Večkrat nagrajeni enainsedemdesetletni Valič je svojo poklicno pot začel v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, nato pa postal eden ključnih igralcev ljubljanske Drame, kjer je deloval do leta 2004. Sodeloval je z najpomembnejšimi slovenskimi režiserji različnih generacij in poetik v skoraj vseh slovenskih gledališčih. Poleg gledališča pomemben del njegove umetniške identitete predstavlja tudi delo na radiu, filmu in televiziji, pečat je pustil tudi kot pedagog.
Uvodoma je v pogovoru s teatrologinjo Ano Perne obudil spomine na čas, ko se je z igro začel ukvarjati v Pionirskem domu in se kasneje preizkusil v lutkarskem krožku. Na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je leta 1977 zaključil študij z vlogo Josipa Valiča v uprizoritvi Mostovi v Zambiji ali Nocoj bomo zidali Pavleta Lužana pod mentorstvom profesorja Poldeta Bibiča in kasneje pri profesorju Rudiju Kosmaču diplomiral še iz umetniške besede. Sprejemni izpit je označil kot veliko prelomnico za igralce, kot je povedal, sta v generaciji 14 študentov študij zaključila le dva.
O spremembah na igralski akademiji, kot je uvedba bolonjske oblike študija, je dejal, da "tako, kot je gledališče strahovito živ organizem, nemiren, nikoli ni pri miru, ampak se stalno nekaj dogaja, tako je tudi na akademiji". Bolonjske oblike študija si sami niso želeli, saj je ta po njegovih besedah škodljiva za način umetniškega študija, a so jo morali vzpostaviti zaradi financiranja. Celovit petletni študij bi bil po njegovi oceni sodeč najboljši.
Kariera gledališkega igralca naj bi trajala okoli 35 let "in, če mu postane dolgčas, si ne predstavljam, kako lahko še dela". Igralec mora po Valičevih besedah sam sebi zagotoviti nove vsebine, skrbeti za razvoj in pri igri uporabljati nove pristope. V prihodnje si želi še kakšnega Dostojevskega ali dobre filmske vloge.
Med drugim je spomnil na svoje vloge v predstavah Tartuffe, Ela in Moliere, za kateri je leta 1984 prejel nagrado Prešernovega sklada, in Art, ki velja za eno najdlje trajajočih uprizoritev v ljubljanski Drami. Kot je povedal o izkušnji igralca na odru, je intimna izkušnja v primerjavi z igro na velikem prizorišču za igralca zelo drugačna. Bolj se čuti odziv občinstva, so pa večji odri lahko "zelo dražljivi za igro, ker moraš uporabiti druga, močnejša igralska sredstva". Zanima ga tudi proza in poezija, sodeloval je tudi z radiem. "Človeški glas je odraz notranjega dogajanja," je dodal.
Osrednjo slovensko nagrado za igralsko ustvarjalnost bodo Valiču, ki velja za enega najbolj prepoznavnih slovenskih dramskih in filmskih igralcev, podelili na zaključni slovesnosti 21. junija v Mariboru, ko bodo podelili tudi druge nagrade 61. Festivala Borštnikovo srečanje. Začelo se bo v ponedeljek z odprtjem razstave fotografij Boštjana Laha iz zaodrja lanskega, jubilejnega 60. festivala. Slavnostno odprtje festivala pa bo prihodnji petek z uspešnico evropskih gledaliških odrov Sonoma koreografa Marcosa Moraua.