Večer spomina na Barbaro Sušec Michieli

V uvodnem nagovoru je Ivo Svetina, direktor Slovenskega gledališkega muzeja ter prijatelj Sušec Michielijeve, povedal, da slovo od teatrologinje ni bilo težko le z osebnega vidika, pač pa tudi zato, ker je »slovenska teatrologija z njo izgubila zavzeto in predano raziskovalko«, in pozval k ponovnemu branju njenih razprav. Sušec Michielijeva je, poleg vseh drugih funkcij, štiri leta predsedovala svetu Slovenskega gledališkega muzeja. V tem času so jo v muzeju imeli priložnost spoznati in z njo vzpostaviti prijateljski, kolegialen odnos. Takrat je nastalo tudi njeno temeljno raziskovalno delo o prvi slovenski profesionalni igralki, Mariji Veri.

Zgodnje delo

Svetina se je spominjal, da je bil eden od zgodnejših spisov Barbare Sušec Michieli objavljen v zborniku razprav o nevzvišenem v gledališču. V tej razpravi se je posvetila slovenskim igralcem in ugotavljala, kako skromno se je začelo slovensko igralstvo na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Svoj prispevek je tako naslovila Umetniki, boemi, marginalci, izseljenci. V njem je iskala mesta zgodovine slovenskega gledališča od ustanovitve dramatičnega društva leta 1867, na katerih so v ospredje stopili igralci. Avtorica navaja številna dokumentarna dejstva, ki govorijo o tem, da je bilo igralstvo takrat preziran poklic. Igralci so bili komedijanti, ki so živeli od danes do jutri in ohranjali tradicijo igralstva iz 16. in 17. stoletja, k čemur je pripomogla tudi cerkev – igralec med drugim ni smel biti pokopan po krščanskem obredu.

Monografija o Mariji Veri

»To raziskovanje,« je nadaljeval Svetina, »je Barbaro pripeljalo do osrednje igralske figure, Marije Vere«. V knjigi, ki jo je izdal Slovenski gledališki muzej v sodelovanju z AGRFT, je Sušec Michielijeva popisala izjemno pot Marije Vere, ki se je nekega poletja v Štanjelu, na začetku 20. stoletja, odločila oditi na dunajski konservatorij, kjer se je šolala za poklicno igralko. Edina monografija, posvečena slovenski igralki, priča o tem, kaj je ta odločitev takrat pomenila za žensko. Skozi to dolgoletno in zelo natančno raziskavo (o čemer priča tudi film) je avtorico zanimalo tudi žensko vprašanje. Izkaže se, da je bila dvojna vloga igralke še težja kot igralčeva. Marija Vera je namreč že imela predpogodbo z dunajskim Burgteatrom, ko pa se je želela poročiti, ji je vodstvo teatra povedalo, da jih zanima le kot gospodična in ne gospa. Marija Vera je potovala po Evropi, med drugim je igrala v dramah Maxa Reinhardta v Deutsches Theatru v Berlinu, in ustvarila je veliko pomembnih vlog. Šele po koncu prve svetovne vojne se je vrnila v Jugoslavijo.

Po Svetinovem mnenju Sušec Michielijeva v tej monografiji izjemno natančno in z občutkom za Marijo Vero kot osebnost, ne samo kot igralko, opiše njeno res izjemno gledališko kariero. Hkrati avtorica razmišlja o tem, ali je skozi igralski poklic ženska emancipacija sploh mogoča in o podrejenosti ženske kot igralke.

Terminološki slovar

»Barbara je opravila še eno pomembno delo,« je nadaljeval Svetina, »– na gledališkem terminološkem slovarju, ki je izšel leta 2007.« Pripravljal se je desetletja in sodelavcem je že zmanjkovalo moči. Skupaj s še tremi pogumnimi ženskami je Sušec Michielijeva to zahtevno nalogo pripeljala do konca. 

Zadnji spis

Zadnji spis Sušec Michielijeve, ki ga je Svetina prebral, je razprava v zborniku AGRFT »Dinamika sprememb v slovenskem gledališču 20. stoletja«. V njej se avtorica ukvarja z uprizarjanjem starogrške dramatike na slovenskih odrih od leta 1912, ko je Hinko Lučič prvič zrežiral Antigono. Po Svetinovih besedah zbornik poskuša premakniti optiko raziskovanja gledališke zgodovine iz ustaljenega, zaprašenega univerzitetnega študija v moderno optiko »zgodovinjenja«. Direktor gledališkega muzeja meni, da prispevek Sušec Michielijeve zelo odstopa od dosedanjih podobnih pregledov – ne gre za katalogiziranje vseh uprizoritev, ampak za vprašanje odnosa do preteklosti, sedanjosti in na nek način tudi prihodnosti. Avtorica je prišla do pomembnih in dolgosežnih ugotovitev, zakaj se antična dramatika vedno znova na različne načine preizkuša v sodobnem svetu. Vedno znova gre namreč za dialog s preteklostjo in stik z zgodovinsko kontinuiteto, hkrati pa tudi za neko kritiško distanco. Svetina spis in zbornik ocenjuje kot zelo dragocena – za prvi korak k temu, da se gledališka zgodovina na novo razmisli in popiše. Tako se eno od dognanj glasi, da se je število uprizoritev antičnih dram na Slovenskem zgostilo v časih, ki so bili prelomni: trideseta in sedemdeseta leta. Takrat se v teh uprizoritvah izpostavi odnos med posameznikom in oblastjo.

»To je moj kratek in nenatančen prelet preko Barbarinega dela, pri čemer ne morem govoriti o njenem pedagoškem delu na akademiji, ampak le o tistem, česar sem bil v osebnem stiku z njo sam deležen – njenega znanja, vedenja, natančnosti, zavzetosti,« je sklenil Svetina. Sledila je projekcija filma Maje Weiss.