Če je Pascal Rambert z besedilom in predstavo Début de l’A iz leta 2005 temo ljubezni odprl s črko A, je z Zapiranjem ljubezni račune zaključil in pred njeno dokončno likvidacijo popisal inventar. V izvirnem besedilu je ljubimcema ime Stan in Audrey (pri nas, v skladu z avtorjevo zahtevo, Marko in Pia). Igrata ju Stanislas Nordey in Audrey Bonnet, in na osnovi podobnosti z resničnima igralcema je Rambert ustvaril svoja dramska lika. Navdih je našel v njunih telesih, glasovih in značilnih slogih, po katerih ju lahko francosko in mednarodno poznavalsko občinstvo takoj prepozna.

Tema te »banalne« tragedije je ljubezen. Čeprav Audrey in Stan (Pia in Marko) nista tragična junaka, temveč običajen par, ki se med krizo utaplja v vsakdanjih življenjskih težavah, dogajanje za igralca in gledalce ni vseeno nič manj boleče in nasilno od tistega v tragedijah. Redkokatero sodobno besedilo nas zadeva tako neposredno in kljub prozaičnosti prodre do najskrivnejše globine bistva.

Zapiranje ljubezni je besedilo, v katerem sublimni teoretični motivi parazitirajo na perverznem ljubezenskem kiču. Ustvarjata ga dva monologa, ki razvijata isti govor o življenju, preživetem skupaj, o drastičnem razhodu in grozi zaradi neznane prihodnosti. Oba junaka sta polna prezira, hladu in okrutnosti. V tem dvoboju med moškim in žensko je govor edino orožje, besede so streli in udarci z bajonetom. Stan (Marko) obračun začne, Audrey (Pia) ga konča. Ko eden govori, drugi posluša in preži nanj iz goste tišine. Govorjeni dialog zaradi fizične napetosti deluje kot simultani odgovor na molk nemega sogovornika.

Pascal Rambert z velikim užitkom ustvarja gledališče, ki se ne izčrpava samo v napeti zgodbi, ampak sta besedilo in predstava priložnost za raziskovanje bistva gledališča in vloge igralca v celovitosti življenja nasploh. Gledališče se tako vitalno predstavlja skozi lastni dispozitiv, njegovo rojstvo iz magičnega duha pa Rambert preverja z neposrednim učinkom na gledalca. Medtem ko gledalec vznemirjeno spremlja zaplet ljubezenskega razhoda, se nenehno sooča tudi s preverjanjem poznavanja osnovnih gledaliških načel: kaj je pogled, kaj poslušanje in kaj oder. Brisanje meje med igralcem in dramskim likom dodatno okrepi gledalčevo voajeristični položaj, ter tako še poudarja brutalnost situacije in občutek, da gledalec sodeluje v realnem. Opazovalec se z dogajanjem ne poistoveti prek fiktivnih junakov, ampak prek lažno ustvarjene bližine z izvajalcema in njuno zgodbo.

Pascal Rambert na nekaj mestih potegne vzporednice z Racinovo Bereniko v režiji svojega učitelja Antoina Viteza, uprizoritvijo, v kateri sta vlogi Tita in Berenike interpretirala režiser in Madeleine Marion. Gledališka legenda pravi, da sta z močjo besed premikala ogromne stebre. Racinov predgovor k Bereniki v Zapiranju ljubezni močno odzvanja. Strastna naklonjenost in nasilna ločitev ljubimcev Tita in Berenike, Eneja in Didone, Orfeja in Evridike nas spominja na to, da tragedija niso samo kri in junaki, katerih oblačila so prepojene z njo. Dovolj je, da je dogajanje »veliko«, da imajo protagonisti junaško držo, da so strasti nevzdržno pretirane in da vse to doživljajo v veličastni žalosti, ki prinaša »tisti pravi užitek« v tragediji.

Besedila in predstave Pascala Ramberta so navdihnila dela režiserja Clauda Régyja, ki je popolnoma osredotočen na govor in temu ustrezno minimalistično mizansceno. Motivi v Zapiranju ljubezni so podobni kot pri še eni Rambertovi vzornici, Pini Bausch. Ljubezen, odnos med moškim in žensko sta prikazana v nizih napetih gibov in naglih sprostitev, strasti in trpljenja, in medtem ko gledalec to opazuje, neizmerno uživa.

Besedilo govori o nasilju dveh določenih identitet. Na eni strani moškega, čigar srce je hladno: iz nemoči, ker še vedno ljubi, postaja Stanov jezik bojevit, napadalen. Pogumno in močno izraža to, kar ponavadi skriva: pravi razlog za razpad zveze. Na drugi strani pa je Audryjin jezik – jezik ženske, ki mirno kaže svojo moč v uničevanju Drugega.

Gledališče Pascala Ramberta je priča družbene evolucije in njenih novih oblik izražanja. Ko govori o nezmožnosti nadaljevanja ljubezenske zveze, Stan uporablja informacijsko terminologijo. V besedilu skorajda ni velikih začetnic in ločil znotraj povedi. Gre za aktiven govor, ki je prežet s ponavljanji, variacijami in neskončnimi poskusi preciziranja. Struktura stavka je blizu vsakdanjemu govoru, besede niso dovolj jasno določene s pomeni in govorijo o vseh težavah komunikacije med ljudmi. To ni le zgodba o paru, ki se razhaja, to je razhod v zgodbi sami. Zapiranje ljubezni spreminja običajen nostalgični postopek, v katerem so fragmenti skupnega življenja iz preteklosti, kot predmet nostalgije (potovanje v Firence, zgodba o stolu z rožnato vezenino, prvi spolni odnos s primesmi sadomazohizma …), vzeti iz konteksta in postavljeni v nekakšno mitsko brezčasno sedanjost.

V čem je skrivnost zapeljive privlačnosti Zapiranja ljubezni? To je čista ljubezenska zgodba v času, ko čiste ljubezenske zgodbe niso več mogoče, ko se jih spominjamo kot izgubljenih ostankov preteklosti. Kolektivne sanje zahodnega človeka so, da je zaradi smrti ljubezni mogoče umreti. V življenju pa vidimo, da to smrt vsi preživimo. Ljubiti »za vedno « kot v velikih zgodbah ni lahko. Tega so zmožni junaki, mi, običajni smrtniki, pa skušamo intenzivnost »prave ljubezni« vedno znova oživljati in jo zato nenehno pomnožujemo.

***
PASCAL RAMBERT
Pascal Rambert (1962) je gledališki, operni in filmski režiser, avtor dramskih besedil in koreograf. Od leta 2007 je direktor Théâtre de Gennevilliers (T2G) in od tedaj je ta znana točka sodobne kreacije in stičišče gledališča, plesa, opere, vizualnih umetnosti, filma in filozofije.

Njegove predstave in koreografije so bile uprizorjene tudi zunaj Francije, v večini evropskih držav, v Ameriki in Aziji. Njegova besedila (dramska, izpovedna in poezijo) objavlja založba Solitaires Intempestifs, prevedena pa so v angleščino, ruščino, italijanščino, nemščino, kitajščino, hrvaščino, slovenščino, poljščino, portugalščino, španščino in nizozemščino.

Zapiranje ljubezni (Clôture de l'amour) je praizvedbo doživelo na Avignonskem festivalu leta 2011 z Audrey Bonnet in Stanislasom Nordeyjem, kasneje je bilo uprizorjeno tudi v Moskvi, New Yorku, Zagrebu, Rimu, Tokiu, Berlinu in Ljubljani.

Pascal Rambert poskuša v svojih delih daleč stran od tradicionalnih narativnih postopkov razumeti resničnost. Prizadeva si, da bi ji dal glas in telo, saj pred občinstvom obnavlja oblike in načine predstavljanja. Bežeč pred ustaljenimi načini pisanja za gledališče, stereotipi v pripovedi ali režiji, ustvarja predstave, ki so nekje med performansi in instalacijami, svojevrstne »transformacije stvarnosti«. Njegova dela, globoko zakoreninjena v sodobni umetnosti in filozofiji, so »beline«, in gledalci so povabljeni, da nanje vpišejo svoje lastne vsebine.