V petek, 9. maja, se je v Slovenskem mladinskem gledališču v dvorani Stara pošta odvil performans(?) Rekviem v F-molu, mi pa se vam danes ponovno javljamo iz zaodrja – zaodrja za odrom za odrom, ki je drugačno od tistega, ki ste ga že lahko spoznali. Izza odra izza odra se vam oglašam – naj bo zdaj vse iskreno in odprto – Anja Radaljac. Najbrž zato, ker se je pri meni/v meni vse začelo. Bolje rečeno: začelo se je z romanesknim prvencem Polka s peščenih bankin, ki sem ga izdala pred dobrim mesecem pri založbi LUD Literatura. Ker se roman nenehno igra z vprašanjem Resnice – kaj je resnica, kaj je videz, kaj je fikcija, kaj je fikcija v fikciji, kaj so fantazme, kaj so fantazije itd. – ter hkrati parodira lik slovenceljskega narcisoidnega Pesnika in Filozofa, mi je bila ideja, da bi oživila najmanj ''resničen'', najbolj pretiran lik in mu dala možnost, da se giba v prostoru in nagovarja ljudi, skorajda kot na dlani.

Na začetku je bila ideja precej preprosta; predstavitev romana – preprosto avtorjevo branje, ki se ga še vedno poslužujemo kot nečesa presežnega – bi dopolnila z glasbo in nastopom lika iz romana; parodirani Feliks bi na branju romana odpel nekaj pesmi. Preprosto. Le majhna šala, bolj v zadovoljstvo malce pretenciozne mlade avtorice kot karkoli drugega.

Nato pa nas je … malce zaneslo. Feliks nas je – se mi zdi – prerasel. Kako naj oglašujemo tovrstni poskus, smo se spraševali, in pomislila sem, da bi bilo morda dobro, da ima Feliks svoj Facebook profil; zakaj pa ne? Podobnih, šaljivih profilov mrgoli, seveda to ne bo nekaj zapletenega: objava tu, objava tam, pa nasmejali se bomo lahko, kadar bo kdo od Feliksovih ''prijateljev'' ugriznil v vabo in se z njim pogovarjal kot resnično osebo.

Spomnim se sestanka pred meseci, ko je bilo v ospredju vse drugo kot tisto, kar naj bi dorekli – poigravali smo se z vprašanjem identitete na Facebooku, in kakor se spomnim, je bila vse le nedolžna šala – nekdo je privzel profilno sliko drugega, nato pa še ime, podatke o šolanju, o kraju bivanja itd., dokler nismo imeli v nekaj minutah dveh povsem identičnih ''oseb''. Smo takrat premišljali o ustvarjanju videzov, internetnih manipulacijah, nezmožnosti iskrenosti, o tem, kako se v slovenskem kulturnem prostoru prodajajo ''minimalizem'', ''intimizem'', ''avtobiografskost'' kot svetleče, izvirne ideje, ki naj razkrinkajo laž in povedo bistvo o Človeku, čeprav je prav v tovrstnih besedilih največkrat mogoče najti predvsem videze, samopromocijo, neiskrenost, ponarejenost itd.? Ne. Nismo. Spomnim se samo smeha in na koncu nekolikšne zmede v glasu kolega, ki mu je bila – tako rekoč – prevzeta identiteta. Ampak to je bila – nazadnje – noč, v kateri se je šestim malce utrujenim ''ustvarjalcem'' rodil Feliks S. Murr, lik iz romana, kmalu pa tudi objavljeni slovenski avtor in glasbenik.

Ko so nato postopoma nastajala vedno nova in nova ''Feliksova'' besedila (avtor Aljaž Krivec), počasi pa tudi glasba zanje (avtor glasbe in kitarist Tine Kolenik, violina Katarina Radaljac), se je zdelo, da delamo preveč in preširoko, da bi ostali zgolj pri osnovni ideji branih odlomkov in odpetih komadov. Zakaj, če pa imamo Feliksa tu, ''živega'', ''iz mesa in krvi'' (Stane Tomazin mu je velikodušno posodil svoje telo in glas), in zakaj, če imamo dovolj materiala, da iz njega zgnetemo nekaj … bolj ambicioznega?

Pa smo. Posneli smo namerno pretenciozen, parodičen album, katerega glasba skuša biti avantgardna in sveža ter ji nenehno ne uspeva , ker je bilo jasno, da če že ravno delamo komade, jih lahko tudi posnamemo. Seveda smo imeli pri tem neznansko srečo, da je ideja o projektu zabavala Mateja Krajnca, ki nas je povezal z Zdenkom Franjićem in njegovo založbo Slušaj najglasnije!, ki se ji je projekt zdel dovolj zanimiv, da je bila pripravljena izdati Feliksov album. Ker je bilo pesmi ogromno (Aljaž se je v liku Feliksa povsem udomačil in ga je pisanje iskreno pritegnilo), smo nato rekli bobu bob in se odločili še za izdajo pesniške zbirke, kjer nas je ponovno velikodušno in zelo razumevajoče podprl Matej Krajnc. Matej – hvala!


Foto: Brina Steblovnik
Performans se je nato – se mi zdi – sestavljal precej naravno. Parodija, ironija, sarkazem, cinizem … so me našli precej pripravljeno; kaj drugega naj bi sploh počeli z likom narcističnega pesnika, ki verjame, da je njegovo ustvarjanje na meji z genialnostjo, vendar je dovolj ''spodoben'', da tega nikdar eksplicitno ne izreče? In kakšno pisateljico naj bi mu vendar postavili ob bok, če pa ne tako sarkastično, da niti sama ne ve več, ali se šali ali pa morda misli resno? Pozicija, iz katere smo izhajali, je bila torej jasna, je pa v ospredje vse bolj prihajalo tudi že omenjeno vprašanje identitete in resničnosti.

Kaj je danes resnica in kaj videz? Je resnica samo konstrukt ali pa jo je vendarle kje mogoče prijeti, jo zagrabiti in ji pogledati v obraz? V performansu so se ta vprašanja zastavljala skozi formo (oziroma njeno nenehno prelamljanje), skozi igro, skozi besedo, skozi glasbo … pa tudi skozi scenografijo (vizualno podobo projekta je v celoti izpeljala Brina Steblovnik) – mizica, ki je edini rekvizit na odru, lahko deluje tudi kot možgani, iz katerih se rojeva širok nabor svetov.

Kdo je naposled – Feliks? Je Feliks jaz ali je Feliks Aljaž ali je Feliks Tine ali je Feliks Stane ali je Feliks Brina? Kam se umešča romaneskni svet in kam realnost? Katere lastnosti realnosti privzema fikcija in katere lastnosti fikcije privzema naposled realnost?

Performans je poskušal načenjati vse te teme, vsa vprašanja in ponujati tudi svojevrstne odgovore. ''Kaj je vaš stejtment, hudiča?'' me je malo po premieri spraševal Robert Kuret, avtor spremne besede k pesniški zbirki, in priznam, da me je zmedel – kaj je naš stejtment? Najprej – zakaj ga sploh potrebujemo? Zakaj ni spraševanje dovolj? Se vam nikoli ne zdi, da se premalo sprašujemo ali pa vsaj ne dovolj zares? Dovolj radovedno? In na drugi strani – naš stejtment je jasen, v vsaki besedi performansa je, in malce žal mi ga je zapisati, ker se mi zdi posmeh še vedno odlično sredstvo izražanja lastnega mnenja, ampak vseeno: Cut the bullshit! Tako. Zelo zares. In na vseh nivojih.

Rekviem v F-molu se v vseh svojih pojavnih oblikah ukvarja z videzi, lažmi, pretencioznostmi, narcisoidnimi masturbacijami, pretvarjanji, manipulacijami, zavajanji – prosim, ne silite me, da vam pojasnim, kje vse se navedeno odvija okoli vas. Želeli smo potrkati na naivnost ljudi, na njihov občutek za sentiment, na njihov občutek za estetiko, za spodobnost, za ''prav'' in ''narobe'', za iskrenost … in sodeč po odzivih nam je – pustite mi malce samozadovoljstva – vsaj malce uspelo.