V takšni dobi se je nekoč igralca smatralo za starino, nestorja, katerega delovno in ustvarjalno obdobje je končano in se ga spominja samo še iz porumenelih fotografij. Niko Goršič je živi primer nove generacije samosvojih umetnikov, katerih kariera se ne deli na pred in po administrativni meji upokojitve. Njegove imaginativne možnosti so, kot bi se podvojile, prisotnost na javni sceni pa povečala. 

Istega leta kot Goršič so se rodili tudi Janis Joplin, Joe Pesci, Mick Jagger, Robert De Niro, Jim Morrison …, nekateri od njih so še v polnem naponu moči, nekateri pa so svojo pot izpolnili že konec tretjega desetletja življenja. Je nekaj pogumnega in norega pri teh norih otrocih, rojenih sredi najhujšega leta 2. svetovne vojne. Nekaj utopičnega, internacionalističnega, antikonvencionalnega. 

Niko Goršič je bil v javnem življenju Slovenije in nekdanje Jugoslavije zmeraj izvirna figura. Igralec, režiser, erudit, plesni in likovni kritik, strasten obiskovalec gledališča in razstav, filmofil, bralec, satirik … Pripada vrsti urbanih legend, kakršne so poznali že saloni osemnajstega stoletja. Njegovo zanimanje presega umetniške in družabne dogodke. Je strasten analitik, ki kulturni sceni ponuja predloge, definicije, kategorizacije, nenehne spremembe. In nikakor ni nepomembno, da je ves svoj angažma posvetil promociji (post)modernizma v vseh njegovih oblikah. Inovativnost je za Goršiča conditio sine qua non umetniškega ustvarjanja, avantgarda pa mati vseh praks. Zato torej ni nenavadno, da je prav oder kot topos avantgarde njegova krovna utrdba. Dolgoletna vladavina Slovenskega mladinskega gledališča na jugoslovanskih odrih je v veliki meri prav njegova zasluga, mednarodna gledališka gostovanja pa ponos, ki mu je prav on dal največjo legitimnost. 

Vse od ustanovitve Mini teatra je Niko Goršič njegov igralec, prijatelj, kronist in kritik. Stol(čk)i so njegov osebni pogled v preteklost (jugo)slovenskega teatra in intimna retrospekcija vélike kariere, ki je niso zaznamovali narcizem, priznanja in kavarniške anekdote, temveč je globoko vsajena v zavest o pomenu skupnega (najprej Slovenskega mladinskega gledališča, nato pa slovenskega gledališča in umetnosti nasploh).

Navdih zanj so bili tokrat Ionescovi Stoli – njihova lucidnost je vgrajena v dialektiko sodobnega slovenskega teatra in jo je analiziral še eden od Goršičevih vélikih predhodnikov, Taras Kermanuer. Ostarela mož in žena živita izolirana v hiši, obdani z morjem. Da bi ubila dolgčas, nenehno ponavljata iste zgodbe in iste gibe. Moški ima sporočilo, ki bi ga rad poslal človeštvu. Zato pokliče Govornika, ki bi znal ljudem sporočilo prenesti bolje od njega. Zbere najpomembnejše ljudi svojega časa. Za vsakega je predvidel stol, ampak nanj se ne bo usedel nihče, saj povabljeni ne obstajajo: to so samo njihovi fantomi. Goršičevo prizadevanje, da ne bi pozabili »zgodovinske resnice« o veličini Mladinskega in njegovega svetovnega poslanstva, je ogromna, na trenutke tragikomična. Niko Goršič, igralec, bo prijazno povabil vse direktorje, vse vélike režiserje in igralce, s katerimi je skupaj ustvarjal to pomembno zgodovino, da bi slišali njegovo sporočilo. Na koncu se Ionescova starca vržeta skozi okno, Govornik pa ostane sam, da bi se obrnil k nevidni množici. Sporočilo ne bo posredovano.

Potencial te zgodbe nas spomni na metafizičnost Kafke in Borgesa, smeh starcev, Fellinijevih junakov, nepremagljivi patos Mozarta ... To je komična in tragična stran človeškega obstoja, ki začenja izgubljati smisel. Ko je starec otrok, v njem zazveni nostalgija po otroštvu, izgubljeni sreči, in od igre preide v regresijo.

Igralec Niko Goršič se obnaša kakor otrok, otrok in klovn pa sta bitji, ki se čudita vsemu, kar se dogaja na svetu.

V njegovi metafizičnosti se prepoznajo vse avantgardne pridobitve gledališča druge polovice 20. stoletja, katerih protagonist in priča je bil.

Srečen sedemdeseti rojstni dan, dragi Niko Goršič.