Intelektualne kurbe

Intelektualke se še posebno v času ekonomske krize obravnava kot odvečen, nepotreben kader, čeprav nam vpogled v države, zibelke evropske humanistične znanosti, pove, da sta znanost in umetnost še kako družbeno in državotvorni.

Projekt intelektualne kurbe ponudi umetnicam in znanstvenicam zaslužek, ki jih bo morda odrešil kakšne urice prevajanja, lektoriranja, pisanja tekstov po naročilu, oblikovanja, urejanja spletnih strani, podplačanega dela pomožnih scenografk, dramaturginj, urednic, organizatork, pisk pop novičk za rumeni tisk ali kar brezposelnosti. Na delovnem mestu intelektualnih kurb bodo ponudile svojim strankam tisto, kar znajo najbolje: pogovor v okviru svojega področja delovanja in zanimanja.

Woody Allen, The Whore of Menza: »Moja žena je krasna, ne razumi me narobe. A z mano noče diskutirat o Poundu, niti o Eliotu. Tega nisem vedel, ko sva se poročila. Potrebujem žensko, ki bo spodbudila moj razum in za to sem pripravljen plačat. Ne potrebujem razmerja, hočem hitro intelektualno izkušnjo in potem si želim, da dekle odide. Sem srečno poročen moški.«

V času, ko kandidatka krščanske stranke zahteva, da se plakati predstave Glej, kurba! ne pojavljajo istočasno z njenimi oz. v kateremkoli času, ki obsoja kurbe kot temni madež družbe, projekt opredeljuje temeljne človekove pravice tudi za prostitutke, ki imajo v nekaterih državah Evropske unije legalno delovno mesto s pripadajočimi socialnimi prispevki. Obenem opozarja na mnogo večjo intelektualno prostitucijo, v katero smo prisiljeni za preživetje.

Moralno sporno? Seveda. Intelektualne kurbe so namenjene oralnemu užitku, pogovoru o literaturi, filozofiji, sociologiji, umetnosti. Lahko vas česa naučijo, lahko jih česa naučite, intelektualna interakcija pomlaja. (Zoran Srdić Janežič in Jana Putrle Srdić)

***
»Podobno kot prostitucija, je tudi kognitivno, nematerialno delo bilo percipirano kot polje, ki posamezniku zagotavlja avtonomijo, »svobodo«. Vrednotenje obeh del se je drastično spremenilo predvsem v zadnjih petih letih. Prostor za kritično refleksijo se je strnil, honorarji so se znižali tudi do 50%. Število naročnikov zaradi zmanjševanja finančnih sredstev upada. Iluzorno ideja avtonomije in svobode vse bolj razkriva svoj pravi obraz – »sužnjelastniškega razmerja« med naročnikom/zvodnikom in prostitutom/-ko. Kar nas povezuje, je razpoložljivost kot tudi umanjkanje pravic iz delovnega razmerja. Kljub vsemu vztrajamo in se trudimo še naprej čim bolj prepričljivo samouprizarjati: z nasmehi, prikimavanjem, poskusom ugajanja, pritegnitve pozornosti, pronicljivim komuniciranjem, zadovoljevanje želja Drugega ... Ob vsem tem pa ohraniti nekaj lažne integritete z lažno iluzijo svobode.« (Jasmina Založnik)

“Državi ni v interesu, da bi omogočila delo družboslovnim in potencialno kritičnim intelektualcem, zato nad name izvaja svojevrstni genocid. Kaže, da bo naše »pleme« čisto potiho izginilo, če ne bomo javno spregovorili, da še obstajamo in da se vsak dan znova borimo za obstoj, kakršenkoli že je. Da na vseh možnih koncih vohljamo za zaslužkom, da paberkujemo po drobtinicah, ki nam jih puščajo drugi, da se umeščamo v črno in sivo cono dela, da lahko iz dneva v dan životarimo v tej vedno bolj fašistoidni organizaciji EU, ki se ima navzven za tako odprto in liberalno. Priložnosti, ki nam jih iluzorno predstavlja, so zgolj začasne in navidezne, in nič ne kaže, da se bo trg dela (tudi za druge kadre) sploh kdaj sprostil. Kamorkoli se obrnemo, se znajdemo v slepi ulici, dokler se na koncu ne zavemo, da se vrtimo kot laboratorijske miši v labirintu, ki nima izhoda.” (Miša Gams)

»Ideja intelektualnih kurb se je razvila v družabnem, hedonističnem večeru, ob debati o umetniških akcijah z družbenokritičnim dometom ter noveli Woodyja Allena. Koliko privlačnih žensk se ukvarja z umetnostjo in teorijo, nas je prešinilo. Intelekt je seksi.

Pogovor ni vedno bitka ter izločanje drugačnih. Lahko je povezovanje, tovarištvo, spodbujanje rasti nežnih novih idej. Lahko nas razburi, izzove, požene kri po žilah, se nam vrača še pozno v noč. Vsak dan ob sebi gledam umetnika, ki se mu oči ob ničemer tako ne zasvetijo kot ob pogovoru o umetnosti. Vsak dan trgam jutranje ure, ko je razum še dovolj brez mej, da lahko sestavlja nenavadno asociativno verigo besedne igre, ki jo imenujemo pesem. Kaj je lahko bolj vznemirljivega od pogovora o ustvarjanju?

Sem pesnica in filmska kritičarka, z mano lahko debatirate o filmu, poeziji, prozi, vsem kar ste prebrali in bi radi napisali. Filmih, ki ste jih videli, kameri, montaži, scenariju, pomembnih režiserjih, zgodovinskih obdobjih. O slogu, vsebini, kje začeti in kaj zanima avtorja, gledalca in bralca. O tem, kako zgodbe, kadri ležijo okrog nas in v naših idejah, čakajo, da jih povežemo. O čem je vredno pisati in kaj se lahko naučimo od drugih. O poklicu pesnice/ka (umetnika/ce), ki je hkrati človekova esenca. O tem, kako malo denarja prinaša. Kako veliko potovanj. O pesnikih, pisateljih. O branju, samodiscipliniranju. Pisanju kot delu.

Nenazadnje, branje in pisanje sta vedno erotični dejanji.« (Jana Putrle Srdić)