Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 24. 5. 2013

Danes streaming premiere predstave Pritisci moje generacije

Danes bo v splitskem narodnem gledališču premiera predstave Pritisci moje generacije, nastale po predlogi 23-letnega hrvaškega dramatika Dina Pešuta in v režiji slovenskega režiserja Sama M. Strelca. Gre za prvo uprizoritev študentskega besedila na velikem odru neke hrvaške nacionalne hiše, ogledati pa si jo bo mogoče tudi prek neposrednega spletnega prenosa (streaminga v živo) na spletnem portalu tportal.hr, ki se bo začel ob 20. uri. O prednostih in pomanjkljivostih, ki jih za gledališče prinaša streaming, sem se pogovarjal z ravnateljem Drame Hrvaškega narodnega gledališča Split Jasenom Boko, za mnenje pa sem vprašal tudi slovenska producenta.
:
:
foto arhiv HNK Split
foto arhiv HNK Split
foto arhiv HNK Split

Gospod Boko – postavitev Pešutove drame Pritisci moje generacije obeležuje začetek t. i. »novega pristopa«, ki ga uvajate med svojim direktorskim mandatom v Drami splitskega narodnega gledališča. Gre za prvo uprizoritev študentskega besedila na velikem odru neke hrvaške nacionalne hiše, izvedena je bila tudi mednarodna avdicija – glavno vlogo je dobila beograjska igralka Ana Franić … Lahko na kratko opišete koncept »novega pristopa«?

Žal je tak gledališki pristop nov in neobičajen, mislim pa, da bi moral biti povsem normalen in edini mogoči. Gre za to, da gledališče mora komunicirati z družbeno stvarnostjo in začeti govoriti o aktualnih problemih, ne pa zabavati ali ugajati publiki. Mladih dramatikov se na Hrvaškem ne uprizarja dovolj, njihovi teksti se redko že berejo, kaj šele igrajo v poklicnih gledališčih. O tem problemu se govori že leta. Pritisci moje generacije, vseeno, na oder niso postavljeni zato, ker gre za besedilo mladega pisca, ampak zato, ker gre za odlično dramo o novi, izgubljeni generaciji in njenih težavah. Nezadovoljstvo mladih, ki ga opažam na forumih in v pogovorih z njimi, ni dovolj prisotno v medijih in javnosti. Medije zanimajo politične in estradne teme, namesto da bi se ukvarjali s perečim stanjem mladih, od katerih številni sanjajo o selitvi iz države v neko boljšo, tujo sredino, ker jim tukajšnja ne nudi prav ničesar razen praznih predvolilnih obljub. Mislim, da gledališče o tem mora spregovoriti.

Javnosti ste se kot prvi v regiji odločili ponuditi tudi neposredni spletni prenos premiere prek spletnega portala tportal.hr. Kakšen je namen te odločitve in kakšne rezultate pričakujete?

Mislim, da internetni prenos spada v marketing predstave. Ljudje bodo, gotovo tudi pripadniki mlade generacije, ki je stalno na spletu, pokukali v predstavo in v tisto, kar se je okoli nje dogajalo, in morda ugotovili, da predstava govori o njih in da je zanimiva. Tako da se bodo odločili za obisk predstave v gledališču. Mislim, da neposredni prenos ne bo zmanjšal obiska, nasprotno – deloval bo stimulativno in motiviral za gledališki užitek. Dvomim, da si bo kdorkoli ogledal celo predstavo v neposrednem prenosu, zato da ne bi kupil vstopnice in užival v pravem gledališkem dogodku.

S katerimi pomisleki in težavami ste se srečevali ob odločitvi za neposredni prenos premiere?

O svojih pogledih na neposredni prenos sem že govoril, se pa vedno pojavijo tudi težave. Nekateri v gledališču se bojijo, da bo zaradi te poteze obisk predstave v gledališču upadel. Jaz pa sem prepričan, da ga bo to samo še povečalo in da se bo za gledališko umetnost navdušilo še več ljudi – posebej pri tej predstavi, ki odkrito govori o generacijskih problemih.

Se tudi v prihodnosti odpirajo kakšne nove ali podobne možnosti glede prenosov gledaliških dogodkov in v kakšnem obsegu?

Mislim, da pravi (visokokvalitetne, z več kamerami) neposredni prenosi niso potrebni, je pa vsekakor treba gledališče promovirati na ta način. Pri tem se, seveda, tak dogodek lahko dodatno osmisli in tudi zrežira. To počnemo že tokrat z dokumentarnim materialom, ki se bo predvajal v neposrednem prenosu pol ure pred začetkom predstave. Možnosti interneta so v gledališču še neizkoriščene in to je eden od načinov, kako jih izkoristiti.

-----

Streaming se mora vključevati v koncept predstave

Načrti s streamingom predstav so v slovenskih gledališčih različni, obstaja pa soglasje, da se mora tovrstno prikazovanje vključevati v koncept posamezne uprizoritve. V Anton Podbevšek Teatru so na primer na idejo streaminga prišli že pred leti ob predstavi XX. stoletje in jo bodo v prihodnosti zagotovo uvedli pri predstavah, ki bodo za tak način ogleda konceptualno primerne. Za uspešnejšo realizacijo želijo najprej natančneje preučiti tehnične možnosti in tudi pogoje, ki jih je potrebno upoštevati – med drugim gre tudi za vprašanje avtorskih pravic. Tudi v gledališču Glej streaming podpirajo, če je ta že del same predstave, opažajo pa tudi, da sta tako streaming kot vsesplošno združevanje tehnologije z gledališčem vse bolj prevladujoča tendenca v mednarodnih razpisih. O neposrednem spletnem prenosu premier oziroma predstav v zadnjem obdobju niso razmišljali, saj menijo, da bi večina produkcije, ki so jo v zadnjem obdobju postavili na oder, preko prenosa izgubila velik del svoje pomenskosti in izkušnje, ki jo prinaša gledališki oder. Deloma pa so v Gleju razmišljali o streamingu vadbenega procesa, to je procesa ustvarjanja samih predstav, saj zagovarjajo odprt proces ustvarjanja, vendar se zanj niso odločili predvsem zaradi stroškov, ki jih prinaša nakup nove tehnične opreme za streaming.

 

-----

Neposredni spletni prenos premiere lahko spremljate na spletnem portalu tportal.hr.

Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 25. 9. 2011
Rojakom nastavlja ogledalo
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 7. 4. 2012
»Človek se mora nekoliko zapreti v stolp«
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 7. 10. 2011
Razstava o zgodovini Šentjakobskega gledališča