Včeraj je v šestindevetdesetem letu umrl dolgoletni član Združenja dramskih umetnikov Slovenije, gledališki in filmski igralec Demeter Bitenc. Pred 70 leti je nastopil v filmu Na svoji zemlji Franceta Štiglica, svojo bogato igralsko kariero pa je zaključil s filmom Mihe Knifica Vztrajanje. In prav vztrajnost je beseda, s katero lahko opišemo glavno značilnost njegovega značaja.
V težkem vojnem času je vztrajal pri izobraževanju, med drugo svetovno vojno obiskoval zasebne učne ure pri gledališkem igralcu in režiserju Slavku Janu, sredi vojne opravil avdicijo za sprejem v ansambel ljubljanske Drame, a z izobraževanjem ni odnehal. Po vojni je dokončal še štiri semestre na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Enako vztrajnega se ga spominjajo tudi njegovi gledališki kolegi, čeprav – nemiren kot je bil, ni ostal zvest eni gledališki hiši, rad se je 'malo potepal' in iskal nove izzive. Deset let je igral v ljubljanski Drami, kjer med številnimi vlogami najdemo Edmunda v Kralju Learu in Mortimerja v Marii Stuart ter druge vloge klasičnega repertoarja, a nas preseneti podatek, da je leta 1945 odigral vlogo: Nemški vojak v drami Vitomila Zupana Rojstvo v nevihti. Morda je slednje vplivalo na mnoge filmske režiserje, saj so ga pogosto zasedali prav v vloge nemških oficirjev. Po odhodu iz ljubljanske Drame je igral v gledališču na Reki, v Beogradu in Celju. Ustvaril je preko 90 gledaliških vlog.
Zase je pravil, da je individualist in da ima rad svobodo, urnik dela v gledališču ga je utesnjeval, zato se je odločil za svobodni poklic in kljub nenehni negotovosti in težkih obdobjih v njem vztrajal. Rad je tvegal in rad je odprto sprejemal izzive, bodisi umetniške ali življenjske.
Njegova vztrajnost pa se najbolje kaže v neuničljivi ljubezni do filma. Ustvaril je preko 230 filmskih vlog v domačih in tujih produkcijah. Med slovenskimi filmi se najde pestra množica njih, vse od Plesa v dežju Boštjana Hladnika, prve slovenske kriminalke Minute za umor Janeta Kavčiča in prav tako njegovega Nevidnega bataljona, nadalje Pastircev Franceta Štiglica, filma Nasvidenje v naslednji vojni Živojina Pavlovića in Košakovega Outsiderja ter končno do zadnjega filma Vztrajanje Mihe Knifica, v katerem sta s sijajno Ivanko Mežan odigrala poslavljanje od življenja. Najbrž lahko samo človek, ki se ne boji smrti, prepričljivo odigra tak prizor in Demeter Bitenc ga je, enako nepozabno kot mnoge druge filmske vloge. Spominjamo se ga iz jugoslovanskih filmskih uspešnic: Bitka na Neretvi in Valter brani Sarajevo, med tujimi filmi pa velja omeniti italijansko zgodovinsko dramo Rabanek, gusar iz pekla iz leta 1963 v režiji Roberta Maurija, v katerem je igral naslovni lik, a vztrajal je in nabralo se zavidljivo število tujih filmov, v katerih je navadno igral sicer manjše, a markantne vloge. Bil je večni negativec, kar je sprejel z nemalo širine in humorja.
Spominjamo se ga tudi kot družabnega in vedno galantnega gospoda, ki se z radovednostjo in naklonjenostjo udeležuje gledaliških premier, vešče sodeluje na filmskih festivalih bodisi v pogovorih ali uradnih žirijah. Občudovali smo vztrajnost in optimizem, dve vrlini Demetrija Bitenca, s katerima nas je oplemenitil in nam pokazal, da je življenje treba polno in z odprtostjo živeti. Morda zato kljub visoki starosti njegova mladostna vnema za igralsko umetnost ni nikoli zbledela, niti ni nikoli ugasnila njegova otroška radovednost, kaj lepega bo prineslo življenje, kakšna bo nova predstava, kakšen bo nov film. Vztrajal je pri prepričanju, da je umetnost nujna. Nujna zanj, za narod, za družbo. Pogrešali ga bomo kot nenadomestljivega igralca, spodbudnega gledalca in šarmantnega sogovornika.
Saša Pavček, predsednica Združenja dramskih umetnikov Slovenije
23. 4. 2018