Pogovor z letošnjim prejemnikom Borštnikovega prstana, Alešem Valičem

:
:

Aleš Valič kot Jožef v uprizoritvi Achternbuscheve Ele, režija Eduard Miler, Eksperimentalno gledališče Glej, premiera 24. 4. 1983. / Foto: Tone Stojko, vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.

Letošnji prejemnik Borštnikovega prstana se je po študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo za dve sezoni zaposlil v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in že »od impresivne nastopne vloge Moritza v Wedekindovem Pomladnem prebujenju« – ki jo je pod Šedlbauerjevim režijskim vodstvom ustvaril leta 1976 – po besedah Vasje Predana »opozoril nase s svojim lepim, toplim, sonorno nizkim glasom in razločno, natančno artikulacijo, ki ju je z leti in izkušnjami še primerno kultiviral ter se /…/ razvil v enega izmed nosilnih slovenskih dramskih igralcev našega časa.«

Za vlogo Moritza je prejel svojo prvo Borštnikovo nagrado; na našem osrednjem gledališkem festivalu je bil še večkrat nagrajen, denimo za Jaga v Milerjevi postavitvi Shakespearovega Othella (SNG Drama Ljubljana, 2001). Blaž Lukan je ocenil, da je bil v vlogi nosilca zla »gnan od nekega notranjega motiva, ki pa mu ne moremo povsem natančno določiti vira. Lociran je v nekakšnem vmesnem prostoru vseh možnosti, izmed katerih sam izbira zle; v nekem trenutku se zazdi kot peklenski šahist, ki pa mu končni smoter le ni zlo kot tako, temveč igra, premikanje figur po grozljivo hladni šahovnici razuma.«

Ob omenjenih je prejel še vrsto nagrad. Izjemne gledališke vloge je oblikoval v ljubljanski Drami, kjer je bil član igralskega ansambla od leta 1990 do 2004, in drugih gledališčih. Uveljavil se je tudi kot izvrsten interpret umetniške besede; ob bogatem radijskem opusu je vidno zaznamoval filmsko in televizijsko produkcijo. Izredno pomembno je tudi njegovo pedagoško delo, ki se mu posveča že od leta 1990.

»Aleš Valič je igralec notranje discipline, preciznega igralskega mišljenja in izjemne občutljivosti za jezik. Njegove interpretacije odlikujejo psihološka poglobljenost, organska povezanost govora in telesne izraznosti ter sposobnost oblikovanja kompleksnih dramskih likov z navidez zadržanimi, a izrazito intenzivnimi igralskimi sredstvi. Njegova igra nikoli ne temelji na zunanjih učinkih, temveč na natančno izgrajeni notranji strukturi lika, zaradi česar njegove kreacije ohranjajo trajno umetniško prepričljivost in izjemno emocionalno resonanco,« je zapisano v utemeljitvi Borštnikovega prstana.