Bodi gledališče! – smo naslovili uprizoritev, s katero se želimo pokloniti častitljivim sedemdesetim letom naše ustanove. Ta kvazisvetopisemski apel je še pomenljivejši v času, ko je gledališče že skoraj leto dni zaprto in javnosti nedostopno. V času drugega vala bubonske kuge, ki je bil tudi Shakespearov čas, so bila gledališča v Angliji izmenično zaprta več let. A mi smo prepričani, da skoraj pol tisočletja kasneje vendarle ne more biti in ne bo enako. Slutimo, da se naš zapor počasi izteka in da bodo ljudje lahko že kmalu sedeli na svojih gledaliških foteljih odprtih oči, ušes in src ter srkali umetniški nektar, ki smo ga vsi tako zelo željni.
Bodi gledališče! – je glasbeno gledališka predstava, ki nas popelje na »zadnjo generalko za premiero proslave zamujenega jubileja ob slavnostni sedemdesetletnici našega gledališča lani … z gosti«. Tako smo predstavo podnaslovili. S tem je pravzaprav povedano vse. Ta dogodek bi se bil moral dogoditi 6. decembra 2020, natanko 70 let po dnevu, ko je Mestni ljudski odbor izdal odločbo o ustanovitvi Mestnega gledališča Celje. Takrat se je začela profesionalna pot našega teatra. Seveda pa je v Celju amaterska gledališka družina delovala že dolgo pred tem, prvo uprizoritev v slovenskem jeziku beležimo že 16. septembra 1849, več kot sto let pred uradno profesionalizacijo. Celje torej sodi med pionirje slovenskega gledališča, na kar smo in moramo biti ponosni in nič narobe ne bi bilo, ko bi se s tem kdaj tudi pohvalili – mi sami, pa tudi oblastniki, ki umerjajo, krojijo in pečatijo naše usode.
Bodi gledališče! – je bil tudi nezaveden moto vseh navdušenk in zagnancev, ki so po koncu 2. svetovne vojne spet pognali gledališko kolesje. S prvo, kakopak še amatersko, uprizoritvijo Borovih Raztrgancev v Narodnem domu in s poznejšimi predstavami v današnjem kinu Metropol so spodbudili obnovo celjskega gledališkega poslopja. »Že novembra 1945 so se zbrali zastopniki oblasti, sindikatov in drugih naših organizacij pa tudi zastopniki okrožnega gledališča z namenom, da prično s kampanjo za obnovo porušenega poslopja …« Legendarna, tedaj prva in edina članica poklicne gledališke družine, igralka Nada Božič, je lastnoročno pomagala obnavljati med vojno porušeno poslopje.
Bodi gledališče! – si je bržčas po tihem govoril 31-letni Lojze Filipič, ko je »leta 1952 prevzel umetniške, dramaturške in lektorske posle in jih strnil v novo umetniško in estetsko, organizacijsko oblikovanje. Kratko dobo je bil Lojze v Celju, a prav ta doba je bila za mlado celjsko ustanovo odločilnega pomena. Opravil je velike organizacijske, repertoarne in kadrovske premike iz lokalnega idealističnega polprofesionalizma v profesionalizem in s tem v krog stalnih poklicnih gledališč v Ljubljani, Mariboru in Trstu … Lotil se je težke naloge v času, ko se je v republiškem tisku vnela negativna polemika o repertoarni usmeritvi pokrajinskih gledališč … Ko se je pripravljala in kasneje tudi uresničila likvidacija nekaterih … Ko je prodrla vest, da je tudi kranjsko na listi na smrt obsojenih …. Da bi bilo pametneje v Celju sezidati stanovanjsko hišo namesto gledališča … Da bi namesto subvencije, ki jo prejema gledališče za redno delo, kupili ta ali oni stroj, kamion ali kaj podobnega … Da je v celjskem gledališču premalo Celjanov, zato da je odtujeno, saj je zatočišče samih prišlekov … Da je celjski gledališki list predrag, preučen, da ga je treba ukiniti … itd. Itd. …« In z mislijo na večnost gledališča je Filipič tudi prvi v Jugoslaviji ustanovil eksperimentalno gledališče v krogu skupaj z režiserko Balbino Baranović Battelino.
Bodi gledališče! – je bila neizpodbitna maksima Herberta Grüna, ki je pri 33 letih, takoj za Filipičem, prevzel vodenje SLG Celje. »Pripadal je tisti veliki družbi slovenskih kulturnih ustvarjalcev, ki neprestano iščejo in neredko tudi najdejo vrednost ljudske, umetniške in graditeljske kulture svojega časa.« Sam je zapisal: »Gledališče ni samo umetnost igralstva in scene, je tudi umetnost zbiranja ljudi. /…/ Gledališki vodja igra na občinstvo kakor virtuoz na gosli.« Grün je utrdil Filipičevo pot in razvoj, stremel k profesionalnosti, inovativnosti in ljudskosti. »Izvirnost in novost – vsaj v nekem smislu – za vsako ceno: razen za ceno – vsaj neke – vrednosti.«
Bodi gledališče! – so si šepetali pogumni teatromani od Lojzeta Filipiča, Bruna Hartmana in Marjana Bačka, ki so v Celju ustanavljali festivale: Filipič prvi slovenski in jugoslovanski festival sodobne drame leta 1955 – predhodnika še danes delujočih festivalov Borštnikovo srečanje v Mariboru in Sterijevo pozorje v Novem Sadu; Hartman v letih 1963 in 1964 festival Teden slovenske dramatike – predhodnika še danes delujočega festivala Teden slovenske drame v Kranju; igralec Marjan Bačko pa je leta 1991 spontano spodbudil še danes delujoči festival Dnevi komedije, ki je hvala bogu ostal v Celju.
Bodi gledališče! – je rekel Bojan Štih, potem ko se je zaradi silovite krize poslovil z mesta ravnatelja ljubljanske Drame in prišel delovat v »provinco«. A iz celjskega gledališča je v kratkem času ustvaril vodilno jugoslovansko gledališko Meko. Z drznim, svetovljanskim repertoarjem in opirajoč se na stebre domače klasične dramaturgije je k delu vabil tedaj nova mlada imena slovenskega teatra (Jovanović, Križaj, Šedlbauer, Mlakar) in z njimi na oder institucije pionirsko vpeljal prvine tedanjega eksperimentalnega gledališča. V njegovem času so v Celje »romali gledalci in gledališčniki iz vse Slovenije in tudi ustvarjalci iz Jugoslavije«.
Bodi gledališče! – je vzkliknil 28-letni Igor Lampret, ko so ga kar med služenjem vojaškega roka povabili za upravnika in umetniškega vodjo v naše gledališče. Kot gledališki vizionar in poglobljen premišljevalec o svetu in teatru je nadaljeval Štihovo inovativno vizijo in jo avtorsko še izpopolnil. V hišo je spet pripeljal Cankarja kot najsodobnejšega slovenskega dramatika in ga zaupal velikemu Miletu Korunu. Tandem je ostal nerazdružen in nepresežen do današnjih dni. Lampret je gledališče odprl tudi za druge znamenite jugoslovanske režiserje – Ljubišo Ristića, Vido Ognjenović itd., na repertoarju pa so se znašla tudi nekatera temeljna dela sodobne slovenske dramatike, denimo Jovanovićeva Tumor in Karamazovi (Prevzgoja srca), Šeligova Čarovnica iz Zgornje Davče itd., ki so s konceptualno drznimi postavitvami gostovala po številnih festivalih in osvajala premnoge nagrade. Celjsko gledališče je žarelo v zenitu.
Bodi gledališče! – je odmevalo v vseh za gledališče pomembnih posameznikih in posameznicah, ki so za krajše ali daljše obdobje obogatili in/ali zaznamovali celjsko gledališče od Fedorja Gradišnika, Slavka Belaka, Janeza Žmavca, Francija in Majde Križaj, Branka Gombača, Bruna Hartmana, Gorana Schmidta, Andreja Hienga, Slavka Pezdirja, Blaža Lukana, Primoža Beblerja, Marinke Poštrak, Matije Logarja, Staneta Potiska do Boruta Alujeviča. Vsi so bili po svoje sanjači, ki so premikali meje in utirali pota.
Bodi gledališče! – je zazvenelo v duši 28-letne Tine Kosi, ko se je odločila sprejeti ponudbo dramaturginje leta 2002. Čez leto dni je postala umetniški vodja, leta 2007 pa tudi upravnica SLG Celje. V svojem začetnem obdobju je hišo dodobra konsolidirala v poslovnem in upravnem pogledu. Repertoarno politiko je vodila v smeri žlahtne ljudskosti in tako pridobila lepo število novih in tudi nekaj izgubljenih starih abonentk in abonentov, predvsem pa je močno okrepila program za otroke in mladino in z načrtno gledališko vzgojo že poldrugo desetletje skrbi za gledališki podmladek in prihodnje občinstvo. V zadnjih letih se je gledališče programsko preusmerilo tudi na zahtevnejše in problemsko kompleksne teme, uprizoritveno pa na nemalokrat drzne in inovativne poetike. Tako je že nekaj let reden gost v tekmovalnem programu Festivala Borštnikovo srečanje, Tedna slovenske drame pa tudi mednarodnih festivalov, kjer žanje ugledne domače in tuje nagrade.
Bodi gledališče! – vztrajajo nepreštevne množice igralk in igralcev, ki so v teh sedemdesetih letih predrgnili deske celjskega odra. Gledališče Celje velja za »valilnico« mladih talentov, nekateri ostajajo hiši zvesti vse življenje, drugi so ptice selivke, spet tretji jemljejo celjski oder kot odskočno desko. Nesporno dejstvo pa je, da so naše deske svetu doslej podarile kar sedem prejemnic in prejemnikov Borštnikovega prstana in prav je, da se jih na tem mestu spomnimo: Aleksander Krošl (2000), Anica Kumer (2003), Janez Bermež (2008), Minu Kjuder (2009), Milada Kalezić (2011), Ljerka Belak (2015) in Peter Boštjančič (2020).
In Bodi gledališče! so dahnili občinske veljakinje in veljaki, ko so odločili, da Gledališče Celje ob visokem jubileju nagradijo z najvišjim mestnim priznanjem »… za 70 let uspešnega delovanja in prispevek h kulturno¬ -družabnemu življenju mesta ter dolgoletno negovanje tradicije festivala Dnevi komedije«. Odslej nas bo krasil zlati grb mesta Celja. Svečana podelitev bo na praznik Mestne občine Celje, 11. aprila 2021.
Povezava: PDF Gledališkega lista