V 50. letih minulega stoletja je med ZSSR in ZDA potekala t. i. vesoljska dirka. Takratni predsednik ZSSR Nikita Sergejevič Hruščov je od sovjetskih znanstvenikov zahteval, da na obletnico boljševiške revolucije v orbito izstrelijo umetni satelit, ki naj v vesolje ponese prvo živo bitje. Bodoče pasje kozmonavte so iskali med potepuškimi psi na ulicah Moskve in v zavetiščih. Psička Lajka se je na testiranju izkazala kot najbolj vzdržljiva. Njena zgodba pa je edinstvena tudi zato, ker je bila Lajka od vseh psov v sovjetskem vesoljskem programu edina že pred poletom obsojena na smrt. Zaradi pomanjkanja časa znanstvenikom namreč ni uspelo pravočasno razviti tehnologije, ki bi psički omogočila vrnitev na Zemljo, so zapisali v MGL.

Čeprav, kot je na novinarski konferenci povedala direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor, ustvarjalci predstave vseskozi vztrajajo v izbrani formi naivnega oz. nedolžnega sledenja osnovni zgodbi skozi oko psičke Lajke oz. skozi observacijo, kot si predstavljajo, da jo je doživljala Lajka, pa je to po njenem prepričanju le metoda, da Lajka preraste "v metaforo, ki je in mora biti politična", da postane metafora "za vsa živa bitja na svetu, ki trpijo zaradi neke višje odločitve".

Lukšič, ki nastopa na odru, je tudi avtor scenarija in scenske zasnove, avtor songov in glasbe ter likovne oz. scenske zasnove. Kot je pojasnil, sta z Evo Jagodic, ki je soavtorica scenarija in uprizoritvene zamisli ter dramaturginja, želela raziskovati človekovo željo po pripadnosti in hkrati željo po samoti. Nato je prišel do ugotovitve, da ni nič bolj samotnega, kot je pes v vesolju, sledila je povezava s psičko Lajko, kot izgubljenim satelitom, ki tava po vesolju. Nato sta se podala na "divje potovanje" ustvarjanja predstave, pri čemer so hrbtenico pripovedi najprej sestavljale njegove pesmi. Eva Jagodic je dodala, da sta si proces zastavila kot potovanje od enega do drugega komada ter da je bila večina besedila "prej v prostoru kot na papirju".

Lektor Martin Vrtačnik je besedilo označil kot zelo subtilno, ki pokaže uvid v Lajko, "ki bi lahko takšna bila ali pa ne". Kot je povedal, so iskali stavčne strukture in besedje, ki se na subtilni ravni dotika pasjega. Gledalec bo tako na podzavestni ravni začutil, da je ves čas govora o psu, da Lukšič igra psa in to z neko zanimivo distanco, ki mu jo zelo dobro omogoča besedilo.

Svetovalka za gib je Anja Möderndorfer, oblikovalec svetlobe Boštjan Kos in oblikovalec zvoka Tomaž Božič.

Barbara Hieng Samobor je še povedala, da je Lukšičev projekt prvi v ciklu monoprojektov igralcev MGL. V času karantene je namreč članom igralskega ansambla ponudila možnost ustvarjanja monoprojektov, na eni strani zaradi potrebe po različnih formatih, ki jih želijo ponuditi gledalcem, predvsem pa z željo, da igralci dobijo možnost realizirati svoje talente in uprizoritvene principe, ki v dramskem teatru ne pridejo pogosto v ospredje. Lukšičevemu projektu bosta tako v aktualni sezoni sledila še projekta Borisa Ostana in Lotosa Vincenca Šparovca.

Predstava Vse to sem videla, ko sem letela mimo je sicer že imela slavnostno premiero na silvestrovo.