Vincenzo Bellini (1801–1835), eden izmed treh najvidnejših italijanskih romantičnih opernih skladateljev pred Verdijem (poleg Rossinija in Donizettija), se je rodil v Catanii na Siciliji v glasbeni družini (oče in dedek sta bila kapelnika v stolni cerkvi sv. Agate). Bellini je zelo zgodaj kazal glasbeno nadarjenost, še posebej pa ga je zanimalo gledališče. Prvo opero semiserio Adelson e Salvini (1825) je komponiral že v času študija na Kolegiju sv. Sebastijana pri Niccolòju Zingarelliju v Neaplju. Kmalu zatem je napisal melodramo Bianca e Fernando za neapeljsko gledališče Teatro San Carlo. Opero je za poznejšo izvedbo v Teatru Carlo Felice v Genovi nekoliko predelal. Prvi prodornejši uspeh pa je dosegel z operama Il pirata (Gusar) leta 1827 in La straniera (1829) v milanski Scali, in sicer ob pomoči tedaj najpomembnejšega opernega libretista Feliceja Romanija.

Bellini se je pri operni publiki priljubil še prej kot štiri leta starejši Donizetti in je svoj položaj favorita obdržal kljub neuspehu svoje pete opere Zaira, ki jo je ustvaril po Voltairovi pesniški predlogi ob svečanem odprtju Novega vojvodskega gledališča (Nuovo Teatro Ducale) v Parmi, ki je v času njegovega življenja niso več uprizorili. Precej odlomkov iz te opere je Bellini pozneje uporabil za uglasbitev Shakespearove tragedije Romeo in Julija s spremenjenim naslovom, I Capuleti e i Montecchi (1830), ki so jo uspešno uprizorili v beneški operi Teatro La Fenice. V naslednjih treh letih so sledile tri mojstrske operne stvaritve v Milanu: La sonnambula (Mesečnica), Norma ter Beatrice di Tenda. Uprizoritev zadnje opere v Benetkah je bila manj uspešna, kar je povzročilo spor med Bellinijem in libretistom Romanijem. Zadnjo opero I puritani (Puritanci) je Bellini napisal za uprizoritev v Parizu, kjer se je po krajšem obisku Londona poleti 1833 ustalil do konca življenja. Velik poudarek je v tej operi namenil predvsem melodiji, vendar z njo ni mogel zakriti pomanjkljivosti z vidika harmonskega stavka, orkestracije in ritma (zlasti njegove enoličnosti).

Tako z vidika besedila kot glasbe je za Bellinija obveljal ustvarjalni credo »s petjem do joka« (it. »far piangere cantando«). Glasba naj bi čustveno neposredno in spontano učinkovala na poslušalce, kar je Belliniju uspevalo bolj kot kateremkoli skladatelju pred njim. Sicer pa sta bili posebnosti njegovega kompozicijskega sloga tudi pogosto menjavanje dura in mola ter odmikanje v oddaljene tonalitete. Bellini je bil eden izmed najbolj priljubljenih skladateljev tudi pri glasbenih ustvarjalcih, še posebej ga je cenil Richard Wagner zaradi njegove »močno občutene glasbe, ki se zgledno prilega besedilu«. Verdi je občudoval Bellinijeve dolge melodične linije (it. melodie lunghe), s katerimi je »znal izraziti celotno vsebino«, vzor pa je bil tudi Pucciniju in Stravinskemu.

Bellini in libretist Romani sta se po pogodbi obvezala, da za izvedbo v milanskem Teatru Carcano pripravita opero do februarja 1831. Najprej sta imela v načrtu uglasbitev drame Hernani Victorja Hugoja, a sta namero opustila, ko je avstrijska cenzura v Milanu prepovedala omenjeno Hugojevo dramo. Romani je za novo opero predlagal besedilno predlogo Eugèneja Scribeja in Jean-Pierra Aumerja za baletno pantomimo z naslovom La somnambule, ou L'arrivée d'un nouveau seigneur (Mesečnica, ali Prihod novega gospoda) iz leta 1827. Za novo operno stvaritev je Bellini uporabil nekaj odlomkov iz osnutka opere Hernani.

Središčna vloga v Bellinijevi operi Mesečnica (La sonnambula) je Amina, ki kot sirota živi v hiši mlinarice Terese. Zaročena je z bogatim kmetom Elvinom iz neke švicarske vasi. Prav v tej vasi se Rodolfo, sin nedavno umrlega okrajnega grofa in zemljiškega gospoda, odloči prenočiti med svojo vrnitvijo domov, čeprav so ga vaščani posvarili, da ponoči straši vaški duh. Nesrečni dogodki se začnejo vrstiti, ko Amina v spanju vstopi v Rodolfovo sobo v vaški krčmi, ki jo upravlja njena tekmica Lisa, in se od izčrpanosti uleže v grofovo posteljo. Vaščani, ki jo najdejo ob zori, ji očitajo nezvestobo, ljubosumni in globoko prizadeti Elvino pa razdre njuno poroko. Rodolfu nihče ne verjame, da prikazen ni nihče drug kot Amina, ki hodi v spanju. Šele ko se ta v snu pojavi na vaškem trgu pred začetkom Elvinove poroke z Liso in v sanjah izpove svojo nedolžnost, Elvino spozna svojo zmoto in se spravi s svojo izvoljenko.

Amina je tako sorodna vlogi Ninette iz Rossinijeve opere Tatinska sraka (La gazza ladra) in drugim dekliškim vlogam iz oper semiserij, ki jih nedolžne osumijo prešuštva oziroma nezvestobe, dokler se ne izkaže resnica, ki jih obvaruje življenjske nesreče. Gre potemtakem za mešanico resnih in komičnih vlog iz oper s srečnim zaključkom. Take vloge zasledimo že v operah Giovannija Paisiella – pri tem še posebej izstopa vloga Nine iz opere Nina, o sia La pazza per amore (1789) –, pa tudi v Donizettijevih operah Linda di Chamounix in Ljubezenski napoj (L'elisir d'amore). Bellinijeva Amina je idealen primer mladostno naivne in nedolžne vloge iz omenjene »polresne« operne zvrsti. Za razliko od drugih Bellinijevih oper v Mesečnici ni kakšnih vidnejših dramatičnih ali strastnih izbruhov, vseeno pa jo zaznamujejo arije z zahtevnimi koloraturami, na primer Aminina vstopna arija, Come per me sereno, ali duet Amine in Elvina, Son geloso del zefiro errante.

Že v prvi Aminini ariji močno izstopajo kolorature, deloma v diatoničnih, delno pa tudi v kromatičnih pasažah. Sicer pa so Bellinijeve operne stvaritve na splošno zaznamovane z elegično obarvanimi melodijami, kot je narekovala tradicija zgodnje neapeljske šole, po kateri pevski glas vselej dominira nad orkestrskim partom. Šele v poznejših operah (Norma, Puritanci) se Bellini posveča bogatejši in kompleksnejši orkestraciji. Mesečnica velja danes poleg Norme za najpogosteje izvajano Bellinijevo opero. Po mnenju več poznavalcev ima partitura zelo malo šibkih točk, vsebuje pa povečini lirična in elegična mesta. Strastnih izbruhov, kot jih lahko zasledimo v operah Norma, Il pirata (Gusar) in La straniera (Tujka), skorajda ni. Med štirinajstimi točkami zasledimo v Mesečnici kar sedem arij, dva dueta, duet z zborom in celo kvartet z zborom.

Opera Mesečnica se ne začenja s »standardno« uverturo, ki bi predstavila najbolj ključne glasbene teme in motive, ampak s pastoralnimi zvoki iz daljave (it. voci pastorali, voci lontani), ki ustvarjajo podeželsko vzdušje. K sproščeni in idilični atmosferi prispeva tudi zbor, ki nenehno ponavlja zlog la, la, la … Amina se zbranim vaščanom zahvali za prisrčno dobrodošlico s kavatino: »Care compagne, e voi teneri amici … Come per me sereno.« Potem ko prispe notar, za njim pa z zamudo tudi Elvino, ki poda Amini prstan, mladoporočenca podpišeta sklenitev zakona, kar prikaže duet: »Prendi: l'anel ti dono.« Med svate nepričakovano zaide Rodolfo, sin nedavno umrlega grofa, ki v Amini prepozna ljubezen iz svojih mladostnih dni. Rodolfo jo začne opazovati z občudovanjem, zato postane Elvino ljubosumen (začetek dueta Son geloso del zefiro errante). Amina do prišleka ne goji nobenih posebnih čustev, zato brez večjih težav potolaži svojega izvoljenca Elvina.

Amina se po svojem »nočnem sprehodu« v snu, med katerim zatava do Rodolfove sobe in naposled zaspi na njegovi postelji, zaman trudi dokazati nedolžnost, saj vse okoliščine namigujejo, da je bil glavni motiv Amininega nočnega obiska ljubezenski sestanek z grofom. Prvo dejanje se tako konča s finalom, ko Elvino iz nepomirljive jeze in globoke razočaranosti nad Aminino domnevno nezvestobo odpove poroko: »Non più nozze.«

Prvi prizor drugega dejanja uvede zbor kmetov, ki želijo obiskati grofa Rodolfa in ga spodbuditi, naj ubrani Aminino čast in javno razglasi njeno nedolžnost. Amina potoži svoji krušni materi Teresi, da jo je Elvino zapustil. Njen poskus, da bi ga prepričala o svoji nedolžnosti, je ponovno obsojen na neuspeh, kar prikaže Bellini v dvodelni Elvinovi ariji Tutto è sciolto, ki jo uvaja Aminin recitativ s poslednjimi verzi: »Vedi, o madre, è afflitto e mesto.« Ob recitativu intonira rog molovo melodijo Elvinove arije. Amina nato ponovno spregovori – v upanju, da se bo Elvino vrnil k njej – z recitativom: »Sono innocente, io tel giuro. Colpa ancuna in me non è.« Vendar Elvina ne prepriča, zato slednji nadaljuje s svojo arijo Pasci il guardo e appaga l'alma.

Zbor naznani prihod grofa Rodolfa, ki je prišel v vas, da bi prisegel Aminino nedolžnost, vendar ostane Elvino neizprosen in sname nevesti poročni prstan. Kljub dramatičnemu trenutku pa glasba ne izraža njegove jeze v kabaleti Ah! perché non posso odiarti, temveč prejkone izrisuje njegovo razdvojenost: proti vsem pričakovanjem tokrat ni »mesečnica« Amina tista, ki bi izgubila razsodnost, ampak Elvino zaradi premočnih čustev (globokega razočaranja, melanholije in jeze), kar se odraža tudi v glasbeni podobi Amininih arij, ki kažejo na njeno odločnost in samozavest. Tako v finalni ariji (stretti) Ah! non credea mirarti ... Ah! non giunge uman pensiero Bellini jasno nakaže, da se bo Elvino vrnil k Amini.

Muzikolog Carl Dahlhaus v svoji analizi Aminine finalne arije trdi, da sodi ta, še posebej njen zaključni del (Andante cantabile), med »paradigme bellinijevske melodike«. Gre za poskus, da bi bodisi eden ali drugi tehnični korelat dosegel višjo raven »otipljivosti« znotraj estetskega učinka dolge melodije. V Elvinovi ariji Io più non reggo a tanto duolo pa Bellini s prehodom iz durove tonalitete v molovo »opisuje« njegovo žalost, obenem pa nakaže pot k srečnemu razpletu in razjasnitvi spleta nesrečnih okoliščin in nesporazumov. Da bi podčrtal »spravljivejše« tone, je Bellini v Aminini finalni kadenci dodal spremljavo violončela. Zgleden primer tipično romantične ansambelske igre je tudi kvintet z zborom iz finala: »D'un pensiero e d'un accento rea non son né il fui giammai.« Na koncu opere slavi zbor vaščanov Amino prebujenje iz spanca in uresničitev njenih sanj.

Krstna izvedba opere La sonnambula 6. marca 1831 v milanskem Teatru Carcano s sopranistko Giuditto Pasta v naslovni vlogi in s tenoristom Giovannijem Battisto Rubinijem je doživela velik uspeh, prav tako njene nadaljnje uprizoritve še istega leta v londonskem King's Theatre (v ulici Haymarket) in pariškem Théâtre-Italien, že naslednje leto (1832) v Budimpešti (v nemškem jeziku), 1834 v Dresdnu in na Dunaju, 1836 v Berlinu, 1836 v Sankt Peterburgu, 1850 v Chicagu itd.

V 20. stoletju so Mesečnico po daljšem presledku, še posebej po odlični pevski poustvaritvi sopranistke Joan Sutherland, spet redno uvrščali v operne programe. Posebno vrednost pa je operi s svojo ekspresivno odrsko prezenco prispevala Maria Callas. S konca 20. stoletja velja omeniti še posebej uspešne kreacije naslovne vloge Mesečnice v izvedbi Edite Gruberove, Lucie Aliberti, June Anderson, Natalie Dessay in Cecilie Bartoli, v vlogi Elvina pa so se odlikovali tenoristi Luciano Pavarotti, Alfredo Kraus, Nicolai Gedda, Juan Diego Flórez idr. V Ljubljani so Mesečnico prvič uprizorili že štiri leta po milanski praizvedbi, in sicer 15. decembra 1835 (v gledališki sezoni 1834/1835) v času gostovanja gledališke družbe impresarija F. A. Zwoneczka. V sezoni 1839/1840 je Mesečnico ponovno izvedla operna družba Josefa Glöggla, v sezoni 1841/1842 pa družba Eduarda Neufelda. 1. februarja 1850 so Mesečnico uprizorili v ljubljanskem Stanovskem gledališču. Izvedli so jo tamkajšnji operni ljubitelji pod vodstvom Gašparja Maška.

Prva Bellinijeva opera, ki so jo s pomočjo Musikvereina (Glasbenega združenja) izvedli člani Diletantskega društva 25. julija 1843 v Mariboru, je bila Norma. To je bila obenem prva operna stvaritev, ki je bila v Mariboru izvedena v celoti. Že 28. januarja 1841 je impresarij (operni ravnatelj) Carl Meyer poleg drugih točk, ki so jih na predstavi izvajali člani njegove gledališke družbe, uvrstil tudi finale iz Bellinijeve opere Mesečnica. Mesečnico so v Mariboru v celoti uprizorili šele po drugi svetovni vojni, in sicer v sezoni 1974/1975 s premiero 11. aprila 1975 in desetimi ponovitvami. Režijo opere je pripravil Franjo Potočnik, scenografijo Jože Polajnko, kostume Vlasta Hegedušić, koreografijo pa Iko Otrin. Operni zbor je pripravil Ferdo Pirc, dirigenta predstav sta bila Marko Žigon in Boris Švara. V glavnih vlogah so nastopili Mileva Pertot (Amina), Jernej Plahuta (Elvino), Stanko Colnarič (Rodolfo), Majda Švagan (Teresa), Zorica Barač (Lisa) idr.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)