Momo je deklica brez preteklosti, saj ne vemo, od kod prihaja, ne poznamo njenih staršev ali sorodnikov, sama ne ve niti tega, koliko je stara, pa vendar se vsakomur takoj prikupi. S pozornim poslušanjem in opazovanjem si pridobi prijatelje tako med otroki kot tudi med odraslimi. Odrasli ji uredijo bivališče v starodavnem gledališču, za otroke pa se z njenim prihodom začnejo najbolj fantastične igre. Deklici Momo je avtor pripisal vrsto lastnosti svoje mame, saj je tudi ona rasla kot otrok brez staršev. Občudoval je njen veliki pogum, iznajdljivost, radovednost in pripravljenost na učenje. Te lastnosti v sebi združuje tudi Momo. Pri reševanju časa, ki so ga ukradli sivi gospodje, Momo pomaga malce pravljična želva Kasiopeja, ki vidi natanko pol ure v prihodnost in ji s svetlečimi se napisi na svojem oklepu sporoča navodila. Michael Ende je imel zelo rad živali, v njegovem vrtu so prebivale vsaj tri želve. Sicer so ga te živali še posebno privlačile, saj izredno dolgo živijo. Obstajajo želve, ki so starejše od dvesto let, kar je za nas ljudi že skoraj nepredstavljivo. Njihov notranji čas teče drugače kot naš.
Kaj se zgodi Momo in njenim prijateljem?
Momo in njeni prijatelji se soočijo s strašljivimi sencami sivih gospodov, katerih glavna naloga je prepričati čim več ljudi, da bodo začeli varčevati s časom. Sivi gospodje vsakomur svetujejo, naj opusti vse nepotrebne stvari – druženje, pogovore, branje, zabavo, celo spanje in premišljevanje. Tako prihranjeni čas naj bi podaljšal življenje. In odrasli zanemarjajo otroke, otroci si želijo samo še več igrač. Vsi postajajo vedno bolj in bolj podobni sivim gospodom – hladni, brez čustev in brez srca. Momo izgubi celo najboljšega prijatelje Gigija. Sivi gospodje Gigiju omogočijo kariero televizijske zvezde, zato nima več časa za druženje. Ko je Momo že čisto obupana, jo obišče želva Kasiopeja in jo odpelje do mojstra Hore, gospodarja časa. Čas, ki so ga ljudem pod pretvezo nakradli sivi gospodje, jim lahko vrne samo Momo in tako izniči sive gospode, hkrati pa tudi svojim prijateljem povrne pravi občutek za čas. Ji bo uspelo?
Kako je nastal roman Momo?
Nemški pisatelj Michael Ende je zaslovel s knjigo Jim Knof in strojevodja Luka pa z njenim nadaljevanjem Jim Knof in divja trinajsterica, najbolj pa je znana njegova Neskončna zgodba. Z juga Nemčije se je pisatelj z ženo v začetku sedemdesetih let preselil v Rim, kjer je živel v bližini antičnih ruševin. Všeč mu je bilo, kako so ljudje v Rimu mirneje in predvsem s precej več veselja opravljali svoje delo, nikoli pa niso pozabili na druženje in veselje. Potem je od prijatelja dobil v dar žepno uro brez kazalcev. Tako si je postavil vprašanje, kaj je pravzaprav čas, kako z njim ravnamo in zakaj ga nekaterim ljudem vedno primanjkuje. Iz opazovanja življenja okoli sebe, z domišljijo in postavljanjem zanimivih vprašanj je pisatelj sestavil zgodbo o deklici Momo, njenih prijateljih in tatovih časa. Zgodba je postala knjiga, iz knjige je nastala predstava pa tudi film, risana serija, strip, opera, radijska igra …
Kaj je čas?
Momo pravi, da je čas vsakogar skrit v srcu in da je čas pravzaprav življenje. Srčni utrip je bil v preteklosti tudi merilo za sekundo – srce utripne približno šestdesetkrat v minuti. Mojster Hora Momo pove, da je izvir časa vsakega posameznika v njegovem srcu, da je pravzaprav življenje. Ko srce preneha biti, se ustavi tudi posameznikov čas. Pokaže ji rože enournice, ki cvetijo v srcu vsakega živega bitja in merijo čas. Vsaka enournica je lepša od prejšnje in niti dve si nista enaki, ker tudi ure našega življenja niso enake, izkušnje in občutja pa jih delajo vedno bogatejše. Sivi gospodje so pravzaprav občutek, da nam čas uhaja, da ga primanjkuje, da je zapravljen.
Kaj nas Momo lahko nauči?
Ko pozabimo uživati v življenju, sivim gospodom pravzaprav omogočimo vstop v svoje srce in jim dovolimo, da nam ukradejo čas. Če pa v danem času – življenju uživamo, ga izpolnimo z veseljem, radostjo, radovednostjo, druženjem, učenjem, igranjem, poštenim delom, potem preživimo življenje s srčnim časom in sivim gospodom ne damo nobene priložnosti. »Najmanj naredi, kdor nikoli nima časa,« je pregovor, ki pove prav to resnico.
Povezave:
- Gledališki list Momo pdf
- Več o predstavi
- Klavdija Zupan na Repu
- Uršula Teržan na Repu
- Fotogalerija na SiGledal
Michael Ende, Klavdija Zupan
MOMO
Režija: Klavdija Zupan, Uršula Teržan
Dramaturgija in odrski gib: Uršula Teržan
Likovna podoba: Irena Pivka
Glasba: Mario Marolt
Video: Jan Simončič
Svetovalec za govor: Tomaž Gubenšek
Oblikovanje luči: Božidar Miler
Asistentka za likovno podobo: Mateja Lukežič
Nastopajo:
Martina Maurič Lazar – Momo, Želva Kasiopeja
Polonca Kores – Gigi, animacija Sivih gospodov
Brane Vižintin – Gostilničarka Nina, Massimo, Bibigirl, glas Sivih gospodov
Nina Skrbinšek – Brivec Fusi, Paolo, Zidar Nicola
Karel Brišnik – Mojster Hora, glas Sivih gospodov
Irena Zubalič Žan – Marija, animacija Sivih gospodov
Marko Velkavrh – animacija ure Mojstra Hore in Sivih gospodov