Rodila se je 22. decembra 1923 v Ponikvi pri Grobelnem, v njen rojstni list so zapisali ime Štefanija Ana Drolc, imena Ana ni nikoli javno uporabljala, pač pa je bila velikokrat Štefanija, z naglasom na a in na i, in to ime ji je pristajalo, saj ni bila le običajna ženska, bila je umetnica, ki je lahko žarčila zemeljsko preprostost in tudi dama, skrivnostna ženska plemenitega, vselej širokosrčnega odnosa do ljudi. Na kratko smo jo klicali Štefka, kajti z enako dobronamerno širino, kot je sprejemala različna mišljenja ljudi, je sprejemala tudi različna poimenovanja nje same. Iz te človeške širine in talenta so nastajale njene številne vloge, s katerimi se je vpisala med največja imena slovenskega igralstva.

Prav tako je iz njenega darujočega srca izhajal njen pedagoški eros. Kot pedagog je delovala blago in materinsko, nesebično je predajala svoje znanje in izkušnje. Vedno se je vživela v študenta in je zato kot mati levinja branila svoje varovance. Spoštovala je mlade in njihovo zaletavost, želela jim je biti zaščitnica in vodnica. To ji je, kot mnoge stvari, ki se jih je kot umetnica lotevala, uspelo. Študenti so jo spoštovali in so jo ob njenem odhodu z Akademije obsuli s cvetjem, objemi, poljubi. V sreči je žarela, malo z značilno zadržanostjo, ki nikoli ni do kraja dopustila ljudem do sebe, malo pa z obžalovanjem, da zapušča energijo mladosti. Cenila je mladost kot vir življenja, iz katerega je tudi sama rada črpala in ji je bil v večni umetniški navdih. Bila je tudi moja profesorica Umetniške besede, to je bilo leta 1982, ko je pričenjala z delom na AGRFT. Našli sva se na tanki brvi ženskosti, ko sva se ukvarjali s poezijo Alojza Gradnika. Eros – Tanatos, Pričakovanje, Besede iz groba, De profundis … Spoznala sem njeno dušo, ki težko izreče ostro besedo ljubljenemu moškemu, dušo, ki odpušča vse in z lahkoto reče človeku, ki jo je izdal in poteptal: »Jemlji, jemlji …«

To je bila Štefka Drolc, vseodpuščajoča, vserazumevajoča, vsedarujoča duša, ki živi za svojo veliko strast – igranje.

Njen igralski izraz je bil ves obarvan s svetlobo, liričnostjo in srebrnolaso modrostjo, prav tako so njene vloge temeljile na ženski moči, ljubezni, predanosti in dobroti. A znala je tudi skreniti s te dobrosrčne poti in ustvariti vloge, ki so žarčile temno plat likov in jih je z energijo pramatere zemlje ali z živalsko vztrajnostjo samice podoživljala na gledališkem odru ali na filmskem platnu.

Če se ustavimo le pri njenem prvem filmu na Svoji zemlji Franceta Štiglica in pri zadnjem filmu Vztrajanje Mihe Knifica, se nam razkrije Štefkin bogati umetniški lok od nedolžnosti do zrelosti, skozi oba lika pa sije Štefkina svetla podoba ženske, ki sprejema življenje kot dar in gledalcem vse dolgoletne izkušnje s postoterjeno svetlobo vrača.

Za večno je zaspala 24. junija 2018 v Ljubljani.

Znano je, da je bila dobitnica niza najvišjih priznanj za igralske dosežke – prejela je Borštnikov prstan, Prešernovo nagrado za življenjsko delo, srebrni red zaslug, puljsko areno in še mnogo drugih pomembnih nagrad, le malokdo pa ve, da ji je prvo nagrado podelilo Združenje dramskih umetnikov Slovenije. Leta 1959 je namreč dobila nagrado za vlogo Katerine Ivanovne v Zločinu in kazni F. M. Dostojevskega, ki jo je odigrala v SSG Trst. Leta 1948, po mariborskem obdobju in delu pri filmu Na svoji zemlji, je sprejela angažma v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. To obdobje je bilo zaznamovano z velikimi političnimi pritiski na Slovence, Štefaniji Drolc pa je prineslo dodaten umetniški naboj, saj se je preko svojega igranja borila za ohranitev slovenskega jezika in kulture, kar v povojnem času v Italiji ni bilo samoumevno. Prav to ustvarjalno obdobje Štefke Drolc plemeniti močen smisel, saj se je nenehno zavedala, da mora dajati ljudem pogum in s svojim igralskim delom ostro braniti našo kulturo in jezik ter vrednote, ki so bile v času pod fašizmom krvavo priborjene.

V nekem njenem intervjuju beremo Štefkino misel, da ljudje težko izrečemo, da imamo nekoga radi.

Zato – draga Štefka, naj ti povemo, da smo te cenili in imeli radi. Prepričani smo, da si to čutila in vsej publiki ter sodelavcem, zlasti še Združenju dramskih umetnikov, vračala z nedopovedljivo lepim darilom: vsako leto si prišla na Prešernov spomenik in vsem zbranim darovala recitacijo Prešernove Nezakonske matere. Mnogi se spominjamo tvoje vztrajnosti, s katero si leta in leta hodila vsak 8. februar pred Prešerna in vedno z enako čustveno vnemo, enakim zanosom in izkušnjo govorila Prešernovo pesem kot uspavanko, kot izpoved, kot resnico svojega srca. Nismo bili le hvaležni, da kljub visoki starosti s počasnim korakom stopaš na oder, bili smo očarani nad tvojo zavednostjo, da je potrebno vsako leto sproti dokazati pripadnost igralskemu stanu, vsako leto javno potrditi svojo pripadnost lepoti slovenskega jezika in dodati kamenček k dediščini slovenskih umetnikov. Zdaj si za večno vklesana v naš kolektivni spomin. Zato dragi svojci in prijatelji, kljub temu da vam izražamo iskreno sožalje in se tudi sami v žalosti poslavljamo od naše Štefke Drolc, vedite, da je njeno življenje imelo velik smisel in je docvetelo v eni sami lepoti in darovanju.

Saša Pavček, v imenu Združenja dramskih umetnikov Slovenije