»Vstopim«

Podsvet je igra – v vseh pomenih te besede – ki se dogaja med petimi liki. Nastopijo uspešen poslovnež Sims, znan kot Papa, mlada detektivka Morris, profesor naravoslovja srednjih let Doyle, deklica sijočega videza Iris in gost mladostnega videza Woodnut. Ameriška avtorica Jennifer Haley čas dogajanja opredeli kot bližnjo prihodnost – glede na skokovit razvoj digitalnih tehnologij bodo v igri opisane tehnološke možnosti po vsej verjetnosti del vsakdana že v prihodnjih desetih letih. Kraj dogajanja – soba za zaslišanje in viktorijanska vila.

Podsvet je ob prvem branju tipična ameriška kriminalka, kjer so organi pregona po pravilu brezkompromisni, pozitivni, načelni in v službi dobrega, njihovi osumljenci pa so deležni vseh vrst šikaniranja, kršenja zakonov, pravil, etičnih načel – vse za dosego končnega cilja, tj. preprečitev kriminalnih dejanj. Niz šestnajstih prizorov z epilogom sledi načelom maksimizacije učinka, ki ne zgreši cilja. Gledalec je ob vsakem novem podatku, razkritju ali osvetlitvi določene teme vedno znova presenečen, šokiran ali začuden, seveda do natanko določene ravni. 

 »Bog jih ne obsoja, zakaj bi jih mi?«

Navidezna osrednja tema je pregon pedofilskih in drugih skrajnih spolnih praks, pa četudi le v virtualni obliki. Dejansko pa sta v tem že postavljeni dve pasti – vprašanje svobode v domišljiji ter vpliv domišljije na resničnost. Tema – vprašanje svobode v virtualnem okolju, kot je internet, ter posledice navideznih dejanj v dejanskem, resničnem svetu – ni nova, niti ni povezana zgolj s digitalnimi tehnologijami. Že v Bibliji je zapisano, da je grešna misel enakovredna grešnemu dejanju, zato je v obeh primerih potrebno kesanje. Nadzor nad mislimi je vprašanje vsakega sistema, odgovor je skorajda vedno pozitiven – v smislu, da je nadzor potreben, le poti do njega so različne. Biblično načelo, da tudi greh v mislih kliče po pokori, je v igri Podsvet izpeljano v svoji skrajnosti. Po tem načelu imajo tako navidezna dejanja v navideznem svetu – raznoteri prepovedani spolni in drugi akti – posledice v realnem svetu. Še posebno zaradi tehnološke dovršenosti domene, zaradi katere uporabniki ob izvajanju teh dejanj doživljajo dejanske čutne zaznave na svojem fizičnem telesu. Poročilo agenta pod krinko navede kar nekaj presenetljivih učinkov – od nedolžnega potenja dlani, alkoholne omame, občutenja vibracij glasbe pa vse do okusa krvi v ustih, ko se ob izvajanju "programa" – okrutnega razsekavanja otroškega telesa – poškropi z žrtvino krvjo.

 »Pa kdo ste sploh vi?«

Jennifer Haley v Podsvetu z učinkovitimi sredstvi dobro napisane konverzacijske drame preplete večno temo nadzora nad domišljijo še z vprašanjem identitete. Z vstopom v digitalna navidezna okolja namreč lahko uporabniki prevzemamo poljubne oblike ter tako spreminjamo identitete. Videz in nabor lastnosti v fantazijskih svetovih nimata meja – na voljo je vse od samoroga do krvoločnega demona. Avtorica v svoji igri zaostri presečišče navidezne in realne identitete, ko temo naveže na provokativni motiv pedofilije. Morala in etika sta si tu enotni – vsa dejanja proti spolni in/ali telesni nedotakljivosti otrok so obsojanja vredna.

Toda avtorica ne ostane pri moraliziranju, saj svoje like zaplete v gosto mrežo čustvenih odnosov in tako s presenetljivimi razkritji dvojnih identitet do konca sprevrača predstavljena stališča, začrtana načela in nepremostljiva nasprotja. Moralizatorska detektivka ob zbiranju dokazov za sodni pregon kot gost v preiskovani domeni Skrivališče zagreši prav vsa dejanja, ki jih preganja v resničnem svetu, ugledni poslovnež Sims pa v Skrivališču kot Papa deluje kot zvodnik, spodbujevalec, motivator sprevrženih dejanj svojih gostov. Najbolj presenetljiva je dvojna identiteta deklice Iris. Za podobo osemletnice stoji profesor naravoslovja srednjih let, ki se z vsem žarom naivne otroške ljubezni zaljubi v Papana. Vozlanje identitet, načel, načinov komuniciranja je v skladu z vsemi dramaturškimi načeli maksimalnega učinka na gledalca.

 »Življenje brez posledic«

Sims med zaslišanji dokazuje, da so za vsemi avatarji – tako odraslimi gosti kot za otroki – polnoletne odrasle osebe, kar zagotavlja »skladnost dogajanja z zakonskimi predpisi o sporazumnem igranju vlog«. Po zakonu so namreč dovoljena vsa sporazumna dejanja z udeležbo polnoletnih, prisebnih oseb. Simsov argument je torej, da kljub raznoterim podobam, ki jih uporabniki prevzemajo v navidezni resničnosti, dogajanje ostaja brez posledic, saj je vse le igra brez vpliva v realnem, fizičnem svetu. Vrag, ki se skrije v podrobnost, je tehnologija, saj ta omogoča čutne zaznave v fizičnem telesu igralca oziroma uporabnika. Čeprav je čutna zaznava spodbujena z navideznim dražljajem, je njen učinek realen.

 »Obstaja meja, celo v domišljiji«

Na vprašanje o svobodi v domišljiji oziroma svobodi misli avtorica v svojem delu ne daje enoznačnega odgovora. Ali pa se vsaj na prvi pogled zdi tako. Če so v logičnem argumentiranju stališča likov dokaj izenačena oziroma zagotovo prevladajo argumenti obeh osumljencev Doyla in Simsa o nujni zaščiti svobode v domišljiji, o brezkompromisnem zagovoru anonimnosti v virtualnem svetu, o nujnosti spoštovanja zakonskih predpisov, ki omogočajo sporazumno igranje vlog, pa na čustveni ravni avtorica prav ta načela postavi pod vprašaj. Prav vsakdo med odrskimi liki skozi zasledovanje logičnih načel izgubi del sebe, postane žrtev okoliščin oziroma trpi posledice prav zaradi teh načel.

 »Me ljubiš?«

Načelo o sporazumnem igranju vlog pokoplje – dobesedno – profesorja naravoslovja Doyla. V navidezni resničnosti se tako močno poistoveti s svojim avatarjem, osemletno deklico Iris, da se zaljubi v Papana, pedofila, ki vodi domeno za izživljanje najbolj skritih prepovedanih nagnjenj. Neuslišana ljubezen Doyla požene v samomor, pred tem pa preko Iris izda identiteto Papana in tako omogoči kaznovanje Simsa, stvarnika in upravnika domene Skrivališče, v resničnem svetu. Izbris domene pomeni tudi uničenje vseh navideznih identitet. Ob tem ne izgine le Iris, temveč tudi Woodnut – avatar detektivke Morris, s katerim je preiskovala dogajanje v Skrivališču. Samomor Doyla je izguba detektivke Morris, saj se je kot agent pod krinko v navideznem svetu zaljubila v Iris. In končno v epilogu svojo izgubo prizna tudi cinični Sims oziroma vsemogočni Papa. V podoživljanju zadnjega pogovora, ki sta ga imela z Doylom – seveda v podobah Papana in Iris – slednjemu končno prizna svojo ljubezen.

 »Izgon v resnični svet«

Nedvomno je poleg teme prav vrhunska uporaba in izraba dramskih izraznih sredstev botrovala tako silovitemu preboju dela med svetovne odrske uspešnice. Jennifer Haley je zagotovo avtorica z obsežnim obrtnim znanjem, s katerim kroti divjo domišljijo. Igra Podsvet ima zgolj dva kraja dogajanja – sobo za zaslišanje in viktorijansko vilo, pri čemer sta ta dva kraja postavljena v različna svetova – v resnični svet ter v Podsvet. Avtorica v dialog vplete podatek, da je Podsvet pravzaprav internet, seveda tehnološko izpopolnjen, nakaže pa tudi mračno sliko prihodnje družbe. Odtujenost, osamljenost in osiromašenost življenjskega okolja vse več ljudi potisne v prestop – v resničnem življenju postanejo sence, saj telo ohranjajo v vegetativnem stanju s pomočjo naprav, v Podsvetu pa si izberejo poljubno obliko avatarja – postanejo karkoli oziroma kdorkoli, živijo poljubna življenja, predajajo se poljubnim užitkom. Čutno osiromašena resničnost izgubi boj z navidezno resničnostjo, v kateri ni omejitev – ne čutnih, ne moralnih niti ne družbenih.

Dobro poznavanje tako virtualnih svetov kot tudi tehnoloških podrobnosti, predvsem pa izraznih potencialov se kaže v jasnem, natančnem označevanju nujnih tehničnih podrobnosti. Jennifer Haley se je namreč do prve uprizoritve Podsveta v Los Angelesu in prejema prestižne nagrade preživljala z oblikovanjem spletnih strani, v prostem času pa je še vedno aktivna igralka vsaj ene virtualne igre. Njena vizija digitalno ozaveščene družbe je mračna, grozeča, pa vendar prepredena z odkruški človeške topline, srčnosti, občutki krivde, iskrečim smehom ter čisto na koncu tudi s priznanjem ljubezni. Vprašanje, ki si ga vseskozi zastavlja, je pravzaprav zelo romantično – je življenje brez ljubezni možno in če je, ali je temu vredno reči življenje? Skozi pet likov vedno znova na različne načine pritrjuje nujnosti ljubezni, njenim raznoterim pojavam. In ultimativni pritrditvi, četudi le s fantazijskim, sanjskim pogovorom dveh najmanj pričakovanih zaljubljencev, ko vnese na ostrino britve odkrušek nežnosti. In zato je Podsvet igra – v vseh pomenih – drama pa zgolj v svoji navidezni obliki.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/2,5 Mb)