Monika Marušič, 25. 5. 2023

Od romana v verzih do lirične opere

SNG Opera in balet Ljubljana, Peter Iljič Čajkovski: EVGENIJ ONJEGIN, režija Vinko Möderndorfer, premiera 25. maj 2023.
:
:
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu

Peter Iljič Čajkovski (1840–1893) je že za časa svojega življenja užival veliko slavo kot skladatelj simfonične in baletne glasbe. Začetki njegovega opernega ustvarjanja niso bili ravno bleščeči, a neuspehi so ga še dodatno spodbudili k ustvarjanju nove podobe opernega žanra, s katero je ključno zaznamoval smernice ruskega glasbenega gledališča 19. stoletja.

Zgodnja leta in študij na konservatoriju

Peter Iljič se je v družino rodil kot drugi sin Ilje Petroviča Čajkovskega in Aleksandre Andrejevne Assier. Oba starša sta bila izobražena tako v glasbeni kot tudi v drugih umetnostih in tako je skladatelj otroštvo preživljal v stiku z glasbo. Zaradi materinega porekla je že kmalu bral in pisal tudi v francoščini in nemščini. Družinska guvernanta Fanny Dürbach je že zgodaj opazila njegovo naklonjenost do besed, pisanja pa tudi ruske kulture nasploh, zaradi česar ga je ljubkovalno klicala »mali Puškin« (fra. le petit Pouchkine). Zaradi očetovega dela (bil je rudarski inženir) se je družina po letu 1848 veliko selila – najprej iz Votkinska, skladateljevega rojstnega kraja, v Moskvo ter kmalu za tem v Sankt Peterburg, leto pozneje pa še v Alapajevsk. Po prihodu v mesto je družina najela novo guvernanto, Anastazijo Petrovno Petrovo, ki je z malim Čajkovskim preživljala veliko časa in ga pripravljala na vstop v šolo. Čajkovski ji je leta 1854 posvetil Anastazijin valček, ki danes velja za njegovo najstarejše ohranjeno delo. Družina se je kmalu po prihodu v Alapajevsk povečala za nova člana, dvojčka Modesta in Anatolija, s katerima je skladatelj spletel prav posebno bratsko vez. Modest, ki je pozneje postal pisatelj in dramatik, je s skladateljem sodeloval tudi poklicno pri pisanju opernih libretov, leta 1901 pa je izdal bratovo biografijo.

Med letoma 1852 in 1859 je Čajkovski obiskoval sanktpeterburško Cesarsko šolo prava, ki je tedaj veljala za najprestižnejšo deško šolo v ruski prestolnici. Ob istem času se je začela prebujati njegova želja po glasbenem udejstvovanju in ustvarjanju. Skladateljev brat Modest je v biografiji zapisal, da naj bi Čajkovski v letih šolanja ves čas razmišljal o komponiranju, čeprav je o tem le malo govoril na glas. Učne ure petja je obiskoval pri Luigiju Piccioliju, italijanskem pevcu, ki je pozneje postal profesor na sanktpeterburškem konservatoriju, klavirsko igro pa ga je poučeval Rudolph Kündinger, virtuozni pianist, ki pa tedaj pri Čajkovskem še ni prepoznal posebnega glasbenega talenta. Leta 1859, tik po zaključku šolanja, je Čajkovski sprejel službo na Ministrstvu za pravosodje. Čeprav je svoje delo sprva jemal zelo resno in mu posvečal velik del svojega prostega časa, je njegovo pozornost kmalu pritegnilo družabno življenje, ki je potekalo ob opernih in baletnih predstavah mestnega gledališča. To okolje je postopoma oblikovalo njegov značilni življenjski slog, ki mu je poveljevala družbena sprejetost in prepoznavnost. Nanj je ključno vplivalo tudi leto 1861, ko je službeno prepotoval zahodno Evropo, ki ga je s svojo kulturo tako navdušila, da se je pozneje večkrat vračal v evropske prestolnice in na potovanjih preživel velik del svojega življenja.

Istega leta je Čajkovski začel obiskovati ure glasbene teorije pri skladatelju Nikolaju Zarembi in se leto pozneje vpisal na sanktpeterburški glasbeni konservatorij, kjer je diplomiral leta 1865. Ob glasbeni teoriji in kompoziciji se je izpopolnjeval v klavirski igri pri Antonu Rubinsteinu. Okolje konservatorija je plodovito vplivalo na njegovo glasbeno ustvarjanje, saj so začetne študijske vaje kmalu nadomestila dovršena in izstopajoča dela – še pred diplomo so bili njegovi Karakterni plesi (danes izgubljeni) izvedeni pod taktirko Johanna Straussa mlajšega, ki mu je sočasno evropsko občinstvo nadelo vzdevek »kralj valčkov«. Herman Laroche, skladateljev sodelavec na konservatoriju in dolgoletni prijatelj, je v Čajkovskem prepoznal izjemno nadarjenost in ga ob odhodu s konservatorija označil za največji glasbeni talent v sočasni Rusiji. Konservatorijska dela Čajkovskega že nakazujejo njegovo stališče in kompozicijsko usmerjenost, s katero je želel preseči pereče vprašanje narodnega nasproti mednarodnemu, kije tedaj delilo rusko glasbo. Tako se je ogradil od skladateljev z nacionalističnimi težnjami, ki so v prizadevanju ustvarjanja »pristno ruske« glasbe svoja dela prežemali z ruskim folklornim gradivom in se namerno izogibali tujim vplivom – te je predstavljala t. i. ruska peterka, ki je delovala v okolici Sankt Peterburga. Svoja dela je Čajkovski oblikoval po zahodnih glasbenih zgledih – tako gre v večini njegovih skladb prepoznati zahodnoevropske glasbene oblike in kompozicijske postopke, v nekaterih pa na primer tudi aluzije na Beethovnova in Schumannova dela.

Leta 1866 se je Čajkovski preselil v Moskvo, kjer je na pobudo Nikolaja Rubinsteina začel poučevati na tamkajšnjem glasbenem konservatoriju. V moskovskem okolju je sklenil številna nova prijateljstva in poznanstva ter se družil s tamkajšnjo literarno in gledališko elito ter konservatorijskimi sodelavci, s katerimi se je srečeval na Rubinsteinovem domu. A družbeni prepoznavnosti in slavi se je pogosto umikal in v mestu iskal mirnejše kraje. Nezadovoljen je bil tudi s skromno konservatorijsko plačo, zaradi česar je dodatno služil s prevajalstvom. Začetnim študijskim kompozicijskim uspehom je sledilo zatišno obdobje, ki je obrodilo le od časa do časa.

Prva operna dela

Pri ustvarjanju odrskih del se je Čajkovski že od samega začetka srečeval tako s konceptualnimi kot tudi praktičnimi izzivi. Zdi se, da je le stežka prišel do ustreznih libretov, čeprav je sodeloval z nadarjenimi ruskimi dramatiki in pisci. Kljub domiselnim glasbenim idejam so bila njegova dela pogosto dramatično šibka. Nesrečno je bilo že nastajanje skladateljeve prve opere Vojvoda (1868), zaradi nesporazumov z libretistom Aleksandrom Ostrovskim je libreto moral dokončati kar sam. Taka rešitev se ni izkazala za najboljšo, opera je namreč zvrstno pristala nekje med romantično komedijo in resno dramo. Tudi na odru ni doživela pretiranega uspeha – Laroche je libreto raztrgal kot slabo priredbo že tako nesmiselne zgodbe, glasbo pa označil za preveč eklektično. Njegovi kritični oceni je Čajkovski desetletje pozneje celo pritrdil v pismu svoji zaupnici in mecenki Nadeždi von Meck, po tem ko je partituro že uničil. Še slabša usoda je doletela skladateljevo naslednjo opero, Undino (1869), ki z izjemo nekaterih izsekov v koncertni obliki ni bila nikoli izvedena. Čajkovski je nekaj glasbenih zamisli iz svojih neuspelih oper recikliral v poznejših delih, med drugim tudi v operi Opričnik (1872), za katero je libreto po drami Ivana Lažečnikova zopet priredil sam. Zmerni uspeh opere je Čajkovskega spodbudil k nadaljnjemu ustvarjanju, saj je vedno bolj hrepenel po pravem opernem uspehu, in tako je po Gogoljevi zgodbi Božični večer kmalu nastala opera Kovač Vakula (1874), s katero je osvojil prvo nagrado na tekmovanju Ruskega glasbenega društva. Vanjo je polagal velike upe in o njej pisal svojemu bratu Anatoliju: »Še predstavljati si ne moreš, kako jo imam rad! Zdi se mi, da se mi bo popolnoma zmešalo, če mi z njo ne uspe.« Krstno izvedbo dela v Sankt Peterburgu leta 1876 je skladatelj označil za »sijajno polomijo«. Kljub napakam, ki jih je prepoznal v svoji kompoziciji, jo je tudi pozneje večkrat omenjal kot eno svojih najboljših del in jo postavljal ob bok Godalnemu kvartetu št. 2 (1874), Simfoniji št. 4 (1878) in celo svoji naslednji operi, Evgeniju Onjeginu (1877–1878), ki mu je končno prinesla dolgo pričakovani operni uspeh. Tik pred tem je Čajkovski doživel preboj s svojim prvim celovečernim baletom po naročilu gledališča Boljšoj v Moskvi, Labodjim jezerom (1877), ki se je izkazal za gledališko mojstrovino. Občutek za gledališki žanr mu je očitno uspelo prenesti tudi v naslednje delo, saj je Evgenij Onjegin čez čas postal pravi emblem ruskih opernih gledališč.

Evgenij Onjegin (1877–1878)

Čajkovski se je dela lotil na predlog pevke Jelizavete Andrejevne Lavrovske, nekdanje sodelavke na moskovskem konservatoriju. Zamisel ga je tako navdušila, da je nemudoma začel s komponiranjem, o čemer je v pismu poročal svojemu bratu Anatoliju:

Tolja! Napisal bom prečudovito opero, ki popolnoma ustreza mojemu glasbenemu značaju. Zelo boš presenečen, ko ti zaupam njen naslov. Vsi, s katerimi sem govoril o tem, so bili sprva začudeni, vendar jih je zamisel kmalu popolnoma prevzela. In veš, kdo mi jo je predlagal? Lavrovska. Opera bo Evgenij Onjegin! Zanjo imam pripravljen odličen scenarij.

Ob istem času je bratu Modestu pisal:

Še predstavljati si ne moreš, kako vnet sem za to vsebino! Kako vesel sem, da se lahko izognem egipčanskim princesam, faraonom, zastrupitvam in vsakršnim izumetničenim učinkom. Kakšno poetično bogastvo je v Onjeginu.

Libreto, ki tesno sledi istoimenskemu romanu v verzih Aleksandra Sergejeviča Puškina (1799–1837), je skladatelj pripravil v sodelovanju z bližnjim prijateljem, piscem in igralcem Konstantinom Šilovskim. Avtorja sta v delu ohranila velik del izvornih Puškinovih verzov, ki sta jim dodala nove odseke. Iz Puškinovega dela je Čajkovski prevzel le tiste prizore, ki so se mu zdeli primerni za uglasbitev, in tako poslušalcu, ki ne pozna izvirnika, nekoliko otežil razumevanje dogajanja. Prvo dejanje opere se dogaja na posestvu Larinovih in prikazuje podeželsko življenje dveh sester. Starejša Tatjana dneve preživlja zatopljena v ljubezenske romane, mlajši in vedrejši Olgi pa pozornost budi dvorjenje sosedovega pesnika Lenskega. Ta s seboj na posestvo Larinovih pripelje prijatelja Evgenija Onjegina, zdolgočasenega dandyja, ki v hipu očara Tatjano. Tatjana noč prebedi ob pisanju pisma, v katerem Onjeginu prizna svoja ljubezenska čustva, ob zori pa družinsko strežnico Filipjevno poprosi, naj mu pismo posreduje. Onjegin hladno zavrne Tatjanino izpoved in ji svetuje, naj v prihodnje ne razgalja svojih čustev, potrta Tatjana pa ostane brez besed. V drugem dejanju se Lenski in Onjegin udeležita plesne zabave ob Tatjaninem godu na posestvu Larinovih. Zdolgočaseni Onjegin se spogleduje z Olgo, kar hudo vznemiri ljubosumnega Lenskega, ki Onjegina pozove na dvoboj. Čeprav se oba zavedata nesmiselnosti dogajanja, se iz ponosa vseeno spopadeta, Lenski pa je v dvoboju ustreljen. Tretje dejanje se nadaljuje leta pozneje, ko se Onjegin poln razočaranj s potovanj po tujini vrne v Sankt Peterburg. Na plesu kneza Gremina prepozna očarljivo Tatjano, sedaj Greminovo ženo, in spozna, da jo ljubi. Izpove ji svoja čustva in jo prosi, naj odide z njim. Tatjana ga, misleč da je Onjegina očarala zgolj s svojim družbenim položajem, zavrne in odslovi. Čeprav ga še vedno ljubi, ostane zvesta možu, Onjegin pa je na koncu sam in obupan.

Čajkovski je opero zasnoval kot intimno dramo v nizu med seboj ohlapno povezanih prizorov. V operni žanr je prenesel epsko strukturo romana in zapisal, da gre za lirične prizore v treh dejanjih. Delo odraža skladateljevo afiniteto do jezika in poezije, ki je še posebej opazna v solističnih točkah. V ospredje drame tako stopajo intimni prizori – notranji boji protagonistov, odmaknjenih v svet čustev in kontemplacije, ki privedejo do dramskih vrhuncev zgodbe. Med njimi gotovo izstopa prizor pisanja pisma iz prvega dejanja, v katerem Tatjana lirično izpoveduje svoja ljubezenska čustva do Onjegina. Čajkovski mu je namenil posebno pozornost in prizor se je zapisal med vrhove opernih stvaritev. Dramatični vrhunec prizora, v katerem Tatjana razgalja svoja čustva ljubezni in strahu pred zavrnitvijo, se udejanji v verzu »Kdo si? Moj angel varuh ali zahrbtni zapeljivec?« Ta deluje kot refren, ki se pozneje pojavlja v orkestrski  spremljavi, nastopi pa tudi v drugih opernih prizorih, na primer ob snidenju Tatjane in Onjegina. Podobno monološko zasnovan je Onjeginov odgovor na ljubezensko pismo v obliki solistične arije, ki Tatjano privede do molka, zaradi česar protagonista kljub ljubezenski naklonjenosti delujeta popolnoma odtujeno. Po priljubljenosti izstopa tudi kontemplativna tenorska arija »Kaj mi prinese zarja bleda« s konca drugega dejanja, ko Lenski v trenutkih pred dvobojem z Onjeginom premišljuje o strahu pred smrtjo in svoji ljubezni do Olge. Slutnja smrti se v dvoboju uresniči, kar potrdi orkestrska ponovitev motiva iz njegove poslovilne arije.

Čajkovski je posebno pozornost namenil portretiranju protagonistov in njihovemu značajskemu razvoju. Med njimi gotovo izstopa lik Tatjane, ki se s potekom zgodbe iz razčustvovanega in naivnega podeželskega dekleta prelevi v zrelo žensko z jasnimi prioritetami. Njenim liričnim melodijam, ki preraščajo v dramatične izpovedi, kontrastno nasprotuje glasbeni portret hladnega in zdolgočasenega Onjegina, ki ga Čajkovski upodobi z naraščajočim lestvičnim motivom v molu in s sinkopirano spremljavo. Vedri in brezskrbni Olgi, ki se v prvem dejanju predstavi z lahkotno arijo v plesnem ritmu, nasproti stoji romantični pesnik Lenski, ki svoja globoka ljubezenska čustva izpoveduje v elegičnih melodijah. Kljub skladateljevemu siceršnjemu prevzemanju zahodnoevropskih glasbenih elementov, gre v Onjeginu prepoznati značilnosti ruskega epskega realizma, ki se kažejo predvsem v odprtosti forme in portretiranju različnih družbenih miljejev, za kar je Čajkovski uporabil številne plesne ritme. Rustikalni svet ruskega podeželja iz prvega dejanja tako spremljajo preprosti ritmi valčka in menueta, medtem ko je aristokratski svet kneza Gremina v tretjem dejanju glasbeno upodobljen s slovesno polonezo. Dogajanje operne zgodbe razpada v niz prizorov s hitro menjajočimi se prizorišči in časovnimi preskoki, ki zamenjujejo piramidalno strukturo in trojno enotnost, značilno za zahodnoevropsko operno shemo. Tako tudi konec ne ponuja jasnega zaključka zgodbe, temveč pred oči gledalca postavlja potrtega in tavajočega Onjegina. V delu gre prepoznati tudi vzporednice s skladateljevim osebnim življenjem, saj je Čajkovski v času ustvarjanja opere prejel ljubezensko pismo svoje nekdanje učenke Antonine Ivanovne Miljukove, s katero se je kmalu zatem poročil, a je poroko že po nekaj tednih razdrl. Kljub viharnemu obdobju, ki je oteževalo kompozicijski proces, je opero Evgenij Onjegin dokončal v manj kot letu dni.

Čajkovskega je očitno skrbelo pomanjkanje odrskega dogajanja v operi, tako je baronici von Meck pisal:

Ne razumem tistih, ki pišejo glasbo z namenom, da bi ugajala množicam ali izbranim posameznikom. V mojih očeh je pri pisanju pomembno slediti lastnim vzgibom, ne da bi ob tem razmišljali, kako ugoditi temu ali onemu delu občinstva. In točno tako sem ustvaril Onjegina: nisem sledil zunanjim ciljem. Sicer se je izšlo tako, da Onjegin ne bo odrsko zanimiv, zato najbrž ne bo ugajal tistim, ki v operi iščejo odrsko dogajanje. Tisti pa, ki znajo pri operi ceniti glasbene ilustracije vsakdana, preprosta in univerzalna človeška čustva, oddaljena od vsakršne tragičnosti in teatraličnosti, bodo v mojem delu našli zadovoljstvo. Če povem na kratko, delo je bilo ustvarjeno z iskrenostjo in v iskrenost polagam vse svoje upe.

Praizvedbo dela, ki se je zgodila 29. marca 1879 v moskovskem Malem gledališču, je Čajkovski zaupal študentom moskovskega konservatorija pod vodstvom Nikolaja Rubinsteina, vendar predstava, kot je bilo morda tudi pričakovano, občinstva ni prepričala. Prvo profesionalno izvedbo je delo doživelo dve leti pozneje v gledališču Boljšoj, leta 1884 pa je izvedba v sanktpeterburški Dvorni operi Čajkovskemu prinesla dolgo pričakovani uspeh. Zunaj ruskih meja je delo postalo priljubljeno po letu 1892, ko so ga pod vodstvom Gustava Mahlerja izvedli v Hamburgu, s čimer je postalo del stalnega opernega repertoarja zahodnoevropskih mest. Onjegin je tako Čajkovskega povzdignil v vrh opernega ustvarjanja, ki ga je pozneje dosegel le še s Pikovo damo (1890). Izkazalo se je, da je občinstvo nazadnje le prepoznalo pretanjeno kakovost tega opernega dela.

Povezava: PDF gledališkega lista

SNG Opera in balet Ljubljana, Evgenij Onjegin, Peter Iljič Čajkovski, Vinko Möderndorfer

Povezani dogodki

Monika Marušič, 9. 2. 2023
»Sposa mia, non più italiane«*
Monika Marušič, 13. 4. 2023
Združevanje nezdružljivega
Monika Marušič, 19. 5. 2022
Verjamem v neverjetno