Pogovor s skladateljem Rokom Golobom.

Rok Golob je eden tistih glasbenikov, ki h glasbenemu (po)ustvarjanju pristopajo celostno: je skladatelj, aranžer, producent, dirigent, multiinstrumentalist, izredni profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani pa tudi prejemnik številnih glasbenih nagrad. Posluša raznoliko glasbo, komponira za številne glasbene zasedbe v mnogih glasbenih žanrih, obenem pa verjame, da dobra glasba presega žanrske okvire. Zase pravi, da najbolj uživa v dirigiranju in muziciranju. Letošnje leto je posvetil ustvarjanju svoje prve opere z naslovom The SOUND, za katero je napisal tudi libreto. Občinstvu je želel predati fantazijsko zgodbo z duhovnim sporočilom o pravem zvoku, resnici in pomembnosti zaupanja v lastno intuicijo.

Vaš opus obsega vse od komorne, zborovske in orkestralne glasbe pa do glasbe za jazz in rock ansamble. The SOUND je vaš operni prvenec, za katerega ste sami napisali tudi libreto. Kako ste se znašli pri komponiranju novega žanra? Vam je blizu?

Najprej naj pojasnim, da je ta projekt v meni nastajal že več kot dvajset let. Moj način komponiranja ni tipičen. Zelo malo razumsko komponiram – delam na bazi energij in emocij. Čakam, da pridem do točke, ko me ujame neke vrste utrujenost. Takrat izključim razum, da samo absorbiram energije, ki so okoli mene. V takem stanju dobim tudi zgodbe, sporočila in melodije. Počutim se, kot da teh ne pišem sam, ampak mi jih nekdo pošilja. To je zame zelo naraven način komponiranja. Seveda je tudi drugi, razumski del – orkestracija in instrumentacija – nujno potreben, da glasba zazveni profesionalno, a sama energija, ki je prav tako osnova glasbe, pride spontano, na neki način od zunaj. In še glede novega žanra: čeprav prej še nisem napisal celotne opere, sem veliko delal z opernimi pevci, na primer s Sabino Cvilak, z Nuško Drašček, Matjažem Robavsom in drugimi, zato sem se pri ustvarjanju opere počutil čisto domače. Sicer pa mislim, da dobra oziroma slaba glasba nista vezani na žanr.

Kdaj in kako je nastala zamisel za The SOUND? Če je umetnost odraz družbe in časa, v katerem nastaja, potem gre predpostavljati, da je na nastanek dela morda vplivala nova podoba sveta, ki jo je prinesla epidemija?

Ne. Kot pravim, je bila zgodba v nastajanju že dolgo in se je stalno dopolnjevala. Bila mi je posredovana skozi glasbo. Pred časom sem napisal skladbo Iluzija, ki govori o tem, da domišljija ne obstaja. Za nas je domišljija nekaj, česar ne razumemo in kar nam je od nekod posredovano, lahko iz preteklosti, prihodnosti ali iz drugih dimenzij. V tem smislu je nastajala tudi zgodba opere The SOUND. Po tem ko sem napisal že velik del zgodbe, sem spoznal pevca in skladatelja Gina Vannellija, fenomenalnega glasbenika, ki živi in komponira v Portlandu. Dal mi je nekaj nasvetov glede posameznih prvin v moji operi in delo sem zaključil. Res pa je, da sem med epidemijo veliko časa preživel v svojem domačem glasbenem studiu in veliko ustvarjal.

Letošnja sezona SNG Opera in balet Ljubljana sledi ideji metamorfoze oziroma preobrazbe. Kako je vaše delo umeščeno v ta idejni okvir?

O tem sam nisem razmišljal, a očitno je umetniški direktor Opere Marko Hribernik v mojem delu uzrl pravo povezavo s programsko zasnovo svojega gledališča. Njemu in njegovi ekipi sem zelo hvaležen za priložnost, ki so mi jo ponudili. Mislim, da je prišla ob ravno pravem času glede na trenutno dogajanje v svetu. Moja zgodba govori o tem, da moramo ljudje prepoznati laž ali resnico, kar lahko storimo le tako, da spoznamo sebe in zaupamo svoji intuiciji.

Kako ste sodelovali z režiserjem Jašo Kocelijem in njegovimi gledališkimi sodelavci? Vam je uspelo uskladiti zamisli in pričakovanja?

Jaše predtem nisem poznal, predstavil mi ga je Marko Hribernik, vendar sem bil po prvem sestanku z njim popolnoma navdušen, ker je opero razumel točno tako, kot sem si jo zamislil sam. To sicer ni samoumevno, marsikdo ne bi razumel mojih zamisli, režiserju bi lahko ne bila všeč moja glasba. Naj omenim, da sem s seboj v ekipo pripeljal še Mateja Sušnika, sicer basista v mojem bendu, ki za predstavo oblikuje 3D-animacije. Ekipa je res krasna in trenutno odlično sodelujemo.

Svoje delo ste označili kot »glasbeno vesoljsko potovanje«. Kako torej delo presega konvencije opernega žanra? V čem je posebno?

Mislim, da je poseben ravno način nastajanja dela, kako so se stvari dolgo same zlagale skupaj. Tega nisem načrtoval, ampak se je zgodilo samo od sebe. Zgodbo sem dalj časa čutil v sebi, a sem čakal na primeren trenutek, ki je prišel, ko me je kontaktiral umetniški direktor Marko Hribernik. Od začetka do realizacije pa je minilo veliko časa.

Filozofska naravnanost vsebine in odrešitvena vloga glasbe spominjata na Aleksandra Skrjabina in druge skladatelje, ki so glasbena dela prežemali s svojimi filozofskimi nazori. Vam je kateri od njih blizu oziroma ste se pri komponiranju dela po kom zgledovali?

Nisem. Glasbo iz okolja sicer absorbiram na veliko, a ko komponiram, vse odmislim. Izogibam se tudi skladanju ob klavirju, ker smo na klaviaturi navajeni na posamezne prijeme, ki so nam zato bližje. Velikokrat jih uporabimo iz navade in ugodja, kar včasih ni dobro. V delu The SOUND gre predvsem za zgodbo, ki sem jo želel predati širšemu občinstvu.

Operna hiša želi z vašo opero med svoje občinstvo pritegniti tudi mlajšo generacijo, ki sicer redkeje obiskuje operne predstave. Ustvarili ste delo, ki je namenjeno slehernemu poslušalcu. Kako se to odraža na zvočni ravni?

Dobra glasba je dobra za vse generacije. Orkestri si pogosto dovolijo težavo, da imajo zastarel program. Ampak po mojem mnenju ponuja orkester številne, najmočnejše izrazne možnosti. Glasbo Simfoničnih ekstaz je razumela publika vseh starosti, ker smo se potrudili narediti najboljši program. Pomembna pa je predvsem vsebina. Pri The SOUND sem želel ustvariti iskreno glasbo, ki bi bila najprej všeč meni. Če je glasba iskrena, je všeč tudi občinstvu.

Lahko bi rekli, da je The SOUND delo o zvoku. Govori o katarzični sili Atonove glasbe, ki odreši človeštvo in ga povzdigne na višjo stopnjo zavedanja. Ste pri ustvarjanju dela stremeli k temu, da bi pri občinstvu dosegli nekakšno transcendentalno zamaknjenost?

Delal sem predvsem na tem, da bi v svoji glasbi začutil močno energijo. Vedel sem, da če jo bom začutil sam, jo bodo začutili tudi drugi. To je tudi pomembno sporočilo dela: močna energija, ki je v glasbi, lahko človeka povzdigne; če se ji prepustiš, je lahko glasba najvišja oblika meditacije. Opera je zgrajena na temelju emocij. Posamezne točke povezuje krajši tekst; spremljanje opere bo podobno gledanju filma, vendar z dogajanjem v živo. Pri ustvarjanju pa nisem namensko stremel h kakršnikoli določeni reakciji pri občinstvu.

Ali obstajajo vzporednice med Rokom Golobom in mladim skladateljem Atonom? Bi Atona lahko razumeli kot avtobiografski lik?

Imena Aton sva se spomnila skupaj z Ginom Vannellijem. Všeč mi je bilo tudi zaradi angleške besedne zveze a tone (ang. ton, zvok), ki označuje osnovni ton. Aton v orkestru igra violino, zato v operi izstopa kar nekaj točk, v katerih ima violina solistično vlogo. Sicer pa na vprašanje težko odgovorim, mislim, da bo odgovor pokazal čas.

Operi ste dali angleški naslov. Zakaj The SOUND?

V operi je veliko teksta v laksenščini, jeziku planeta Laxeno, ki sem si ga izmislil sam, nekaj ga je v angleščini, ena skladba pa je v slovenščini. Sam dojemam glasbo in tekstovni material kot skupno energijo. V obdobju, ko je nastajal The SOUND, sem sicer živel v Ameriki, a to ni tesno povezano z izbiro naslova. Mislim, da glasbe ne bi smele omejevati jezikovne bariere in da bi morala ostati odprta. Zakaj The SOUND? Naslov je prišel, šele ko je bila zgodba že dokončana, in nad njim sem bil popolnoma navdušen: zvok kot univerzalna frekvenca, ki spreminja svojo obliko in s pomočjo katere lahko rešimo planet.

The SOUND ni vaše prvo duhovno naravnano delo s fantazijsko vsebino. Vas podobna filozofska naravnanost vodi tudi v osebnem življenju? Od kod jo črpate?

Ljudje pogosto želimo izklopiti svoje čute in energijo. Programirani smo, da od malega sledimo pravilom, tako je tudi na glasbenem področju. Ob začetku študija na glasbeni akademiji smo že popolnoma programirani. Mislim pa, da je dober glasbenik zmožen stopiti iz okvira in ustvarjati izven sistema. Sam na primer verjamem v neverjetne stvari. Pred časom sem v Los Angelesu videl vrhunsko gospel skupino Soul Activation in dobil zamisel, da bi jih združil z našim Big Bandom. Zamisel se je sprva zdela logistično in finančno neizvedljiva, vendar sem šel preko tega in uspelo nam je ne le izpeljati koncert, temveč smo v pol leta izvedli celo turnejo in posneli nov glasbeni material. Nekaj podobno neverjetnega se mi je zgodilo letos, ko so na Kitajskem sprejeli mojo skladbo za orkester kitajskih tradicionalnih instrumentov. Če bi že od začetka razmišljal zgolj racionalno, do tega najbrž ne bi prišlo. Seveda je najtežje hoditi po svoji unikatni poti, vendar mislim, da glasba deluje najbolje, ko si upaš tvegati in se prepustiš svoji intuiciji. Intuiciji skušam slediti tudi v osebnem življenju.

 (iz gledališkega lista uprizoritve)