S Feliksom S. (nadimek Murr) sem sicer, kot deklica za vse (najsi gre za kuhanje kave ali rezljanje haikujev), sodeloval že večkrat; na pomoč sem mu priskočil pri glasbenih ali literarnih nastopih, pri urejanju pesniške zbirke … – seznam stvari, s katerimi se Feliks tako ali drugače ukvarja, je tako-rekoč neprešteven. Kot dramaturg njegovega glasbeno-literarnega performansa, urednik njegove pesniške zbirke in, no, »stric iz ozadja«, ki lahko vse zasluge pripiše Feliksu, čutim, da ga moram, ponovno, še enkrat – in še mnogokrat – postaviti pod reflektor, povedati nekaj besed o najinem sodelovanju pa tudi o tem, zakaj sem zdaj, ko se projekt približuje vrhuncu, počaščen, da sem imel priložnost delati z njim.

(Upam, da bo anekdotična narava pričujočega zapisa bralcem v veselje.)

1.    Ker je profesionalec. Spomnim se, kako sem pred eno od zadnjih vaj za gledališki performans Feliksa klical, če se dobiva kakšne pol ure prej, da bova res imela dovolj časa, da se dogovoriva glede nekaterih perečih detajlov nastopa. Iz slušalke sem zaslišal hripav glas: »Seveda, samo malo, tu je nek dimnik, se vidiva, ostani v cvetju!« Ko sem prišel do Slovenskega mladinskega gledališča, sem ugotovil, da me je Feliks tam čakal že 15 minut pred dogovorjeno uro in me pozdravil s preprostim: »Sori, žurka v Trbovljah.« In vse je odpel in prebral brezhibno.

2.    Ker je perfekcionist. Pesem Memento Mori z albuma Rekviem v F-molu smo snemali približno dva tedna. Ob pisanju pesmi si je Feliks namreč v notno črtovje zapisal melodijo petja, ki zanj med snemanjem ni bila nič manj kot alfa in omega. Ko nihče od sodelujočih ni več uspel slišati, da Feliks ni popolnoma zadel tona, ki ga je iskal, je v roke preprosto vzel uglaševalec in pel vanj, dokler ni dobil čistega tona.

3.    Ker je človek neštetih talentov. Ko mi je sporočil, da me vabi k sodelovanju v glasbeno-literarnem performansu, sem bil nemalo presenečen. Na vprašanje »Pa ti veš, da se spuščaš v teater Feliks?« mi je takrat mirno odgovoril: »Ves svet je oder in vsi možje in žene zgolj igralci.« Ko gledam na projekt z današnjimi očmi, vidim, kaj je tisto, kar je Feliks želel povedati s tem stavkom. Zakaj performans? Ker je edina oblika, ki lahko vsaj za silo zajame Feliksovo ustvarjanje, njegovo poznavanje in obvladovanje različnih medijev in umetniških usmeritev. Čeprav Feliks nima formalne izobrazbe, ki bi se tikala gledališča, si upam trditi, da ga je zgrabil prav tam, kjer ga je potrebno – v njegovem bistvu, do katerega je prišel popolnoma naravno: po poti, ki vodi od glasbe, preko literature do gledališča.

4.    Ker je samokritičen. Rekviem v F-molu se ni rodil kar tako. Sprva je bila tu izjemno prodorna ideja, ki je po mojem mnenju zahtevala le nekatere premisleke o detajlih. Ko sem mu predlagal kakšno manjšo spremembo, je vsako mnenje vzel zelo resno in tako sva se o nekaterih nekajsekundnih gibih pogovarjala tudi več ur, kar je imelo za posledico, da sem ponovno ugotovil, da je hudič res v detajlih.

5.    Ker je poln dobrih domislic. Če se nisva in nisva mogla zadovoljiti z rešitvami, ki sva jih našla s skupnimi močmi, sem mu preprosto dal čas za dve cigareti in Feliks se je vrnil nazaj z vsaj tremi novimi, boljšimi rešitvami.

6.    Ker ničesar ne prepušča naključju. Ko je bil projekt v povojih, sem Feliksu namignil, da se mu ni treba obremenjevati s tem, kako se bo med petjem premikal po odru ali kako naj bi stal, medtem ko bere poezijo. Po povedanem sva se sicer sprla, saj se Feliks z menoj ni niti približno strinjal. No, na koncu je bilo po njegovo, vendar pa lahko sedaj, ko nas čaka več ali manj samo še uprizoritev, priznam svojo zmoto. Performans preprosto ne bi imel te dodane vrednosti, če ne bi bil vsak gib, vsaka drža med Feliksovim petjem in recitiranjem, popolnoma premišljena.

7.    Še zaradi mnogih drugih stvari. Ker mu ni vseeno, ker je dober človek in dober prijatelj, ker ima res neverjetno veliko znanja o glasbi, literaturi in, kot sem ugotovil med projektom, tudi o gledališču in likovni umetnosti, ker je odprt za nove predloge in ker je Feliks pač Feliks.