O PREDSTAVI

Niko Goršič je v javnem življenju Slovenije in nekdanje Jugoslavije izvirna figura. Igralec, režiser, erudit, plesni in likovni kritik, strasten obiskovalec gledališča in razstav, filmofil, bralec, satirik … Pripada vrsti urbanih legend, kakršne so poznali že saloni osemnajstega stoletja. Njegovo zanimanje presega umetniške in družabne dogodke. Je strasten analitik, ki kulturni sceni ponuja predloge, definicije, kategorizacije, nenehne spremembe. In nikakor ni nepomembno, da je ves svoj angažma posvetil promociji (post)modernizma v vseh njegovih oblikah. Inovativnost je za Goršiča conditio sine qua non umetniškega ustvarjanja, avantgarda pa mati vseh praks. Zato torej ni nenavadno, da je prav oder kot topos avant-garde njegova krovna utrdba. Vse od ustanovitve Mini teatra je Niko Goršič njegov igralec, prijatelj, kronist in kritik. Stol(čk)i so njegov osebni pogled v preteklost (jugo)slovenskega teatra in intimna retrospekcija vélike kariere, ki je niso zaznamovali narcizem, priznanja in kavarniške anekdote, temveč je globoko vsajena v zavest o pomenu skupnega (najprej Slovenskega mladinskega gledališča, nato pa slovenskega gledališča in umetnosti nasploh).

Navdih zanj so bili tokrat Ionescovi Stoli - njihova lucidnost je vgrajena v dialektiko sodobnega slovenskega teatra in jo je analiziral še eden vélikih Goršičevih predhodnikov, Taras Kermanuer. Ostarela mož in žena živita izolirana v hiši, obdani z morjem. Da bi ubila dolgčas, nenehno ponavljata iste zgodbe in iste gibe. Moški ima sporočilo, ki ga bi ga rad poslal človeštvu. Zato pokliče Govornika, ki bi znal ljudem sporočilo prenesti bolje od njega. Zbere najpomembnejše ljudi svojega časa. Za vsakega je predvidel stol, ampak nanj se ne bo usedel nihče, saj povabljeni ne obstajajo: to so samo njihovi fantomi. Goršičevo prizadevanje, da ne bi pozabili »zgodovinske resnice« o veličini Mladinskega in njegovem svetovnem poslanstvu je ogromna, na trenutke tragikomična. Niko Goršič, igralec, bo prijazno povabil vse direktorje, vse vélike režiserje in igralce, s katerimi je skupaj ustvarjal to pomembno zgodovino, da bi slišali njegovo sporočilo. Na koncu se Ionescova starca vržeta skozi okno, Govornik pa ostane sam, da bi se obrnil k nevidni množici. Sporočilo ne bo posredovano.

Potencial te zgodbe nas spomni na metafizičnost Kafke in Borghesa, smeh starcev, Fellinijevih junakov, nepremagljivi patos Mozarta ... To je komična in tragična stran človeškega obstoja, ki začenja izgubljati smisel. Ko je starec otrok, v njem zazveni nostalgija po otroštvu, izgubljeni sreči, in od igre preide v regresijo. Igralec se obnaša kakor otrok, otrok in klovn pa sta bitji, ki se čudita vsemu, kar se dogaja na svetu. 

***
»Za današnjo širšo slovensko publiko je Eugene Ionesco že klasik. Okrog njega so se križala bojna kopja in z njim si je Oder 57 pridobil legitimacijo avantgardnega, nekomformističnega, kritičnega in ideološko problematičnega gledališča. A kljub odporom uradne kulturne politike je vzdržal. Je kot boter ali emblem, v imenu katerega je bilo izbojevano presktrukturiranje slovenske povojne dramatike. Soočamo se z brutalno resnico nekega lažnega sveta, utemeljenega na laži, fikciji in niču.

A kaj je tisto, kar je? Kakšno je? Na to daje Ionesco, ki je v Stolih še mnogo bolj eminentno filozofski dramatik, en sam odgovor: edina trdna realiteta je človekovo želenje, spominjanje, sanjanje, torej podzavestno-zavestna, a vendar v glavnem podzavestna praksa porajanja želja, konstrukcij, sveta. Cilj je en sam: biti Bog. Se pravi: vedeti za Resnico, biti v položaju (vlogi), ko so vsi odvisni od tebe, ko si absolutni Oče, identičen z Idejo (Logosom). To je želja vsakega izmed nas, to je zakon, po katerem smo strukturirani, to je tudi Starčeva življenjska težnja. Težnja po človekovem samoslepljenju, irealiteti, željah, sanjarjenju, domišljiji, po Sporočilu, na katerega ljudje čakajo, a ga ni.« Citati iz eseja Moč in nemoč jezika Tarasa Kermaunerja



Iz gledališkega lista uprizoritve