Alja Predan, 21. 2. 2020

Vedno sem pisala o moči

Gledališče Celje in Sadsongskomplex:fi, Sofi Oksanen OČIŠČENJE, režija Jari Juutinen, premiera 21. februarja 2020.
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar

Pogovor s pisateljico Sofi Oksanen.

Sofi Oksanen je pisateljica in dramatičarka estonsko-finskega rodu. Velja za eno najbolj cenjenih in mednarodno uveljavljenih literarnih imen. Rojena leta 1977, je svojo kariero začela leta 2013 z romanom Stalinove krave, ki je pred kratkim izšel v slovenskem prevodu Julije Potrč Šavli.

Njen mednarodni vzpon je sledil uprizoritvi drame in objavi romana Očiščenje, za katerega je prejela številne ugledne mednarodne in domače nagrade. V slovenščino je poleg že omenjenih preveden tudi roman Ko golobice izginejo. Leta 2016 je bila gostja festivala Fabula v Ljubljani.

 

Vse vaše biografije navajajo, da imate dvojno poreklo: estonsko-finsko. V kolikšni meri in na kakšen način vas je ta dvojnost zaznamovala kot pisateljico?

Že od otroštva sem živela med dvema družbenima sistemoma, zato mi nič ni samoumevno. To je dobro izhodišče za nekoga, ki se ukvarja s pisateljevanjem. Prav tako je za pisatelja ali pisateljico dobro, da živi nekje, kjer je po eni strani del skupnosti in po drugi strani iz nje izključen.

 

V večini svojih literarnih tem se ukvarjate s travmatičnim prelomnim obdobjem pred, med in po 2. svetovni vojni. S posebnim zgodovinskim položajem Finske, s sovjetsko okupacijo Estonije, z njeno posebno usodo, ko je nacistično okupacijo na neki način doživljala kot osvoboditev od sovjetske represije, in seveda vse strahotne posledice teh časov, ki se vlečejo do danes. Je sprava le mrtva črka na papirju ali je to tema, ki obseda vas osebno?

Finska ni bila nikoli pod nemško okupacijo. In na Nemce nikoli nismo gledali kot na osvoboditelje.
V nasprotju s Finsko je Estonija bila pod okupacijo nacistične Nemčije. Takrat so Nemci Estoncem veliko obljubljali, med drugim tudi to, da bodo Estoniji vrnili neodvisnost, da bodo ljudem vrnili premoženje, ki so ga zasegli Sovjeti, predvsem pa so obljubili, da bodo nazaj pripeljali Estonce, ki so bili deportirani v sibirska taborišča.
Na Finskem je zgodovinski roman priljubljen žanr, o finski zgodovini je bilo že veliko napisanega.
Sicer se tudi v Estoniji aktivno preučuje zgodovino, izhaja veliko spominov in življenjepisov, ki se nanašajo na polpreteklo zgodovino, je pa tam precej malo pisateljev in pisateljic, ki bi to tematiko obravnavali v leposlovju. Gre za precej naraven pojav: za umetnost sta potrebna razdalja in čas.
V vsaki državi bi se morali ukvarjati s svojo zgodovino. Še posebej se je treba z njo ukvarjati v času, ko je demokratični razvoj ogrožen – kot na primer zdaj.
Seveda zgodovina ni izključna pravica le Estonije ali Finske. Ob tem se kaže spomniti naslednjih besed: Kdor ne pozna svoje zgodovine, je obsojen na to, da jo ponavlja.
Največji izziv glede pisanja o zgodovini v Estoniji je povezan z Rusijo, saj se je morala Estonija vedno boriti za pravico, da bi sama pisala svojo zgodovino. Glede Nemčije podobnih težav ni, glede Rusije pa so: Rusija skuša vzpostaviti zgodovinsko naracijo tako doma kot v tujini, uporablja jo kot orodje pri svoji zunanji in notranji politiki, utrjuje mite o veliki domovinski vojni. Rusija zgodovino uporablja kot orodje za politiko moči, kot temelj za kolonizacijo. Poleg tega je zgodovina del ruske politike identitete, politike sonarodnjakov, s katero poskuša rusko govoreče prebivalstvo prikleniti na ruski svet (russkiy mir). To pa je sporno z različnih vidikov. Na Finskem in v Estoniji ne moremo govoriti o zgodovini brez Rusije.
Na Finskem podobnih težav dolgo ni bilo, toda v zadnjem času se je začela Rusija vmešavati tudi v finsko zgodovinopisje. Tako za Finsko kot za Estonijo predstavlja izziv tudi dejstvo, da Rusija ne dovoli dostopa do svojih arhivov. Pri postopku ponovne osamosvojitve Estonije velja omeniti še, da je država dovolila agentom KGB-ja, da so s seboj odnesli arhive. Toda na finsko zgodovinopisje Rusija ne gleda tako sovražno kot na estonsko zgodovinopisje. Za Rusijo je zgodovina tudi del informacijske vojne, kar debato o zgodovini še dodatno zaplete. Poleg tega Rusija zanika deportacije. Za Estonce so deportacije genocid, pri čemer je dialog s tistimi, ki genocid zanikajo, nemogoč.

 

Kako močno je še vedno prisoten strah pred rusko dominacijo baltskih držav in tudi Finske?

Ne uporabljam besede strah, zato na vprašanje ne morem odgovoriti. Sicer gre za eno od vprašanj, ki mi jih najpogosteje zastavljajo, toda vedno ga zastavijo ljudje, ki ne živijo v Estoniji ali na Finskem. Najbrž Islandcev ali Italijanov ne bi nikdar vprašali, ali jih je strah živeti v svoji državi, čeprav živijo na vulkanu.

 

Tudi mi živimo na področju, ki ga je zgodovina 20. stoletja kruto zaznamovala. Stvari nismo pravočasno razčistili, do sprave še ni prišlo. In čeprav sta pravo in zgodovina področji, ki po količini možnih interpretacij včasih prekašata celo dramatiko, vendarle vemo, kdo so objektivni zmagovalci in poraženci. Kako je s tem pri vas?

Glej odgovor na 2. vprašanje.

 

Pri nas z občudovanjem zremo na Finsko in sploh na nordijske države kot na dežele z najmanj korupcije, z največ socialne enakopravnosti in največ enakosti med spoloma? Je to le idealističen pogled od zunaj ali resnica? Ste se kot pisateljica kdaj počutili zapostavljeno?

Finska in ostale nordijske države so fantastične za pisateljice in umetnice. Na Finskem je več kot pol oseb, ki se ukvarjajo s pisateljevanjem, ženskega spola, kar že samo po sebi pove veliko – ženski ni treba pojasnjevati, zakaj se je odločila za poklic pisateljice.
Na Finskem se proda približno enako število knjig pisateljic in pisateljev, pri čemer moški pogosteje kupijo knjige pisateljev, ženske pa se enako pogosto odločijo za dela pisateljev kot pisateljic. Na srečo ženske kupujejo več knjig kot moški. :)
V Združenih državah so na primer dela avtorjev dražja od del avtoric. Razlika je tam precej velika (to pomeni, da pisatelji dobijo več tantiem kot pisateljice).
Na Finskem je ta razlika bistveno manjša, me je pa presenetilo, da razlika vseeno obstaja, kot je razvidno iz članka, objavljenega v finskem časopisu Helsingin Sanomat:
»Izkazalo se je, da so tudi na Finskem knjige avtorjev v povprečju dražje od knjig avtoric. Razlika sicer ni tako velika kot v Združenih državah. Na Finskem so knjige avtorjev v povprečju za 1,46 evra dražje od knjig avtoric, kar predstavlja približno tri odstotke. Pri srednjih cenah pa je razlika že tri evre oziroma šest odstotkov.«1
Z vidika pozornosti, ki jo pritegne knjiga, je pomembno tudi, ali dobijo več priložnosti za intervjuje avtorji ali avtorice. Na žalost se je izkazalo, da dajejo bistveno več intervjujev avtorji. Pri finskem časopisu z najvišjo naklado, Helsingin Sanomat, so zadevo raziskali in bili celo sami presenečeni nad rezultati. Glede na rezultate raziskave, izvedene leta 2018, so avtorice dale le 30 % intervjujev. Pri časopisu Helsingin Sanomat so se odločili, da glede tega nekaj ukrenejo.2
Odraščala sem v svetu, v katerem so bili Finci zelo zadovoljni s stopnjo enakopravnosti. Toda glede na svoje mešano poreklo vem, da so nekateri vedno bolj enakopravni od drugih.
Na Finskem se mi je področje književnosti vedno zdelo zelo enakopravno oziroma enakopravnejše od številnih drugih področij. Ko sem se odločila za študij književnosti in ko sem izdala prvenec, je prevladovalo mnenje, da ni treba posebej govoriti o ženskih avtoricah, saj naj bi zadoščalo že samo dejstvo, da pišejo – ne glede na njihov spol. Če pogledamo zgodovino finske književnosti, je takšno razmišljanje razumljivo, saj so ženske že od začetka sodelovale pri razvoju književnosti v finskem jeziku. Toda tako je bilo le zato, ker je bilo izredno malo ljudi sposobnih pisati v finščini. Izobraževanje je takrat potekalo v švedščini, intelektualci so govorili švedsko. Zato so pisateljski krogi medse sprejeli vsakogar, ki je znal finsko, ne glede na spol. To je razlog, da v zgodovini finske književnosti najdemo lepo število pomembnih avtoric.
Prvi uradni dan, ko se v državi izobeša zastave na čast ženske, pa je bil razglašen šele pred kratkim …
Kot posledica gibanja me too smo začeli statistične podatke bolj podrobno obdelovati tudi na literarnem področju. Nekateri rezultati so me presenetili.3
Statistični podatki kažejo, da na področju literature deluje veliko manj kritičark kot kritikov in da objavljene kritike le v 35 % obravnavajo dela avtoric. In to ne glede na to, da je več kot pol oseb, ki se ukvarjajo s pisateljevanjem, ženskega spola in da na Finskem izide več del avtoric kot avtorjev. Razlika je velikanska.
Toda na področju književnosti so razlike še vedno manjše kot na primer na področju filma. Tam finančna podpora prihaja iz javnih sredstev, pri čemer kar 79 % vseh sredstev dobijo režiserji, kljub temu da iz filmske režije diplomira enako število moških in žensk.
Zdaj je ključno, da se o tem pogovarjamo, čeprav smo se o teh temah v resnici začeli pogovarjati šele pred kratkim. Rekla bi celo, da je mit o Finski kot obljubljeni deželi glede enakopravnosti zaviral razvoj debate na to temo. Vzgajajo nas v prepričanju, da živimo v enakopravni družbi in v to postopoma res začnemo verjeti – toda statistika dokazuje, da gre za mit.

 

Pri podelitvi zadnjih Nobelovih nagrad za literaturo je po mojem prišlo do diskriminatorne geste, ki ni doživela pretiranega razburjenja v javnosti. Zaradi Handkejevih političnih žarometov je namreč fenomenalna pisateljica Olga Tokarczuk ostala povsem zasenčena. Zanima me vaš komentar o tem. Nikakor ne o Handkeju, temveč da je druga nagrada pripadla Vzhodnoevropejki in za nameček še ženski, ko je bilo vnaprej jasno, da se bo pozornost usmerila povsem drugam od literature.

Dobro vprašanje. Ko sem slišala, da bodo podelili dve nagradi, sem takoj pomislila, da bodo morali založniki v številnih državah izbrati, koga bodo izdali. Ne vem, ali se je prodalo enako število pravic za dela Handkeja in Olge Tokarczuk oziroma kakšna je razlika, a rekla bi, da so se v številnih državah odločili le za enega, kjer pa so se odločili za oba, bodo prevedli manj del. Prav tako bo prodaja nižja, saj ljudje ne bodo kupili več knjig le zato, ker sta bili podeljeni dve nagradi.
Nisem spremljala literarnih debat na to temo v drugih državah, a vsaj za Finsko lahko rečem, da teme, ki jih v svojih delih obravnava Olga Tokarczuk, niso bile deležne dovolj pozornosti, kar je škoda, saj avtorji in avtorice iz vzhodnoevropskih držav pri nas že tako niso dovolj izpostavljeni.

 

Domnevam, da ste pri pisanju dvojezični. V katerem jeziku pišete, finskem ali estonskem? Kako velika je razlika mednjima? Podobna, kot so razlike med nordijskimi ali južnoslovanskimi jeziki, ali nemara večja?

Finščina in estonščina spadata v ugrofinsko jezikovno skupino, a sta različna jezika. Med sabo se govorci finščine in estonščine ne razumejo, če ne znajo drugega jezika. Ne pišem v estonščini. Nisem hodila v estonske šole.

 

V 19. stoletju Finska še ni bila samostojna in finščina je bila jezik nižjih slojev. Podobno je bilo v tem času s slovenščino. Zahvaljujoč literaturi in skrbi za jezik smo si oboji ustvarili temelje za samostojno državo. Se danes, ob vdoru angleščine na vsa področja, čuti jezikovna ogroženost na Finskem ali finlandizirate anglicizme in širite svoj jezikovni bazen?

Od skoraj tridesetih ugrofinskih jezikov se dobro piše le trem: finščini, estonščini in madžarščini. Za ugrofinske jezike je torej odločilnega pomena lastna nacionalna država. Nobeden od jezikov, ki se uporabljajo v svoji nacionalni državi, ni ogrožen.
V estonščini je bistveno več izposojenk in tujk iz drugih jezikov v primerjavi s finščino. Angleščina ne predstavlja grožnje, je priložnost, da se Finci odprejo svetu, saj nihče ne govori njihovega jezika.
Jezik preživi in se uporablja samo v primeru, da obstaja izobraževanje na vseh ravneh v tem jeziku in da je njegov obstoj zaščiten z zakonom.

Drugi ugrofinski jeziki obstajajo v Rusiji in so vsi po vrsti ogroženi, izumirajo. Težko jih je oživiti, saj je Rusija agresivna do vrtcev, v katerih se program izvaja v ogroženih jezikih. Rusi na obstoj takšnih vrtcev gledajo kot na delovanje tujih agentov, v njihovih očeh so grožnja. Tovrstne vrtce v Kareliji imajo za središča ugrofinske zarote.

 

Očiščenje ste najprej napisali kot dramo in šele nato iz nje roman. Običajno je pot obrnjena. Kako to? Ste sicer dejavni tudi kot dramatičarka?

Napisala sem dramsko besedilo, ker sem dobila naročilo Finskega narodnega gledališča.
Kasneje sem napisala še dramsko besedilo in radijsko igro Ko golobice izginejo, pa igro in kratko igro Prekratko krilo, ki je krstno uprizoritev doživela v Državnem gledališču na Dunaju. Omenjena kratka drama služi tudi kot podlaga za moj najnovejši roman Pasji park, ki je na Finskem izšel jeseni 2019.
Poleg tega sem napisala libreto za opero Innocence Kaije Saariaho. Svetovna premiera bo letos poleti na festivalu v Aix-en-Provence.

 

Očiščenje je postal vaš najbolj bran in najbolj nagrajevan roman, preveden v več kot petdeset jezikov. Film, ki je bil posnet po njem, je bil celo kandidat za tujejezičnega oskarja. Ste s tem romanom očistili preteklost, ki vas preganja, ali vas bo ta tema zanimala tudi naprej?

Vedno sem pisala o moči in od nekdaj so mi bili všeč zgodovinski romani – rada jih berem in pišem.

 

https://www.hs.fi/kulttuuri/art-2000005689055.html Navedene spletne strani so dosegljive samo v finščini.
Za rezultat napredka glej https://www.hs.fi/paivanlehti/08032019/art-2000006027043.html
Glej novici https://www.hs.fi/kulttuuri/art-2000002815062.html in https://www.hs.fi/kulttuuri/art-2000002815069.html.

prevedla Julija Potrč Šavli

 

Povezava: PDF Gledališkega lista

Očiščenje, Gledališče Celje

Povezani dogodki

Alja Predan, 29. 9. 2017
Utopija kot žanr
Alja Predan, umetniška direktorica FBS, 13. 10. 2010
Gremo!