»Vsaka glasba je dobra, razen dolgočasne.«

»Preprosta melodija in ritmična raznolikost – to je tisto, za kar si prizadevam v svoji glasbi.«

Italijanski skladatelj Gioacchino¹ Antonio Rossini (1792–1868), zadnji veliki »klasicist«, kot se je sam označeval, je že zelo zgodaj (kot malokateri glasbeni ustvarjalci) zaslovel ne le v Italiji, ampak po vsej Evropi. Na Dunaju je zasenčil celo Beethovna, Schuberta in Webra. O njem in njegovem delu so še v času življenja krožile številne anekdote. Predvsem so ga že zgodaj zaznamovali kot »masovnega opernega producenta«, ki komponira veliko »enako zvenečih oper« in se bolj zanima za dobro francosko kuhinjo kot pa za glasbeno ustvarjanje. K takšni kolektivni predstavi o skladateljevi osebnosti je prispevala predvsem tedaj dobro brana Stendhalova biografija La vie de Rossini iz leta 1824. Tudi Wagner je o njegovih operah ob neki priložnosti omalovažujoče dejal: »Kdor pozna eno od Rossinijevih oper, pozna vse.« Beethoven pa se je, nasprotno, ob Rossinijevem obisku na Dunaju leta 1822 pohvalno izrazil o njegovem delu: »O, Rossini, vi ste torej skladatelj Seviljskega brivca ... Čestitam vam za to opero. Igrali jo bodo, dokler bo živela italijanska opera ...« »Brivca« sta pozneje kot odlično operno delo ocenila tudi Johannes Brahms in Hector Berlioz.

Rossini si je temeljito glasbeno izobrazbo pridobil na Liceo musicale v Bologni, kjer je študiral violončelo (1806–1807), klavir (1808–1810) in kontrapunkt (pri patru Stanislau Matteiju). S posebno zavzetostjo je preučeval opere Josepha Haydna, Wolfganga Amadeusa Mozarta in Domenica Cimarose. Ko je leta 1810 sklenil študij v Bologni, je njegov opus obsegal že opero Demetrio e Polibio, dve simfoniji in kantato Il pianto d'Armonia sulla morte di Orfeo. Leta 1810 se je prvič predstavil kot operni skladatelj v Benetkah (v Teatru San Moisè) z operno farso Ženitvena zamenjava (La cambiale di matrimonio). Do 1812 je komponiral nadaljnjih pet oper, največ enodejank – fars, ki so jih izvedli v Benetkah in Milanu. Že uspeh prve operne stvaritve ga je opogumil za komponiranje naslednje opere L'equivoco stravagante (Nenavaden nesporazum); zanjo je prejel naročilo bolonjskega gledališča Teatro del Corso (premiera je bila leta 1811). Leto pozneje je skomponiral kar pet oper v zvrsti opere buffe: L'inganno felice (Srečna prevara), La scala di seta (Svilena lestev), La pietra del paragone (Preizkusni kamen), L'occasione fa il ladro (Priložnost dela tatu) ter Il signor Bruschino (Gospod Bruschino). Z opero La pietra del paragone je debitiral v milanski Scali. Po drugi svetovni vojni so jo večkrat izvajali tudi v nemškem jeziku z naslovom Die Liebesprobe (Preizkus ljubezni).

Z junaško melodramo (melodramma eroico) Tancredi, še posebej pa s komično opero (dramma giocoso) Italijanka v Alžiru (L'italiana in Algeri) si je leta 1813 pridobil najvidnejše mesto med italijanskimi skladatelji. Od takrat so se kar vrstile komične in opere serie. V obeh zvrsteh je Rossini ustvarjal pomembna dela. Leta 1815 je spoznal slovitega impresarija Domenica Barbaio ter z njim sklenil pogodbo, s katero se je obvezal, da bo komponiral za Teatro San Carlo v Neaplju po dve operi na leto. Ker pa je dobival naročila za pisanje oper tudi od drugih italijanskih opernih gledališč, je v tem času komponiral izredno veliko; nekaj oper celo v dveh do štirih tednih. Pogosto si je izposojal kakšen odlomek ali točko iz svojih lastnih oper, največkrat iz prediger, ansambelskih prizorov ali arij. Posebno značilen primer je uvertura k Seviljskemu brivcu, ki jo je sprva namenil operama Elizabeta, kraljica Anglije (Elisabetta, regina d'Inghilterra, 1815) ter Avrelij v Palmiri (Aureliano in Palmira, 1813).

Leta 1822 je z Barbaio odšel na Dunaj, kjer je s svojimi operami doživel velik sloves. To leto se je tudi poročil s slovito špansko mezzosopranistko Isabello Colbran, zaradi katere je v številnih operah namenil osrednjo vlogo koloraturnemu mezzosopranu, na primer v Seviljskem brivcu, v operah Pepelka (La cenerentola), Italijanka v Alžiru ter Elizabeta, kraljica Anglije. V slednji je uvedel tudi dve novosti: prvič je natančno izpisal vse okraske in recitativo secco² zamenjal z recitativom accompagnatom (v izvedbi godal). Leta 1824 se je na povabilo francoske vlade preselil v Pariz, kjer je do leta 1826 vodil Italijansko gledališče.³

Med letoma 1810 in 1829 je Rossini ustvaril okrog štirideset oper iz zvrsti opere buffe in opere serie. V začetku tridesetih let je komponiranje zamenjal za kulinariko. Poleg oper je Rossini pisal tudi komorne, klavirske in orkestralne skladbe. Potem ko je zaključil s komponiranjem oper, je napisal še sloviti marijanski himnus Stabat Mater (1831–1841), leta 1863 Malo svečano mašo (Petite messe solennelle) za štiri soliste, zbor, dva klavirja in harmonij, ki jo je kasneje priredil za orkester, ter nekaj klavirskih skladb. Od leta 1836 do 1848 je živel v Bologni, kjer je vodil in reorganiziral glasbeno šolo (Liceo musicale), nato se je preselil v Firence, leta 1855 pa v Pariz. Stanoval je v Passyju blizu Pariza, kjer je umrl 13. novembra 1868.

Eno izmed ključnih dilem o Rossinijevi ustvarjalni poti nakazuje vprašanje, zakaj je Rossini tako hitro prenehal komponirati. Očitno se ni mogel sprijazniti z naglim napredkom industrijske dobe, ki jo je zavračal s cinizmom, kot kaže med drugim pismo, ki ga je dve leti pred smrtjo napisal kolegu: »/.../ iz Tvojega pisma povzemam, da si še vedno navdušen glasbenik /.../ Ta umetnost, ki temelji zgolj na idealih in občutju, se ne more izogniti vplivom današnjega časa. Današnji čas pa temelji izključno na spremembah, ki izhajajo iz parnih strojev, kraje in barikad.«

Rossini je bil nedvomno najpomembnejši in zadnji ustvarjalec italijanske opere buffe. Njegov Seviljski brivec (Il barbiere di Siviglia, 1816) pomeni vrh in hkrati veličasten sklep te operne zvrsti. Donizettijev Don Pasquale (1843) in Verdijev Falstaff sta z zgodovinskega vidika le posthumni operi buffi in izjemi, ki potrjujeta, da je 19. stoletje bilo stoletje italijanske opere serie (Carl Dahlhaus).

V svojih operah se je Rossini opiral na operno tradicijo velikih prednikov Niccolòja Piccinija, Giovannija Paisiella, Domenica Cimarose in Wolfganga Amadeusa Mozarta. Označuje jih igrivost in gracioznost, še zlasti pa odsevajo skladateljev poudarjeni smisel za melodično oblikovanje in glasbeno karakterizacijo značajev, še posebej komičnih likov in situacij. Za Rossinija ni bilo nič nenavadnega, da so njegove resne in komične opere nastajale tako rekoč sočasno, v čemer se kaže skladateljeva želja po prenovi tako ene kot druge operne zvrsti. Tancredi je, denimo, komponiral skoraj sočasno z Italijanko v Alžiru (februarja oz. maja 1813). Prav tako je še istega leta napisal Seviljskega brivca, ki ga je sprva naslovil kot Almaviva, o sia L'inutile precauzione, in glasbeno dramo (dramma per musica) Otello (Otello, ossia Il Moro di Venezia), in sicer februarja in decembra 1816. Pri obeh zvrsteh je uporabljal sorodna izrazna sredstva in oblikovne prvine. Tako se pri obeh vrstijo zaporedja prizorov in arij (scena ed aria) namesto dotedanje izmenjave recitativov in arij. Nekaj govorjenih prizorov in daljše monologe z recitativom accompagnatom pa povezujejo jasni, skoraj ostinatno grajeni orkestrski motivi, ki so uporabljeni tudi za povezavo daljših prizorov ali scenskih delov ter predvsem ansambelskih točk v finalu. Pri obeh zvrsteh (v komičnih in resnih operah) ima ob pevskih glasovih pomembno in enakovredno vlogo orkester, ki odločilno vpliva na celovitost opere.

Rossini je bil v obeh opernih zvrsteh še trdno zasidran v klasicizmu, kar kaže zlasti jasna in transparentna oblikovna struktura. Lep primer je prvi finale v Seviljskem brivcu. Z glasbenega vidika sestavljajo finale ostro ločeni, kontrastni odseki. V nekoliko podaljšanem prvem delu pa si v odsekih (in ustrezno vsebini) sledijo orkestrski motivi, ki so glavni nosilci dogajanja. Veselje do prikazovanja živahnih, glasbeno jasno zasnovanih prizorov je glavna značilnost Rossinijevih komičnih oper. Enak način uporabe orkestrskih motivov moremo zaslediti tudi v sočasno nastalih resnih operah, na primer v že omenjeni glasbeni drami Otello.

Če so si z glasbenega vidika Rossinijeve komične in resne opere precej sorodne, pa se po dramaturških učinkih zelo razlikujejo. Prve izražajo predvsem človeške slabosti v smislu nekakšnega dionizičnega veselja (Italijanka v Alžiru, Turek v Italiji in Seviljski brivec), druge pa odsevajo močne dramatične strasti (Otello). Z operama Otello in Semiramide (1823), posebno pa s tragično opero Mojzes v Egiptu (Mosè in Egitto, 1818), podnaslovljeno kot »azione tragico-sacra«, je Rossini sklenil svoje kompozicijsko delo tudi kot skladatelj opere serie. Opera Mojzes v Egiptu sodi sicer med resna operna dela, vendar pa se po poglobljenem dramatičnem izrazu, po številnih bogatih ansamblih in zborih prej približuje oratoriju. Zato ni čudno, da je Rossini leta 1827 izbral prav to opero (najprej jo je predelal v veliko opero z naslovom Moϊse et Pharaon) za uprizoritev v Parizu. Bila je predhodnica zadnje operne stvaritve, Viljema Tella (Guillaume Tell, 1829), nedvomno njegovega razvojno najpomembnejšega in (poleg Seviljskega brivca) bržkone umetniško najvrednejšega dela, s katerim je Rossini uvedel obdobje velike francoske opere.

Za komponiranje Seviljskega brivca je Rossini leta 1815 prejel povabilo vodje rimskega Teatra Argentina na trgu Largo de la Torre, vojvode Francesca Sforza-Cesarinija. 15. decembra je vojvoda, ki je bil sam gledališki »fanatik«, z Rossinijem sklenil pogodbo za uprizoritev komične opere. Rossini si je za libretista izbral rimskega pesnika Cesareja Sterbinija in mu predlagal, naj zanj napiše libreto po komediji Seviljski brivec (Le Barbier de Séville, 1775) Pierre-Augustina Carona de Beaumarchaisa. Naslednja iz trilogije Beaumarchaisevih komedij je tudi Figarova svatba (Le Mariage de Figaro, 1778), ki jo je uglasbil Mozart (Le nozze di Figaro, 1786). V času, ko je Rossini prejel povabilo vojvode Sforza-Cesarinija, so na italijanskih odrih še vedno izvajali Seviljskega brivca (Il barbiere di Siviglia) skladatelja Giovannija Paisielle. Dve uglasbitvi »Brivca« sta nastali še pred Paisiellovo opero. Pred Rossinijem so priljubljeno Beaumarchaisevo komedijo uglasbili še trije skladatelji: Friedrich Ludwig Benda (Der Barbier von Sevilla, 1779), Johann Abraham Peter Schulz (1786) in Nicolas (Nicolò) Isouard (1796). Še istega leta, ko je Rossini začel ustvarjati svojega Seviljskega brivca, pa so izvedli še enega, in sicer od italijanskega skladatelja Francesca Morlacchija, ki je tedaj deloval kot kapelnik v Dresdnu in bil v marsičem zaslužen za popularizacijo italijanske opere v nemških deželah. Medtem ko je v Paisiellovi operi izpostavljena vloga Grofa Almavive, je pri Rossiniju osrednji lik iznajdljivi brivec Figaro. Kljub temu pa velja pripomniti, da odlikujejo tudi Paisiellovega »Brivca« lepe, melodično bogate arije, sijajni ansambli, pa tudi subtilna karakterizacija oseb.

Sterbini je mojstrsko izdelal libreto, v katerem je izkazal velik čut za oblikovanje besedila arij, ki jih je spretno vključil v potek dejanj. Prav po Sterbinijevi zaslugi se je ohranila nekdanja dinamika in izvrstna humornost nekdanjih komičnih situacij v izvirniku. Rossini je Seviljskega brivca napisal v 26 dneh, pri čemer je uporabil nekatere točke iz prejšnjih oper. Kot že omenjeno, je uverturo sprva komponiral za operi Avrelij v Palmiri ter Elizabeta, kraljica Anglije. Iz zadnje je prav tako prevzel točko za drugi del nastopne arije Rosine. Tudi glasbo serenade grofa Almavive je bil že napisal za eno izmed prej nastalih oper, najprej kot zbor v operi Ciro in Babilonia (Kir v Babilonu) in nato v operi Avrelij v Palmiri. Nadalje je uvodni zbor prevzel iz opere Sigismondo (1814), cabaletto Bartola iz drugega dejanja pa iz opere Il signor Bruschino (1813).

20. februarja 1816 je Rossini dirigiral krstno izvedbo svojega Seviljskega brivca v Rimu. Iz spoštovanja do Paisiella (in njegovih zvestih podpornikov med občinstvom) sta s Sterbinijem opero sprva naslovila Almaviva, o sia L'inutile precauzione (Almaviva, ali Odvečna previdnost), kar sta avtorja izpostavila v predgovoru h glasbeni partituri. S poznejšim naslovom Il barbiere di Siviglia, ki je pozneje obveljal vse do danes, so Rossinijevo »commedio« izvedli še istega leta, tj. 10. avgusta v Bologni. Zaradi privržencev Paisiella in izjemno nenaklonjenega spleta okoliščin je bila krstna izvedba neuspešna; šele s prvo reprizo, za katero je Rossini »Brivca« nekoliko predelal in skrajšal (prav tako ni sam dirigiral predstave), je žel vidnejši uspeh, ki se je poslej stopnjeval od predstave do predstave. Praizvedbo predelane opere v Bologni (20. februarja 1816) so pevsko oblikovali: Manuel García (Grof Almaviva), Geltrude Righetti-Giorgi (Rosina), Luigi Zamboni (Figaro), Bartolomeo Botticelli (Bartolo) in Zenobio Vitarelli (Basilio).

Rossinijev Seviljski brivec še danes učinkuje enako privlačno kot nekoč in je eno najpogosteje izvajanih del v operni literaturi nasploh. To pa predvsem zaradi čara Rossinijeve graciozne, duhovite glasbe, polne čudovitih, mestoma ostro ritmiziranih melodij, subtilne inštrumentacije in specifično rossinijevskih značilnosti, kot so znani crescendi v ansambelskih finalih. K veliki popularnosti Rossinijevega »Seviljca« so prispevale zlasti solistične pevske točke, še posebno iz prvega dejanja: spontani nastop Figara, Largo al factotum, ali denimo kavatina Rosine, Una voce poco fa, sta primer pristnega Rossinijevega smisla za glasbeni humor in rafiniranosti, sicer pa je skladatelj sam najboljše opisal svojega »Brivca« mezzosopranistki Isabelli Colbran (poznejši prvi ženi) po uspešnih predstavah v Rimu: »Želim si, da bi moja lepa prijateljica bila zdaj v Rimu kot priča moje zmage. Moj Brivec žanje tu vsak dan večji uspeh ... Podoknica Almavive odmeva ponoči po vseh ulicah; Figarova velika arija 'Largo al factotum' je postala paradni konj vseh basistov, kavatina Rosine 'Una voce poco fa' pa večerna pesem, s katero gre tukaj vsaka lepotica v posteljo, da bi se zjutraj zbudila z besedami 'Lindoro mio sarà' ... V drugem dejanju zveni všečno zlasti duet v pevskega učitelja preoblečenega grofa in doktorja Bartola 'Pace e gioia', arija starega varuha 'Quando mi sei vicina', v kateri sem persifiliral staro šolo in pa konec terceta Rosine, Almaviva in Figara 'Zitti zitti, piano piano' ...«

Poleg omenjenih točk omenimo iz prvega dejanja še serenado Almavive, Ecco ridente in cielo, in njegovo kancono Se il mio nome saper voi bramate, duet Figara in Almavive All'idea di quel metallo, arijo »obrekovanja« Basilia La calunnia è un venticello, duet Figara in Rosine Dunque io son ... tu non m'inganni?, arija Bartola A un dottor della mia sorte in finale prvega dejanja, t. i. kanon kaosa, kot ga nekateri označujejo in ga zaznamuje vrsta glasbenih domislic. V njem posamezne osebe izmenjaje izražajo razne občutke, ampak v točno določeni povezavi. Kanon je tu simbol kaotičnega stanja nastopajočih, ki govorijo drug ob drugem. Začenja ga Bartolo: »Questa bestia di soldato, mio signor ...« Konča pa se prav tako z Bartolom, ki začuden otrpne, ko se izkaže, da je pijan vojaški častnik grof Almaviva: »Freddo ed immobile, come una statua ...«

V drugem dejanju pa omenimo najprej šaljivi duet Bartola in Almavive Pace e gioia il ciel vi dia,⁴ arijo Rosine Contro un cor che accende amore, že omenjeno Bartolovo arietto, ki jo namenja Rosini Quando mi sei vicina amabile Rosina, kvintet Rosine Almavive, Figara, Bartola in Basilia: Don Basilio! Cosa veggo!, arijo Berte Il vecchiotto cerca moglie, v kateri guvernanta obsoja obsedenost starejših mož z mlajšimi dekleti, arijo Almavive Cessa di più resistere, tercet Rosine, Figara in Almavive iz devetega prizora, Ah qual colpo inaspettato!, ter konec (Finaletto II) Figara, Almavive, Rosine in zbora: Di sì felice innesto ... Amore e fede eterna, si vegga in voi regnar.

Seviljski brivec v Mariboru

Če izvzamemo dve predstavi Seviljskega brivca (januarja 1869) v starem nemškem gledališču (Stadttheater in Marburg) v drugi polovici 19. stoletja v izvedbi gostujoče nemške igralske družbe Carla Josepha von Bertalana, so Seviljskega brivca v Mariboru uprizorili sedemkrat. Prvič v sezoni 1948/1949, premiera je bila 3. junija 1949; skupno je bilo 30 predstav. Glasbeni vodja produkcije je bil Dušan Babič, režiral je Peter Golovin, scenografijo pa je pripravil Jože Ipavec. Drugič so Seviljskega brivca odigrali v sezoni 1955/1956, premiera je bila 14. decembra 1955; skupno je bilo 18 predstav. Dirigent je bil Jakov Cipci, režiser Janko Žgajner, scenograf Maks Kavčič, kostume je oblikovala Vlasta Hegedušić. V sezoni 1962/1963 (premiera 30. marca 1962), so v SNG Maribor uprizorili Seviljskega brivca že tretjič in odigrali kar 73 predstav. Dirigiral je Jakov Cipci, dirigent-asistent je bil Boris Švara, režiral je Nino Uršič, scenografijo je oblikoval Maks Kavčič, kostumografijo pa Vlasta Hegedušić.

Naslednjič (četrtič) so uprizorili Seviljskega brivca v sezoni 1977/1978, premiera je bila 9. junija 1978 s kar 34 ponovitvami. Dirigiral je Boris Švara, režirala je Ondina Otta Klasinc, sceno in kostume pa je oblikovala Vlasta Hegedušić. Peta uprizoritev Seviljskega brivca je bila v sezoni 1985/1986 (premiera 28. marca 1986) pod dirigentskim vodstvom Borisa Švare in v režiji Vlada Štefančiča. Scenografijo in kostume je ponovno zasnovala Vlasta Hegedušić. Bilo je 20 predstav. V sezoni 1994/1995 (premiera 16. junija 1995) je bil Seviljski brivec uprizorjen kot zaključna produkcija v izvedbi Opernega studia SNG Maribor pod vodstvom mentorice in pedagoginje Mileve Pertot ob spremljavi klavirja (pianistka Olga Pečeny). Režiser in scenograf je bil Franjo Potočnik. Bili sta dve predstavi.

Šesta uprizoritev Seviljskega brivca v Mariboru je bila v sezoni 1996/1997 (premiera je bila 28. februarja 1997, sledilo je še devet ponovitev), tokrat v slovenskem prevodu Nika Štritofa. Režijsko jo je pripravil Paolo Trevisi, scenografijo je izdelal Giuseppe Ranchetti, glasbeni vodja predstav je bil Boris Švara, zbor pa je naštudiral Robert Mraček. V glavnih vlogah so nastopili: Vinko Paić, Marjan Trček (Grof Almaviva), Mojca Vedernjak, Andreja Zakonjšek (Rosina), Jaki Jurgec, Josip Lešaja (Figaro), Franc Javornik, Ivica Trubić (Bartolo) ter Stevan Stojanović, Ivica Šarić (Basilio). Zadnja (sedma) produkcija Seviljskega brivca v mariborski Operi je bila v sezoni 2006/2007 (s premiero 6. oktobra 2006), in sicer v režiji Plamna Kartaloffa ter pod taktirko Emila Tabakova in Simona Robinsona. V glavnih vlogah so nastopili Robert Nagy, Milan Boškov, Saša Stulić in Dejan Vrbančič (Grof Almaviva), Oana Andra, Irena Petkova in Jelena Štulić (Rosina), Predrag Stojanović in Jaki Jurgec (Figaro) ter Peter Petrov in Miodrag Jovanović (Bartolo). Predstava je bila na programu dve sezoni in je doživela kar 21 ponovitev.

Opombe
1  Novejši italijanski pravopis navaja skladateljevo ime kot Gioachino, v različnih ohranjenih virih v času skladateljevega življenja zasledimo tudi različico imena Giovacchino
2  Izraz dobesedno pomeni »suhi recitativ«, tj. spremljavo pevca s čembalom, pianofortejem oziroma klavirjem.
3  Théâtre-Italien oziroma nekdanja Italijanska komedija, Comédie-Italienne
4  Znan je tudi alternativen naslov arije: Pace e gioia sia con voi.


(Prispevek iz gledališkega lista uprizoritve)