Igralec je profesionalen človek

Dramski in filmski igralec Tadej Toš se je rodil v Ljubljani v prvi polovici 70. let prejšnjega stoletja. Otroštvo je preživel na Ptuju, kjer je med igranjem z lego kockami, avtomobilčki, indijancev in kavbojcev, partizanov in nemcev nenadoma zrasel v fanta, ki so ga bolj od prej omenjenih iger začela zanimati dekleta. Nekega dne je eno od njih spremljal do gledališča, do znamenitega Teatra III. Legendarna gledališka mentorica Branka Bezeljak Glazer ga je takoj poslala na oder, kjer se mu je začel razodevati dotlej še popolnoma neznani in neskončno zanimivi svet: bolj ga je raziskoval, bolj je v njem rasla radovednost, bolj kot je užival v njem, bolj ga je bil lačen, več barvic kot barv, več možnosti kot najbolj divjih sanj, slast potešitve in neskončna želja po »še« z roko v roki ... Neprimerljivo s čimerkoli dotlej in s čimerkoli še dolgo potem.

Včasih v šali pripoveduje, da se je za študij igralstva odločil, ker je imel šolanja že čez glavo: »Če bi hotel postati zdravnik ali odvetnik,« pravi, »bi bil v šoli še danes. V gledališču pa sem lahko oboje in še marsikaj drugega, npr. mehanik.« Še vedno je prepričan, da se je pravilno odločil. »Ne bi si želel biti še enkrat pred izbiro poklica, ker je ponudba del vsak dan večja in svet vsak dan manjši.«

 V času šolanja na igralski akademiji v Ljubljani je bil član gledališke skupine ZATO. Žejni ustvarjanja, izražanja in igranja ter pijani od mladostnega entuziazma, da je mogoče z nekaj vere, ljubezni in upanja pripraviti do cvetenja še tako trmasto mrtvo stvar, so pod vodstvom Sama M. Strelca pripravljali vznemirljive gledališke dogodke in z njimi strastno preganjali poletno mrtvilo s Ptuja ter utirali pot profesionalizaciji gledališča. Njihova vnema je bila nalezljiva in znali so z dobrimi idejami okužiti tiste, ki so imeli v svojih rokah ustrezne vzvode moči in financ.

Najprej se je zaposlil v SNG Maribor, toda kmalu se je v želji po večjih igralskih izzivih in na povabilo Mateje Koležnik podal v novogoriško gledališče. Čez čas se je v Maribor vrnil. Vse, kar je bilo takrat pomembno, je bilo igrati, igrati, igrati ... Preizkusiti vse, nabrati kar največ različnih igralskih izkušenj. Nič ni bilo težko, nič ni bilo preveč in nič predaleč.

Sodeloval je in še sodeluje z gledališčem na Ptuju in drugimi slovenskimi pa tudi tujimi gledališči, piše dramske tekste, pesmi, snema kratke filme, pojavlja se na radiu Radiu City kot »stationvoice«. Ukvarja se z internetom, navdihuje se ob glasbi: »Poslušam vse, kar mi lepo pade v uho. Stvari, ki so mi všeč, poslušam znova in znova, do najmanjše podrobnosti, poskušam zlesti izvajalcem v srce in glavo. Pesem, ki mi je všeč, lahko poslušam tudi 100-krat zaporedoma, ni problema.« Če pogledamo njegove filmčke na Youtubeu, zaznamo zavidanja vreden občutek za dramaturgijo. Človek mnogih talentov, ki mu primanjkuje verjetno edinole časa: »Ustvarjalnost je moja svetlordeča kri in boleče telo, moj hobi in moje delo, s katerim plačujem račune. Sproščam jo vedno in povsod, ne vem, kje je sprostim največ, ker mi konstantno uhaja, tudi na dopustu.«

Foto: Samo M. Strelec 

S svojo družino živi na Kicarju pri Ptuju, med drevesi in v zelenem. V sezoni 2009/10 uveljavlja starševsko pravico do polovičnega delovnega časa, ki jo imajo v Sloveniji starši do dopolnjenega tretjega leta prvega otroka. Pravi, da se imajo lepo in da so silno radi doma: »Nikoli nisem bil srečnejši kot v trenutku, ko sem prvič držal v naročju svojo hčerko.«

K oblikovanju svojih igralskih kreacij pristopa študiozno, pragmatično in v odnosu do režiserja in soigralcev kar se le da fleksibilno. Vesel je, kadar mu režiser dovoli, da vlogo oblikuje po svoje: takrat najprej izkleše izčiščen in jasen temelj, v katerega vkoplje svoj igralski instrument, ta pa iz trdnih tal pod nogami leti v vrtoglave in z močno sugestivnostjo nabite momente. Rad se poigrava z materiali in jih uporablja na neobičajne načine.

Ob močni in prepričljivi režijski viziji in ideji se zna prepustiti in se pusti zapeljati v raziskovanje vsega tistega, česar še ne pozna, kjer se počuti negotovega in kjer sluti nujno in tudi nevarnost tveganja.

Zelo pomemben je zanj gledalec: »Nemoralna in neetična se mi v gledališču zdi predstava, ki jo delajo ustvarjalci le zase, publika pa mora to gledati. Prevečkrat pozabljamo, da se gledališče zgodi šele takrat, ko so v dvorani gledalci. Gledališko nemoralno in neetično se mi zdi, če pozabi na publiko.« **

Za svoje dosedanje delo je prejel kar nekaj nagrad:

OPOMBE:

* Jenuš, N. Hotel sem narediti Hamleta za telebane, sam: pogovor z igralcem Tadejem Tošem, Ampak, 2007, str. 18–22.

** Babšek, A. Tadej Toš: »Ničesar ne prepuščam naključju.«, Dialogi, 1999, str. 3–11.