Pravljica o carju Saltanu
Besedilo: Aleksander Sergejevič Puškin
Prevod: Oton Župančič
Režija: Aleksander Anurov
Asistentka režije: Nataša Matjašec
Scenografija in lutke: Ana Viktorova
Kostumografija: Ana Savić Gecan
Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar
Lektorja: Mateja Dermelj in Janez Bostič
Izdelava scene: Ana Viktorova in Zdenko Majaron
Oblikovanje luči in zvoka:Nace Hočevar
Asistent oblikovalca luči: Zlatko Kocbek
Asistent oblikovalca zvoka: Gorazd Vever
Igrajo: Nataša Matjašec, Ivica Knez/alt. Milan Štefe, Viktor Meglič
Premiera: september 2004
Rekonstrukcija predstave, premiera: 7. 11. 2009
Koprodukcija: Drama SNG Maribor, Novo kazalište Zagreb, ARL Dubrovnik
Festivali in gostovanja: Festival Valise Lomza, Poljska, 2005 (nagrada Nataši Matjašec za najboljo igralko festivala); festival MultiKids, Dunaj, 2005; Festival Bekescsaba, Madžarska, 2005; festival KukArt, Sankt Peterburg, Rusija (diploma za podporo ruske kulturne tradicije); 3. bienale lutkovnih ustvarjalcev, Koper, Slovenija, 2005 (nagrada grand prix za najboljšo predstavo v celoti); mednarodni lutkovni festival LUTKE 2006, Ljubljana, Slovenija, 2006; 8. mednarodni lutkovni festival Matanzas, Kuba, 2008; 11. svetovni festival lutkovne umetnosti, Praga, Češka, 2008 (nagrada Nataši Matjašec za najboljšo igralko festivala).
To nedeljo je bila v okviru 12. mednarodnega festivala Mini poletje za otroke predstavljena prva lutkovna predstava. Začeli so (po italijanskem cirkuškem večeru ter koncertu) z rekonstrukcijo stare produkcije organizatorja festivala − z gledališko-lutkovno predstavo Pravljica o Saltanu, ki je premiero doživela že leta 2004 in je svečano zaokrožila takrat šesto izdajo istega festivala. Predstava se lahko pohvali s številnimi gostovanji in nagradami, med drugimi tudi z grand prix, nagrado 3. bienala Ustanove lutkovnih ustvarjalcev v Kopru za najboljšo lutkovno predstavo v celoti.
Trije igralci (Nataša Matjašec, Ivica Knez/alt. Milan Štefe, Viktor Meglič), oblečeni v večerne obleke, so s pomočjo glasbe, pripovedovanja v različnem tempu ter ploskimi lutkami uprizarjali žalostno, a na koncu vendarle srečno zgodbo slavnega vladarja Saltana, ki si je izbral najbolj iskreno in ambiciozno ženo ter mater svojemu sinu Gvidu. S tem je sprožil zlo − nevoščljivost njenih tekmic, ki so ženo in sina zaprle v sod ter ju pustile na milost in nemilost morju ter usodi. Ta pa je na njuni strani, morski val ju reši ter pripelje na samotni otok. Dobrodušna labodka pomaga Gvidu ter mu uresniči marsikatero željo (mesto, zlato, nevesto). Na koncu se mu izpolni tudi želja po nevesti − lepa labodka se spremeni v prelestno gospodično. Slavni otok obišče tudi vladar Saltan in tako najde izgubljenega sina ter ženo.
Igralci vseskozi z duhovitimi vložki v verzih in spreminjajočem se tempu vodijo zgodbo. Lutke, ki jih igralci z mehansko animacijo (razen komarja, čmrlja in muhe) uporabljajo kot sredstvo za nazornejši prikaz, ostajajo v ozadju. V ospredje so postavljeni igralci s svojimi razgibanimi, dodelanimi ter raznolikimi liki. Nataša Matjašec je natančno in energično, igralsko upodobila tri tekmice žene Saltana.
Gledališko trdno postavljena predstava se v lutkovnem pogledu maje, saj je ta del šibek v animaciji z ilustriranjem dogodkov.
Gledališko-lutkovne predstave, ki slonijo na igralski liniji z lutkovnimi dodatki, so vedno pogostejše. Razmerje med lutkovnim in gledališkim delom se razlikuje glede na predstavo in režiserja. Režiser Aleksander Anurov se je odločil predvsem za dodelano igralsko uprizoritev, ki jo je zasnoval igralsko raznoliko ter v hitrem in napetem ritmu. Pozabil pa je na lutkovni del, ki je ostal nekoliko osamljen. Vendar v celoti, in predvsem v gledališkem kontekstu, predstava deluje in zaživi, čeprav ob tem umrejo lutke.
(Tea Kovše, SiGledal)