki sta daleč od osebne izkušnje obiska živega dogodka in še posebej festivala, ki je in poskuša (bolj ali manj spontano) v praznovanje posrkati tudi obiskovalce. Pred letom ali dvema sem dejala, brez vas (gledalcev) ni nas, in sedaj mislim to še toliko resneje. Bodite z nami. Zelo vas pogrešamo. Upam, da se pogrešamo vzajemno.

 

***

Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledaliških ustvarjalcev, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.

Koronavirus, Jasmina Založnik

V času ukrepov za zajezitev novega koronavirusa v rubriki »Zapisi iz brloga« sprašujemo igralce in druge gledališke ustvarjalce, kakšen je to čas, v katerem živimo in kako doživljajo prekinitev stika z gledalci. Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledališčnikov, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.

Jasmina Založnik, 16. 10. 2011
Izgubljeno s prevodom
Jasmina Založnik, SiGledal, 6. 11. 2013
Ne! mlinarju, ki melje samega sebe