Narodno gledališče mora v kontekstu nacionalnega nivoja zastopati posebno funkcijo. Katera je ta po vašem mnenju?
Ne samo narodno, vsako od slovenskih gledališč mora zastopati posebno poslanstvo in funkcijo. V Ljubljani so na primer tri repertoarna gledališča: SNG Drama Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko in Slovensko mladinsko gledališče, ki so si v določeni točki programsko vzporedna, a vsako ima neke posebnosti. Nacionalno gledališče kot gledališče z največjim igralskim ansamblom si lahko privošči na leto nekaj večjih klasičnih produkcij. V osnovi naj bi skrbelo za to, da bi v Sloveniji videli raznolike predstave. Po eni strani naj predstavlja nove, žive, aktualne uprizoritve slovenske klasike, po drugi strani drugo dramsko klasiko, hkrati pa lahko tudi nedramske sodobne predstave. Seveda je to stvar posameznika, ki vodi teater. Vendar menim, da je smisel nacionalnega gledališča v tem, da pokaže zelo širok spekter gledališča, od dramskega do postdramskega, nedramskega, adaptacije romanov … Na ta način pokriva široko paleto trendov.
Po drugi strani tudi Mestno gledališče ljubljansko lahko znotraj vseh svojih scen dela tudi kreativne ali raziskovalne projekte, pokriva pa tudi to, kar pokrivajo v večini mestna gledališča. Se pravi na eni strani sodobno dramatiko oziroma sodobno gledališče, na drugi strani popularnejše zvrsti, od zelo kvalitetnih komedij do popularnih muzikalov.
Mladinsko gledališče kot neklasično repertoarno gledališče s posebno inovatorsko tradicijo si lahko privošči še več eksperimentov, vendar lahko po drugi strani uprizarja tudi klasike.
Te delitve na nacionalna, mestna ali eksperimentalna gledališča niso več tako zelo striktne, saj lahko pride tudi do medsebojnega oplajanja programa, kar se mi zdi zanimivo. Gledalec naj bi se tako tudi selil iz enega gledališča v drugega, znotraj tega si tudi izbira lastno ponudbo, predstave, ki ga nagovarjajo.
Kako pa je z nacionalnimi teatri v tujini, je morda njihova funkcija izrazitejša, bolj specifična?
Odvisno. V Evropi imamo veliko različnih gledaliških sistemov. Velika Britanija je poseben primer, pravzaprav najslabši primer za organizacijo gledališč in gledališčnikov, ker je najbližja ameriškemu sistemu, torej je najbolj komercialno vezana. National Theatre in Royal Shakespeare Company na primer pokrivata nekaj, kar naj bi bilo državotvorno. A pri tem gresta velikokrat tudi izven te svoje vloge.
Avstrija ima na primer dunajski Burgtheater, ki je eno najbolj znanih nacionalnih gledališč, ampak pokriva tudi zelo sodobno gledališko produkcijo. Gre za neko centralno gledališko produkcijo znotraj Avstrije, za razliko od Nemčije, ki je policentrična, zato se ta funkcija nacionalnega gledališča razprši. Že v samem Berlinu imamo Berliner Ensemble, Deutsches Theater, Schaubühne in še bi lahko naštevali. To je serija gledališč, ki so enakovredna, imajo status, ki je primerljiv tistemu nacionalnih gledališč, prav tako imamo velike in pomembne gledališke inštitucije zunaj Berlina, recimo v Hamburgu. V Nemčiji torej logika nacionalnega gledališča ni tako izpostavljena.
Morda je to bolj izpostavljeno v Franciji, čeprav tudi tam ni več tako izrazito. Včasih je bila nekakšno zagotavljanje oživljanja nacionalnih korifej slovita Comédie Française, ki pa se je tudi bolj odprla. Ni več samo klasična, uprizarja tudi sodobne avtorje z zelo sodobnimi pristopi. Danes nacionalna gledališča v osnovi niso več nekaj, kar bi služilo restavratorstvu, so bolj odprta.
Če se vrneva na slovenski prostor: je potreba po treh nacionalnih teatrih v Sloveniji?
Ne, gotovo ni te potrebe. Smiselno bi bilo, da bi bila vsa gledališča pod eksplicitnim patronatom Ministrstva za kulturo, da bi vsa gledališča, ki so mestna ali nacionalna, imela zelo podoben status. Nad razvojem vseh bi moralo nujno bedeti Ministrstvo za kulturo, kot neka centralna državna institucija. Priti bi moralo po eni strani do večjega soustanoviteljstva, predvsem pa do soskrbništva s strani mest, države in pokrajin. Teh pa Slovenija nima.
To je seveda problem, ker bi morala obstajati neka soodgovornost do vseh gledališč. Mislim, da je bila napaka storjena v času, ko je bil minister za kulturo Jožef Školč, saj se je velik del financiranja gledališč prenesel na mesta, zaradi ustavnega spora pa so bila potem vrnjena na večinsko državno financiranje. Tako je nastala še bolj nepregledna situacija.
Po mojem mnenju se je takrat zgodila velika škoda, saj na celotno gledališče tako majhnega naroda, kot ga ima Slovenija, ne moremo gledati z mikronivojev, kot so mestni. Zato je nesmiselno govoriti, da so ena gledališča nacionalna, ena pa ne.
Ali mislite, da bi morali umetniški vodje teatrov med seboj komunicirati, "prilagajati program"? Tudi zato, da ne bi v isti sezoni večkrat prihajalo do uprizoritve istih tekstov v različnih teatrih? Kakšen je vaš pogled na uprizarjanje enih in istih tekstov v različnih teatrih, morda celo v isti sezoni? Shakespearjev Kralj Lear je že tretjo sezono na repertoarju različnih teatrov.
Jasno je, da je sodelovanje med umetniškimi vodji nujno. Še posebej v tako majhnem kulturnem prostoru, kot je Slovenija. Sprašujete, če je dobro, da se Kralj Lear tolikokrat ponavlja. Mislim, da to ni nič narobe, saj gre za klasični tekst, ki je aktualen tudi v današnjem času. Je pa nerodno, če bi se ponovil znotraj iste sezone v istem mestu, čeprav imamo tudi zelo slovite primere tega iz zgodovine, na primer Cankarjevi Hlapci v SNG Drama Ljubljana in Mestnem gledališču ljubljanskem. Ene je uprizoril Korun, druge Jovanović in takrat je šlo za dve izjemno odmevni predstavi, ki sta vzbudili živo zanimanje za Cankarja in sodobno gledališče nasploh, tudi za slovensko gledališko klasiko, kar je bilo tudi zelo pozitivno.
Torej, to ponavljanje tekstov je lahko včasih tudi zelo pozitivno. Se pa strinjam z vami, da bi morali predstaviti čim širši spekter sodobnega gledališča. Obenem pa se mi zdi, da je nekaj drugega zelo pomembno – in sicer, da bi nastajalo več koprodukcij.
Dejstvo je, da je v slovenskem prostoru problem s količino predstav, ki jih proizvedemo. Velikokrat se jih ne da odigrati, izigrati, predvsem v manjših krajih, zato pa so zelo koristne koprodukcije. Imeli smo že serijo uspešnih koprodukcij. Moralo bi priti do še intenzivnejše komunikacije, ki bi peljala do koprodukcij, in te bi lahko bile zelo uspešne, kreativne, dobre za ansamble, za samo strukturo gledališč, zelo dobre so tudi za gledalce. Ti bi tako dobili ponudbo, ki bi bila bogatejša, bolj raznolika, nepredvidljiva. Na ta način bi lahko prihajalo do še boljše in kvalitetnejše ponudbe.
Kako bi razložili "sindrom shakespearjanstva" v Sloveniji? Neprestano je na repertoarju, Romea in Julijo se letos recimo uprizarja v Mestnem gledališču ljubljanskem, koprskem teatru in Lutkovnem gledališču Ljubljana ter v mariborski operi.
Samo dejstvo, da je znotraj opere in dramskega gledališča, se mi zdi zanimivo. Gledalec lahko v eni sezoni obdela temo skozi opero in skozi gledališče. Res pa je, da na ta način, ko se zbira repertoar, veliko besedil ostane neuprizorjenih ali pa zelo dolgo časa neuprizorjenih. Ko je Diego de Brea uprizarjal Shakespearjevega Tita Andronika, je bilo to zelo zanimivo. Prvič, bila je zelo dobra predstava, drugič pa je to bilo tudi besedilo, ki se ga zelo redko uprizarja. Podoben primer je bilo Tauferjevo večkratno uprizarjanje Linhartove klasike Matiček se ženi, ki jo je vsaka od njegovih štirih postavitev odkrila na novo.
V tem smislu bi bilo zanimivo gledati Shakespearje, ki so redki, ki se jih redko uprizarja. Še bolj pomembno bi bilo seveda na novo odkriti in pokazati na druge, velikokrat tudi slovenske avtorje. Spomnimo se samo izjemne uprizoritve Mrakove Obločnice, ki se rojeva, ki jo je kot svojo diplomsko nalogo pripravil Diego de Brea in ki je dokazala, da je Mrakova dramatika daleč od neuprizorljivosti. Zadnjih nekaj let je mlada generacija režiserjev, recimo Luka Škof in Jaka Ivanc, začela uprizarjati slovensko poetično dramo, kar priča o tem, da zanimanje za tovrstna besedila med mlado generacijo je.
Zdi se mi, da je slovenski prostor premalo dovzeten in inovativen za tovrstno repertoarno drznost. V večjih prostorih se večkrat lotevajo nekih prezrtih dram ali dram, ki so bile označene za slabe. Tukaj se mi zdi, da bi se bilo potrebno tega lotiti bolj drzno in raziskovalno. Dejstvo je, da se režiser velikokrat odloči za uprizarjanje besedil, ki so bolj znana in o katerih so že razmišljali. Manj je režiserjev, ki se ukvarjajo s problematičnimi ali skoraj neuprizorljivimi besedili.
Mislite, da se odločajo za bolj znana besedila, da bi z njimi pritegnili publiko?
Morda. Ni pa nujno. Ni nujno, da bo šlo za "hit", če bo na repertoarju Romeo in Julija.
Je pa še en problem slovenskega teatra: ponudba je zelo vezana na šolski sistem. Dijaki čedalje manj berejo, razen obvezno čtivo in tisto, kar je za maturo. Morda pa bo Romeo in Julija spet maturitetno čtivo? Repertoar se velikokrat na žalost prilagaja šolskemu sistemu in je preveč zaprt. Tudi dijaki imajo vedno manj možnosti, da vidijo kvalitetne predstave.
Naslednji problem v Sloveniji je, da je precejšnje število študentov, ki prihajajo iz manjših krajev, videlo eno ali morda nobene predstave nekomercialnega teatra. Gledališče poznajo samo preko fenomena komercialnega gledališča, tako niso videli nobene uprizoritve Shakespearja ali Cankarja. So pa fascinirani, ko pridejo v pravo, repertoarno gledališče, v smislu "A to je tudi gledališče, saj si nismo tega mislili?" Tukaj gre za popolnoma zgrešeno kulturno politiko, ki pa ni več stvar repertoarnih gledališč.
Smo Slovenci drzni gledališčniki (v primerjavi z Evropo)?
Tudi znotraj Evrope so različni fenomeni. Težko bi rekel, da smo zelo drzni. Po eni strani smo zelo konzervativni, po drugi strani zelo radikalni. Moramo pa vedeti, da imamo na en strani repertoarna gledališča, na drugi strani nerepertoarna. Če za sezono 2001/2011 poznava repertoarno ponudbo prvih, ne poznava tiste drugih. In velikokrat znotraj te ponudbe nastanejo drzni projekti. Zdi se mi, da bi lahko bili bolj drzni, morali bi si vzeti več svobode.
Po drugi strani pa ne moremo trditi, da v Sloveniji ne nastajajo izjemno kvalitetne, izjemno drzne predstave. Ne nazadnje je lahko tudi Romeo in Julija zelo subverzivna predstava. Šele ko povežemo dramsko besedilo, režiserja, vse ustvarjalce in kontekst, dobimo neko dimenzijo. Gledališča se danes ne da več soditi samo glede na repertoar. To je stvar 19. in 20. stoletja.
Ste morda preleteli repertoarje za prihajajočo sezono? V katerem gledališču bi si naredili abonma?
Hodim v vsa gledališča. Če bi si naredil abonma, bi ga naredil tako kot vedno: glede na avtorje, režiserje, tekste, svoje osebne preference, glede na to, s čimer se danes ukvarjam. Izbral bi si "odprti" abonma, ki bi vključeval tako repertoarna kot neinstitucionalna gledališča, sodobno opero, sodobni ples. Nobenega ne bi izpostavil. V nekatera hodim več, v nekatera manj, nekatera so mi bližja, druga manj, tudi geografsko gledano.
Povezave:
- Tomaž Toporišič na Geslu
- Tomaž Toporišič na Repu