Nataša Tič Ralijan, po kitajskem horoskopu kača, sicer pa škorpijon, se je najprej pojavila na filmskem platnu in šele nato na odrskih deskah. Nastopila je v filmu Jožeta Pogačnika Kavarna Astoria (1989), potem pa smo jo lahko videli še v naslednjih filmih: Primer Feliks Langus ali Kako ujeti svobodo (1991), Đuka Begović (1991), Morana (1993), Nasmeh pod pajčolanom (1993), Peter Kržišnik (2004), Mokuš (2006) in Estrellita (2007).
Film Kavarna Astoria je šel na več festivalov, med drugim tudi v Pulo. Nataša je prištopala na tiskovno konferenco z velikanskim klobukom na glavi, zaradi česar so vsi hrvaški mediji potem pisali, češ da se obnaša že kot prava zvezda ... Toda Nataša je bila zadovoljna. Namestili so jo v hotel, hrane in pijače je bilo v izobilju in za povrh vse zastonj ...
Foto Samo Marija Strelec
Ta na videz krhka gospa, ki naj bi gene za komedijo podedovala od svojih babic, je polna igrivosti, strasti, neizmerno privlačne energije in ganljive miline. »Poprček,« je rekel Samo, ko mi je prvič pripovedoval o njej. S Samom M. Strelcem sta bila sošolca na igralski akademiji, sodelovanje pri aktualni predstavi Svobodni zakon pa je njuno prvo sodelovanje po 18 letih! Je instinktivna igralka z izjemno močno prezenco ter smislom za improvizacijo v odlični kombinaciji z disciplino in pridnostjo.
Nataša je po rojstvu drugega otroka, sinčka Tosje, obležala. Diagnoza: tuberkuloza. Dva meseca je visela med življenjem in smrtjo. Dva meseca je v bolnišnici na Golniku pritiskala svoj nosek ob šipo in gledala smreko, ki se je pokončna dvigovala tam zunaj v nebo, tam zunaj, kamor ona ni mogla. Življenja se je oklepala z vsemi štirimi, z vsemi božjimi in z vsemi svojimi človeškimi močmi. Hotela je ostati, za svoje otroke, za moža in tudi zase. Smisla za humor ni izgubila niti, ko je bila najbližje smrti: nekega dne si je na svojo masko (maske so nosili vsi, pacienti, zdravniki, sestre) narisala velik nasmeh. Da bi vedeli, da je ona spodaj vesela, da verjame, da ne obupuje ...
Po bolezni je v času okrevanja naredila nekaj osebnih obračunov in se zamislila, kako naprej. Eno njenih ključnih spoznanj je bilo, da je treba s seboj ravnati ljubeče in lepo. In da o svoji izkušnji bolezni in o svoji veliki zmagi preprosto mora govoriti, ker lahko s tem sporočilom pomaga tistim, ki v svojih stiskah potrebujejo navdih in moč za vztrajanje in upanje.
Tudi njen igralski poklic se ni izognil situ: zakaj, kakšen smisel ima vse skupaj. Ob svojih obiskih v domovih za ostarele pa je spoznala, koliko lahko pomeni dotik prijazne, življenjske radosti polne (kaj pa je erotika drugega kot najbolj koncentrirana življenjska radost?) Ana Lize. Ljudem, dostikrat odvečnim, pozabljenim in odloženim, so zažarele oči in trpko stisnjene ustnice so se vihale v nasmeh ter nemalokrat planile v krohot.
Nataše se spomnimo iz oddaj Spet doma in TV Poper, največjo medijsko prepoznavnost pa ji je prinesla Ana Liza. Zanjo je prejela viktorja za posebne dosežke Akademije Viktor ter številne nagrade občinstva. Dvakrat je bila Slovenka leta po izboru bralcev Nedela, leta 2005 pa med Janinimi nominirankami za Slovenko leta. Leta 2005 je bila izbrana za vitezinjo dobre volje (med doslej izbranimi vitezi edina vitezinja!). Novembra 2004 je prejela nagrado Franeta Milčinskega Ježka, ki jo podeljuje svet RTV Slovenija za izvirne dosežke in opuse v zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti, ki sledijo žlahtni tradiciji Ježkovega duha. Istega leta je bila osebnost leta na Radiu Orion. Prejela je Borštnikovo nagrado za mlado igralko, bila Stopova igralka leta, leta 1991 pa je bila nagrajena s Severjevo nagrado za diplomsko vlogo v drami Življenje podeželskih plejbojev:
Foto Samo Marija Strelec
Trinajst let je bila zaposlena v ljubljanski Drami. Vzdušje v tej hiši opisuje kot togo in tekmovalno, obenem pa priznava, da se je ob odličnih soigralcih v tem obdobju naučila zelo veliko. Imela je več kot 30 vlog in med njimi žal samo eno komično. Potem je šla za nekaj časa v Gledališče Koper, zdaj pa z družino živi v Ljubljani in je svobodna umetnica. Zelo rada igra s svojim možem.
Nataša je Pirančanka: kot otrok je ob poplavah brez konca in kraja čofotala po Tartinijevem trgu in se nastavljala ter bežala pred valovi, ki so butali ob obalo. V Piranu je imela tudi sanjsko, naravnost filmsko poroko, toda šele potem, ko je diplomirala. Bodoči mož je diplomo namreč postavil kot pogoj, ;-) ni se hotel poročiti kar samo s tajnico.
Nataša je po osnovni šoli končala srednjo administrativno šolo in se za nekaj časa kot tipkarica zaposlila v Cestnem podjetju Koper. Da bi se na to vsakodnevno tlako le nekako privadila in jo zdržala, je vsako jutro pred službo na stadionu odtekla tri kroge. Po štirih mesecih in 21 dneh se je končno sprijaznila, da ji gre tek dosti boljše od nog kot tipkanje od rok. Preselila se je v Ljubljano in prvo leto študirala na Višji upravni šoli, nato pa se je na prigovarjanje Aleksa Štakula, ki ga je s svojim pripovedovanjem šal in dovtipov, vedno nasmejala, vendarle odločila, da poizkusi še na igralski akademiji. Z gledališčem se do tega trenutka pravzaprav ni dosti srečevala: ni igrala v šolskih gledaliških skupinah in tudi kot gledalka v gledališče ni zahajala (razen dvakrat v Glej, ko so bile karte res poceni.) Na sprejemnih izpitih pa je požela buren aplavz profesorjev: navodilo, naj bo čarovnik, je izpolnila tako, da je dala roko v domnevni cilinder in vlekla in vlekla in vlekla in vztrajala in vztrajala, na koncu pa rekla: »Noče it ven ...«
Z možem sta, kot pravi, dobra ljubimca, prijatelja in starša ... Gašper je s svojim zaupanjem in vero vanjo znal izbezati na plan talente, za katere si Nataša niti v sanjah ne bi mislila, da tlijo v njej, kaj šele, da so se pripravljeni prikazati pri belem dnevu. Ljubi naravo, prijatelje, svojo družino in sebe. Otrokoma se posveča s nenasitljivim zadovoljstvom, saj se zaveda, kako hitro beži čas in da se vsaka priložnost zamujena vrne kvečjemu samo še ... nekajkrat.
-----------------------------------------------------------------------
* Rada sem srečna – Dokumentarni portret Nataše Tič Ralijan http://www.rtvslo.si/odprtikop/dokumentarci/rada-sem-srecna-dokumentarni-portret-natase-tic-ralijan/
** Hočevar, B. Resne reči začinjene s humorjem, Delo, 19. februar 2003.