*Sławomir Mrožek

Poljski dramatik, prozaist, avtor stripov in satirik Sławomir Mrožek je znan predvsem po svoji pretanjeni parodiji in stiliziranem jeziku. V tujini je bil znan predvsem kot dramatik, na Poljskem pa je njegova popularnost izhajala iz njegove trojne identitete – avtorja satiričnih zgodb, karikaturista in dramatika – vsako področje njegovega ustvarjanja je bilo poljski publiki enako pomembno. Začel je kot novinar, nadaljeval s pisanjem kratke proze in humoresk, kasneje z dramskimi besedili, večinoma enodejankami, ki spominjajo na dramatiko absurda. V svojem pisanju je raziskoval odtujenost, zlorabo oblasti, podrejenost in omejevanje človekove svobode v totalitarnem sistemu. Pogosto je uporabljal nadrealistični humor in groteskne situacije, da bi razkril napačno prepričanje svojih junakov. Igre in kratke zgodbe, napisane med letoma 1958 in 1963, pred odhodom v tujino, so mu prinesle svetovno slavo. Z njimi je nagovarjal tako širok krog publike, da so se med ljudmi prijele fraze naravnost od Mrožka, Mrožek sam si ne bi tega izmislil, da bi opisali situacije iz resničnega življenja. Časopisi in revije so šli v promet, ker je v njih Mrožek objavljal svoje parodične kolumne in karikature. Mrožkova upodobitev sveta je postala sinonim za vsakodnevne absurdne situacije, ki so bile del življenja na Poljskem. Njegova popularnost je odsevala razpoloženje v državi, ki je po 2. svetovni vojni od Sovjetske zveze dobila že izdelano kulturo socialističnega realizma v paketu z vsiljenim političnim sistemom, ki ga je večina ljudi dojemala kot sovražnega njihovim potrebam in vrednotam.

Sławomir Mrožek se je rodil 29. junija 1930 v vasi Borzęcin v bližini Krakova, očetu, Antoniju Mrožku (1903–1987), poštnemu uradniku, in mami Zofii (Kędzior) Mrožek (1904–1949). Uradni datum njegovega rojstva je 26. junij 1930, do napake v datumu rojstva pa je prišlo zaradi napačnega prepisa iz župnijskih knjig. Leta 1933 se je z družino preselil v Krakov. Ko je leta 1939 izbruhnila 2. svetovna vojna in se začela nemška okupacija Poljske, so se vrnili v Borzęcin.

Čeprav je bil v otroštvu deležen katoliške izobrazbe, verska vprašanja niso bila nikoli v ospredju njegovega pisanja. Na njegov pisateljski razvoj so bolj vplivala leta 2. svetovne vojne, nacistična okupacija Poljske, opustošenje domovine in stalinistično zatiranje, ki je ustvarilo celo generacijo razočaranih mladih ljudi. Leta 1944 je končal sedemrazredno osnovno šolo. Šolanja ni mogel nadaljevati, ker je bilo za Poljake šolanje na gimnazijah pod nemško okupacijo nedostopno. Zato se je izobraževal sam. Ko se je leta 1945 končala 2. svetovna vojna, se je z družino spet preselil v Krakov in opravil izpite za drugi razred na gimnaziji Nowodworski Lycée. Istega leta se je včlanil k skavtom, dokler jih niso leta 1948 razpustili in prepovedali.

Povojno obdobje je na Poljsko prineslo komunistični režim, podoben vsem ostalim režimom vzhodnega bloka, leta 1948 je oblikovanje sistema po stalinističnem režimu pomenilo novo totalitarno vladavino. Ljudska republika Poljska, kot se je imenovala nova država, je bila razglašena leta 1952. Štiri leta kasneje je politika države postala nekoliko bolj liberalna, zaradi česar so pomilostili mnogo zapornikov. Istega leta pa je prišlo tudi do krvavo zadušene delavske vstaje v Poznańu, ki danes velja za prvo pomembno znamenje notranjega odpora proti vzhodnemu komunističnemu sistemu in začetek njegovega dolgoletnega rušenja.

Leta 1949 je Mrožek maturiral in se vpisal na študij arhitekture. Po treh mesecih je pustil arhitekturo in se prepisal na Akademijo lepih umetnosti v Krakovu. Tudi ta študij je po nekaj mesecih pustil, ker naj bi mu bilo dolgčas. Začel se je preživljati kot novinar, satirik in avtor stripov. Svojo formalno izobrazbo je opisal kot eno leto arhitekture, nekaj tednov Akademije lepih umetnosti in teden orientalistike.


Foto: Jaka Babnik
Leta 1949 je začel delati kot pomočnik urednika časopisa Dziennik Polski. Istega leta mu je za tuberkulozo umrla mama. Mrožek je bil na mamo zelo navezan. V tem obdobju je imel z očetom hladen odnos. Bil je prepuščen samemu sebi, zavedal se je svojih podeželskih korenin, revščine ter negotovosti povojnih let, zato je svojo identiteto našel v novi socialistični ideologiji. Kot novinar, ki je deloval v kontekstu nove socialistično realistične kulturne doktrine, se je umeščal v center novega življenja, ki ga je določil nov politični sistem. V novinarskem delu je našel smisel življenja in občutek lastne vrednosti. Njegovi zgodnji novinarski prispevki so bili v skladu s tedanjo ideologijo. Zaupamo velikemu Stalinu, komunistični partiji in Sovjetski zvezi. Zakaj ne bi zaupali v prihodnost? je zapisal leta 1952, leto kasneje, ko je začelo njegovo navdušenje nad Stalinom pojemati, pa je izjavil Jazz lahko pomaga rešiti problem mladostniške zdolgočasenosti.

Leta 1950 je prejel nagrado za strip na natečaju za nove sodelavce, ki ga je organiziral satirični tednik Szpilki. Istega leta je bil kot član Komunistične partije Poljske in predstavnik napredne mladine, ki ni omadeževana z meščansko preteklostjo, sprejet v Društvo mladih pisateljev, podmladku Društva poljskih pisateljev; leto kasneje pa je postal član Društva poljskih pisateljev (Związek Literatów Polskich).

Leta 1951 je začel objavljati satirične tekste. Vpisal se je na orientalsko filozofijo na Univerzi v Krakovu, da bi se izognil vpoklicu v vojsko. Ko je prejel odločbo o odlogu vpoklica, je marca 1952 pustil študij. Začel je pisati politične prispevke v časopisu Dziennik Polski.

Leta 1953 je umrl Joseph Stalin, na Poljskem se je začel proces destalinizacije, kar se je odrazilo tudi na področju kulture in umetnosti in vplivalo na Mrožkov pogled na svet. Postopno se je osvobodil socialistične ideologije in vzpostavil oseben pogled na svet, ki ga je razkrival v svojih številnih podlistkih v poljskem dnevniku Dziennik Polski, seznanil se je z zahodno umetnostjo in literaturo, ki je bila v socrealizmu prepovedana, intenzivno pa se je izpopolnjeval kot stripar in satirik.

Leta 1953 sta izšli njegovi prvi satirični zbirki Opowiadania z Trzmielowej Gory z dvema satiričnima zgodbama v 25.000 izvodih in Polpancerze praktyczne. Mrožek je v zbirkah napadel malomeščansko miselnost in svaril pred ponovnim pojavom fašističnih teženj v Nemčiji. Za svoje novinarsko delo je prejel nagrado srebrni križec časti, naslednje leto pa še nagrado Julian Burn. Leta 1954 je začel pisati feljtone za Dziennik Polski. Žanr feljtona ga je prisilil v drugačen stil pisanja. Kot novinar je bil vešč socrealističnega stila poročanja, v feljtonih pa je moral odkriti lasten stil. V podlistkih, ki jih je pisal od oktobra 1954 do avgusta 1956, je opaziti premik od kolektivistične, politične mentalitete uredniških trditev k zmernemu, še vedno blago moralističnemu, vendar že osebnemu slogu. Sprememba v stilu pisanja ni bila toliko znak njegovega pisateljskega razvoja kot posledica zahtev žanra, kljub temu pa je res, da je začel s pisanjem podlistkov razvijati svojo pisateljsko osebnost.

Leta 1955 so ga kot novinarja poslali na Svetovno srečanje demokratične mladine v Varšavo. V časopisu Dziennik Polski je začel v nadaljevanjih izhajati njegov satirični roman Maleńke lato, ki je leta 1956 izšel v knjižni izdaji. Mrožka so jeseni 1955 povabili k pisanju gledaliških kritik predstav lokalnih gledališč za Echo Krakowa. Iz njegovih gledaliških kritik se je dalo razbrati, da ni maral realistično-naturalistične drame 19. stoletja, zelo všeč pa mu je bil Čehov.

Začel je sodelovati z različnimi gledališči – s Satiričnim krakovskim gledališčem, študentskim gledališčem iz Gdańska Teatr Studencki Bim-Bom, varšavskim satiričnim gledališčem Syrena, kabaretnim gledališčem Szpak. Pustil je novinarsko delo na časopisu Dziennik Polski, da bi postal svoboden pisatelj.


Foto: Jaka Babnik
Leta 1956 je odpotoval v takratno Sovjetsko zvezo. Še naprej je pisal gledališke kritike za Echo Krakowa, feljtone je začel objavljati v Od A do Z, feljtone v nadaljevanjih pa v tedniku Przekrój pod naslovom Ze sztambucha idealisty (Iz zapiskov idealista). Ko je leta 1956 začel objavljati svoje satirične tekste in stripe, je bil nekaj časa bolj znan kot stripar in ne kot pisatelj. Mrožek se je zavedal, da je njegova velika priljubljenost na Poljskem posledica prepleta njegovega osebnega stila in splošnega odpora do uradnih socialistično realističnih ritualov.

Na Madžarskem je istega leta prišlo do protisovjetskega upora, na Poljskem pa do delne liberalizacije. Leta 1957 je izšla zbirka njegovih kratkih zgodb z naslovom Słoń, za katero je prejel prestižno nagrado za najboljšo zbirko leta literarne revije Przeglad kulturanly. Leta 1962 je izšla druga zbirka kratkih zgodb Deszcz. Ponavadi so bili skoraj vsi izvodi njegovih kratkih zgodb in iger razprodani. Mednarodno slavo so mu prinesle prav kratke zgodbe, saj teme, ki jih v njih obravnava, niso direktno vezane na poljsko sodobnost. V kratkih zgodbah je smešil poljsko miselnost, romantično junaštvo in nadutost ali nenavadnosti komunističnega sistema, predvsem pa sta bila njegova glavna tarča posmeha človeško obnašanje in človeška neumnost.

Leta 1957 je prejel štipendijo, ki mu je omogočila dvomesečno bivanje v Franciji. Redno je začel objavljati svoje satirične stripe v revijah Przekrój in Szpilki, izšla je tudi knjiga njegovih stripov Polska w obrazach. Še naprej je pisal parodične prispevke pod skupnim naslovom Postępowiec (Napreden) za različne časopise. Aprila 1957 je prenehal pisati gledališke kritike.

Na začetku kariere je bil Mrožek v javnosti bolj poznan po svojih stripih kot po svojem pisanju. Svoj talent za dramatiko je odkril, ko je napisal čudaško mini igro Profesor za Teatr Studencki Bim-Bom, ki so jo uprizorili leta 1956. Svojo prvo igro Policaji (Policjanci, 1958) je napisal v obdobju, ko se je poljsko gledališče na novo formiralo. Do leta 1956 je bilo praktično mrtvo. Uprizarjali so klasiko, v skladu s tedanjo ideologijo, in socrealistične igre. Njegova prva igra govori o izjemno učinkoviti policiji, ki ji je uspelo zatreti vse državne nepokorneže in mora ustvariti lažne politične odpadnike, da bi zagotovila obstoj sistema. V tem času so se na Poljskem začela pojavljati študentska in kabaretna gledališča, Andrzej Wajda pa je posnel svoje prve filme. Policaji so bili krstno uprizorjeni v gledališču Teatr Dramatyczny v Varšavi 27. junija 1958 v režiji Jana Świderskega.

Mrožek je bil poleg Tadeusza Rozewicza najpomembnejši poljski dramatik tistega časa in je s svojim dramskim pisanjem prinašal sveže ideje v poljsko gledališče, predvsem s področja gledališča absurda. Obdobje politične otoplitve na Poljskem ni dolgo trajalo. Po smrti stalinističnega poljskega predsednika Bołeslawa Beiruta leta 1956 je za kratek čas na Poljskem zavladal občutek možnosti sprememb in reform, začelo se je kratko obdobje destalinizacije. Prišlo je do stavk in neredov, ki so jih povzročili pomanjkanje hrane in drugih življenjskih dobrin, slabe življenjske razmere in sovjetsko izkoriščanje. Oblast se je najprej odzvala tako, da je protestnike označila s provokatorji, kontrarevolucionarji in imperialističnimi agenti. Varnostne sile so ubile veliko število protestnikov. Ker so neredi prebudili nacionalistična čustva, je oblast spremenila svoj odnos do protestnikov in jih preimenovala v poštene delavce z zakonitimi zahtevami. Plače so povečali za 50 odstotkov in obljubili ekonomske ter politične spremembe. Leta 1957 je oblast prevzel Własysław Gomułka, ki je nadaljeval z delno stalinizacijo.

Leta 1959 se je Mrožek poročil s slikarko Mario Obrembo, ki je leta 1969 umrla za rakom v Zahodnem Berlinu. Preselil se je v Varšavo in prejel drugo nagrado na natečaju za televizijsko igro. Odpotoval je v Pariz, poletje pa preživel na mednarodnem seminarju na Harvardu v ZDA.


Foto: Jaka Babnik
V začetku šestdesetih let 20. stoletja je Mrožek obiskal Francijo, Anglijo, Italijo, Jugoslavijo in druge evropske dežele. V tujini je bil zelo priljubljen kot stripar, v Londonu, New Yorku in Parizu pa so uprizorili njegove igre. Na Zahodu je njegovo slavo razširila tudi knjiga Martina Esslina The Theatre of the Absurd (1961), ki velja za najbolj vplivno gledališko besedilo šestdesetih let prejšnjega stoletja. Esslin je v knjigi Mrožka označil kot dramatika absurda. Mrožek se je kasneje tej oznaki uprl, češ da njegove igre pravzaprav ne sodijo v to kategorijo. Esslin si je izmislil pojem gledališče absurda, da bi z njim opisal evropske nenaturalistične dramatike, ki so v svojih delih orisali čudno in brezmiselno življenje, ki nima varnosti in smisla.

Mrožkovo dramo Policaji so predvajali po televiziji v ZDA in jo uprizorili v gledališču Phoenix Theatre v New Yorku leta 1961. Temu so sledile krstne uprizoritve enodejank Na odprtem morju (Na pelnym morzu, 1961), Karol (Karol, 1961), Strip-tease (Strip-tease, 1961). Enodejanke obravnavajo odnos med individualnim ter brezosebnim in korumpiranim javnim dobrim. Čeprav so bile napisane pod totalitarnim režimom, presegajo okvire nacionalne kulture, mešajo različne literarne tradicije in se oddaljujejo od socialističnega realizma. Že v zgodnjih dramah se je Mrožek izogibal direktnih političnih in zgodovinskih aluzij, njegovo Orwellovsko kritiko moderne totalitarne države pa je opazila tako njegova publika kot njegovi kritiki. Tako kot mnogi vzhodnoevropski avtorji je pogosto uporabljal prispodobe namesto kritike družbe. V svojih kasnejših dramah je svoje poglede na svet izražal bolj odkrito.

V začetnem obdobju dramskega pisanja, ki se začenja s Policaji in konča s Tangom, so v njegovih dramah prevladovale groteskne prispodobe. Kot ugotavlja Jan Kłossowicz, se Mrožkove prispodobe nikoli ne nanašajo na prepoznavne dogodke, ampak s prispodobami ponazarja, smeši in analizira razloge za socialne in politične fenomene; ustvarja karikature in izmišljen portret socialne, etične in politične stvarnosti, v kateri je živel. Razlog za popularnost Mrožkovih grotesknih prispodob tiči tudi v dejstvu, da so na Poljskem grotesko dojemali kot izraz razširjenega, vendar neizrečenega, nekonformističnega odnosa do tradicionalnih vzorcev in uradnega literarnega programa.

Mrožkove zgodnje igre so najprej usmerjene proti hinavščini povojne politične in kulturne izkušnje na Poljskem, vendar pa jih prav zaradi uporabe prispodob in stereotipne, lutkam podobne narave njegovih likov lahko beremo in razumemo v različnih kontekstih. Podobnost z dramatiko absurda je zahodnoevropski publiki omogočila, da je Mrožkova politična besedila razumela skozi prizmo eksistencialnih vprašanj in na novo interpretirala njihove dramske konflikte kot ujetost v usodo.

Mrožek je 3. junija 1963 prostovoljno zapustil Poljsko. Njegov odhod s Poljske ni imel političnih razlogov. Domovino je zapustil, da bi pobegnil pred pisateljsko formulo, ki jo je na Poljskem razvil, da bi pobegnil pred skušnjavo, da bi nadaljeval z istim načinom pisanja. Njegov odhod je pomenil prelom z njegovo odvisnostjo od politično-administrativnih struktur, ki so mu dajale podporo in ga prepoznale kot avtorja, hkrati pa so ga ves čas kontrolirale. Ko je zapustil domovino, se je lahko nehal pretvarjati, da je poljski politični sistem normalen, lahko se je osvobodil svoje intelektualne in moralne izprijenosti. S svojim prostovoljnim izgnanstvom je dobil možnost, da se je ponovno vzpostavil kot pisatelj. V tujini je hitro opustil svojo dotedanjo poetiko, ki je temeljila na podtekstih, ki jih je delil s poljsko publiko.

Do leta 1968 je živel v Italiji, potem pa se je preselil v Pariz. Na Poljskem sta tega leta izšli njegovi igri Czarowna noc in Śmierć porucznika. Leta 1964 je izšla njegova igra Tango, ki je svojo krstno uprizoritev doživela v Jugoslovanskem dramskem pozorištu v Beogradu 21. aprila 1965. Tango je drama o generacijskem konfliktu, predvsem pa prikazuje, kako mladostni idealizem preraste v brezobzirno borbo za moč in oblast ter tlakuje pot nasilju. Med letoma 1963 in 1968 je v Nemčiji izšla zbirka njegovih iger v treh knjigah, v Franciji pa leta 1966 zbirka njegovih iger v dveh knjigah. Za svoje literarno delo v letih 1963 in 1964 je leta 1964 prejel nagrado fundacije Alfreda Jurzykowskega v New Yorku.


Foto: Jaka Babnik
Leta 1968 so v dnevniku Le Monde in v Kulturi objavili njegovo protestno pismo, s katerim se je javno izrekel proti poljskemu vojaškemu sodelovanju ob sovjetski vojaški intervenciji na Čehoslovaškem. Poljski konzulat ga je zato takoj pozval, naj se vrne v domovino, česar Mrožek ni storil. Zaprosil je za politični azil v Franciji in raje sprejel svoje brezdomstvo, svoj položaj outsiderja in ostal v Parizu. Poljska oblast je na njegovo nepokorščino odgovorila tako, da je za nekaj časa prepovedala tiskanje njegovih del, prepovedala je uprizarjanje njegovih iger, njegove knjige pa so umaknili iz knjižnic. Leta 1971 je izstopil iz Društva poljskih pisateljev.

V začetku 70-ih let 20. stoletja je odpotoval v ZDA in v Južno Ameriko. Leta 1978 je postal francoski državljan. Na njegovo prošnjo so ga ponovno včlanili v Društvo poljskih pisateljev. Prvič po svojem odhodu iz domovine je obiskal Poljsko.

Svojo izkušnjo izgnanstva je opisal v drami Emigranta (Emigranci, 1974), v kateri se srečata akademik in delavec na novoletno noč. Begunca iz Vzhodne Evrope, ki nimata veliko skupnega, izgubita celo vsak svoje sanje. Na Poljskem se je v začetku 70-ih let 20. stoletja počasi spremenil odnos do njegovega pisanja, umaknili so prepoved in izšli sta dve njegovi igri Szczesliwe wydarzenie (1971) in Klavnica (Rzeznia, 1973).

Ko je leta 1981 ministrski predsednik Wojciech Jaruzelski uvedel vojaški udar in aretiral vodje sindikata Solidarnost (Solidarność), je Mrožek svoj protest spet javno izrazil v Le Mondu. Poljska vlada je zato spet prepovedala televizijska predvajanja njegovih iger in objavljanje njegovega pisanja v poljskih časopisih. Njegove igre so še vedno uprizarjali v poljskih gledališčih, prepovedali pa so dramo Ambasador (Ambasador, 1982), ki je bila krstno uprizorjena v gledališču Teatr Polski v Varšavi 22. oktobra 1981 tik pred razglasitvijo vojaškega udara. Leta 1983 je Mrožek protestiral tudi proti razpustitvi Društva poljskih pisateljev (ZLP).

K ustanovitvi sindikata Solidarnost leta 1980 v Gdansku so vodili delavski nemiri, sindikat je s časom postal močna politična sila. Okrnil je prevlado Komunistične partije in leta 1989 slavil zmago na parlamentarnih volitvah. Leto kasneje je kandidat Solidarnosti Lech Walensa postal predsednik države.

Leta 1987 se je Mrožek poročil z mehiško gledališko režiserko Susano Osario Rosas in zavrnil nagrado poljskega literarnega sklada. Naslednje leto je v Avstriji prejel nagrado Franza Kafke in v Stockholmu sodeloval na simpoziju, ki sta ga organizirala Nobelova fundacija in švedsko narodno gledališče Kungliga Dramatiska Teatern iz Stockholma.

Leta 1990 so v Krakovu priredili festival, ki je bil posvečen Mrožku. Leta 1997 se je z ženo Susano Osario Rosas preselil v Krakov. Od konca 90-ih let 20. stoletja so na Poljskem njegove stripe in kolumne objavljali v največjem dnevniku Gazeta Wyborcza. Leta 2003 je prejel najvišje francosko priznanje francosko legijo časti (Chevalier de la Légion d'honneur). Zadnja leta svojega življenja je preživel v Franciji. Umrl je 15. avgusta 2013 v Nici.

Viri in literatura

Stephan, Halina. Transcending the Absurd. Drama and Prose of Sławomir Mrožek. Amsterdam – Atlanta: Studies in Slavic Literature and Poetics, Volume XXVIII, 1997.
http://www.kirjasto.sci.fi/mrozek.htm
http://culture.pl/en/artist/slawomir-mrozek


Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 6817 Kb)