Pogovor z režiserko Anđelko Nikolić
V vašem režijskem opusu lahko najdemo tako klasične kot sodobne dramske tekste. Do katerih čutite večjo afiniteto?
V zadnjem času me najbolj zanima nekaj tretjega: gledališče, ki ga inspirira dokumentarni material, ali pa osebna (človeška in umetniška) preizkušnja sodelavca v kreativnem procesu. Mislim, da lahko vse postane teater, glavni vprašanji sta zakaj (se ukvarjamo z neko temo in postavljamo neka vprašanja) in kako (najti način dela, ki bi na najboljši način animiral vse sodelavce pri študiju).
Drugače bi raje izbrala klasične tekste, ker le-ti navadno odpirajo širši horizont tem in vprašanj, raziskujejo svet kot celoto, in nas izzivajo, da zavzamemo (kritično) distanco do preteklih obdobij oziroma do vzorcev (mišljenja, obnašanja, vladanja), ki smo jih nasledili od slavnih prednikov.
V SLG Celje režirate Antigono enega najpomembnejših dramatikov grške tragedije, Sofokla. Čutite strahospoštovanje do antične klasike ali se branja Antigone lotevate avtorsko?
Lahko citiram Cankarja? »Kdo je poet, če ne piše naravnost iz sebe? (...) Kdor je umetnik, kleše v kamen od začetka do konca sam svoj obraz . In verno misli, da je bil izklesal podobo Venere ali Mojzesa.« Mislim, da je vedno nujno pisati (ali režirati ali igrati) iz sebe ... Zato, da bi se sami v procesu ustvarjanja počutili dobro in osmišljeno, in tudi zato, da bi naredili živo predstavo, ki lahko komunicira, ki tudi publiki ponuja možnost, da jo gleda in vidi iz sebe.
Po drugi strani, ta kamen – v našem primeru ta stara, zelo spoštovana klasika, ki je sčasoma izgubila barvo in postala podobna nagrobniku – je včasih res trd in težek. Dovolj težek, da je strah, ki bi nas še bolj izčrpal in blokiral, čisto odveč.
Kakšno je vaše branje Antigone, kaj vas v tekstu najbolj intrigira?
Impresionira me število krasnih stavkov, splošnih mest, velikih in lepo povedanih resnic, ki jih lahko beremo, slišimo, izgovarjamo tudi danes. Na primer: ni treba lagati, denar je najhujše zlo, treba je pokopati mrliča, raje ljubim kot sovražim, treba je spoštovati starše, vladar mora biti odločen, brezvladje ni dobro, ženska brez otrok ni prava ženska. Navajeni smo na takšne stavke in se ne zavedamo več popolnoma njihove teže, niti praznine, niti tega, kako lahko postanejo maska, izgovor, ali nevarno orožje, sredstvo manipulacije in agresije. Govor je danes vse drugo, samo odraz resnice ne.
In spet: ta govor – te misli – ta logos – to je še vedno korenina in podpora naše civilizacije. Civilizacije, ki ljubi klasiko, ki goji mit o demokraciji kot najboljšem možnem sistemu, ki spoštuje zgodovino, ampak se iz nje ne uči, ki je zasnovana na moči denarja, ki otroke obleče v modro in roza in jih na ta način takoj po rojstvu vključi v večno vojno spolov ... Če pojem dekonstrukcija razumemo kot raziskovanje podzemnih ideoloških plasti klasičnega teksta, kot identificiranje notranjih konfliktov in neskladij v družbi, v kulturnem krogu, v sistemu mišljenja, potem bi svoj pristop k Sofoklu imenovala tako.
Katere so največje razlike med Sofoklovo Antigono in priredbo besedila, po kateri nastaja celjska uprizoritev?
V tekstu so se zgodile spremembe, ki so omogočile bolj dinamičen odnos dramskih likov in bolj zanimive variacije dramskega konflikta. Vzpostavljeno je večje ravnotežje med zborom in ostalimi liki, monologi so »razbiti« v dialoge, Ismena je dobila malo več prostora kot v izvirniku, prav tako tudi Glasnik in Stražar. V gledališkemu smislu je priredba odprla prostor za skupno odrsko igro. Vsebinsko pa nam je dala možnost, da se ukvarjamo s temo kolektivne (ne)odgovornosti in propada individualizma v sodobnemu svetu.
Je grška tragedija danes sploh še aktualna?
Seveda je, posebej če si dovolimo čist pogled nanjo oziroma branje, ki ni obremenjeno z akademskim čistunstvom in idealizacijo tako antičnega obdobja, posameznih avtorjev kot tragedije kot vzvišenega žanra.
Zelo pogoste interpretacije in branje Antigone se osredotočajo na konflikt med Antigono in Kreontom, kjer Antigona predstavlja višje moralne vrednote in pravice, Kreon institucijo države in formalne oblasti, njun konflikt pa se razreši s tragično spravo v obliki tragične žrtve. Menite, da je možno branje Antigone izven tega konteksta?
To, kar ste zdaj omenili, je nadaljevanje tradicije branja Antigone, ki se je, mislim, začela v 19. stoletju s Heglom in njegovo interpretacijo besedila. Romantika pa je bila osredotočena na kult samomora in lepote (predvsem ženske) smrti. Med in po drugi svetovni vojni so bile aktualne Antigone, ki so se ukvarjale s temo upora posameznika proti fašizmu in drugim vrstam avtokracije. Sodobne interpretacije pogosto izpostavljajo vprašanje spola oziroma spolnih vlog kot ključno temo Antigone. Zbor se je v nekem trenutku »umaknil« z odra, danes pa je, posebej v postdramskem gledališču, tema kolektivne identitete, oziroma odsotnosti identitete posameznika, spet aktualna.
Torej, ukvarjanje s temo konflikta višjih moralnih vrednot in formalne oblasti že dolgo ni edino možno branje Antigone. Osebno se mi to vprašanje ne zdi preveč aktualno v našem svetu, ki je očitno že dolgo popolno devalviran, tako v moralnem smislu kot drugače.
Kateri so vaši najljubši dramski avtorji? Lahko izpostavite katerega od slovenskih avtorjev?
Blizu mi je Beckett oziroma njegovo doživljanje sveta, občutek za ironijo, surovost, tragiko in absurd življenja. Rada imam tudi Brechta, predvsem njegov aktivizem in vero v spremenljivost (tega istega) sveta. Oba sta bila velika dramska pisca, poleg tudi fascinantna pesnika in gledališka raziskovalca, tako da se k njima pogosto vračam. Zanimivo se mi zdi, da poskušam brati besedila drugih avtorjev skozi prizmo Becketta ali Brechta ... ali obeh. Pravzaprav se je to deloma zgodilo tudi v naši Antigoni.
Od slovenskih avtorjev, čeprav moram priznati, da jih ne poznam preveč, bi izpostavila Dušana Jovanovića in Simono Semenič.
Kako se počutite v SLG Celje? Občutite kakšne razlike v načinu dela in v ustvarjalnem procesu glede na delo v srbskih gledališčih?
Počutim se mirno in nemirno (oboje v pozitivnem smislu), prijetno, precej dobrodošlo, osredotočeno na študij. Zdi se mi, da je tukaj organizacija dela malo boljša in da igralci niso toliko raztrgani med različne projekte, kar je zelo pomembno za kvaliteto dela, posebej če gre za večjo zasedbo. V samem ustvarjalnem procesu ne vidim velike razlike, mislim, da zaradi tega, ker sta naši gledališki akademiji precej podobni. Morda so slovenski igralci malo bolj disciplinirani kot srbski, oziroma bolj navajeni, da je kontrola procesa v rokah režiserja. Tega ne vidim ne kot pozitivno ne kot negativno lastnost, temveč le kot fenomen.
Omenili ste, da vam je prijateljica kot nujno čtivo priporočila Cankarja, da bi laže razumeli mentaliteto Slovencev. Kako Slovenijo doživljate vi?
Povprečno gledano, bi rekla, da so ljudje, ki jih srečujem tukaj, bolj mirni, zadovoljni in veliko manj sfrustrirani kot ljudje v Srbiji (vključno z mano). Včasih se mi zdi, da so tudi bolj srečni. Včasih pa, da so samo drugače nesrečni. Ali pa, da se njihova nesreča v splošni stabilnosti in miru samo bolj opazi.
Učim se slovenščino. Zelo zanimive se mi zdijo neke jezikovne razlike, ki razkrivajo razlike v mentaliteti. Čudovito se mi zdi, da imate dvojino, da jezik sam poudari pomen skupine, ki ni enota niti množica. In tudi to, da se v zloženih besedah jasno opazi izvor besede. Jezik se mi zdi bližji koreninam ... kakor so ljudje tukaj bližji naravi. To zadnje mislim dobesedno: ne vem, koliko to vpliva na mentaliteto, toda zelo lepo se mi zdi, ker je tukaj gozd blizu mesta in so povsod čudovita narava, zrak in mir.
In končno, občudujem, koliko širine, brezpogojnega zaupanja in potrpljenja so pokazali sodelavci v celjski Antigoni – za naše številne, dolge in zahtevne vaje in moje, včasih nenavadne gledališke metode. Ampak mislim, da v tem primeru ne gre (samo) za slovenski mentaliteto, temveč za posebnost tega gledališča in teh ljudi.
***
Osrednja tema Antigone je pokop oziroma prepoved pokopa. Antigonin stric Kreon, novi tebanski kralj, prepove pokop Polinejkovega trupla, ki naj bo plen ujedam, njegovega brata Eteokla pa ukaže pokopati z vsemi častmi. Antigona se kljub prepovedi odloči, da bo bratovo truplo pokopala.
Na ostankih civilizacije se Antigona upre ukazu tebanskega kralja Kreonta. Njun konflikt se razraste v katastrofo. Oba, Kreon in Antigona, upata na podporo meščanov. Kreon ne more biti vladar brez njihove podpore, Antigona pričakuje njihovo razumevanje. V mestu, polnem javnih skrivnosti, kjer nihče ne ve, koliko in kaj v resnici kdo ve, vsak igra svojo igro in izkaže se, da je oblast v rokah tistih, ki iz ozadja odločajo o usodah posameznikov in države.
Anđelka Nikolić (1977) je diplomirala na Filološki fakulteti v Beogradu na oddelku za francoski jezik in književnost in na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu na oddelku za gledališko in radijsko režijo. Režirala je predstave po tekstih M. Crimpa, W. Shakespeara, S. Semenič, J.-L. Lagarca, M. Krleže, J. S. Popovića, I. Vojnovića, D. Wrighta, N. V. Gogolja v gledališčih v Kikindi, Novem Sadu, Vršcu, Ljubljani in v Beogradu (Bitef teatar, Jugoslovensko dramsko pozorište, Atelje 212). Sodelovala je na več festivalih (Sterijino pozorje, Festival profesionalnih pozorišta Vojvodine, Bitef Showcase, Dani komedije, Teden slovenske drame, spremljevalni program Borštnikovega srečanja, Die Besten aus dem Osten/Slowenien). Za predstavo Vučjak M. Krleže (2006) je prejela nagrado za režijo in za najboljšo predstavo v celoti na Festivalu klasike v Vršcu. V produkciji dramskega programa Radio Beograd je režirala več radijskih dram D. Kiša, J. Conrada, V. Simića.
Sofokles: Antigona
Režija Anđelka Nikolić
prevajalec Kajetan Gantar
dramaturginja Tatjana Doma
scenografinja Vesna Štrbac
kostumografinja Bjanka Adžič Ursulov
skladatelj Branko Rožman
lektorica Metka Damjan
oblikovalec luči Andrej Hajdinjak
svetovalec za vprašanje žanra in sloga igre Branko Završan
Igrajo: Pia Zemljič (Antigona), Tanja Potočnik (Ismena), Renato Jenček (Kreon), Blaž Setnikar (Stražar), Aljoša Koltak (Hajmon), Bojan Umek (Tejrezias), David Čeh (Glasnik), Lučka Počkaj (Evridika); zbor: Suzana Grau (Izbranka), Nina Rakovec (Mlada izbranka), Branko Završan (Stari izbranec), Rastko Krošl (Izbranec) in Damjan M. Trbovc (Mladi izbranec).
Povezave: